Domačija Antona Mlaska iz Benedikta stoji le pol kilometra od najdišča 26 negovskih čelad. Ko je začel raziskovati njihovo zgodbo in je odkril, kakšno zgodovinsko vrednost jim pripisujejo v tujini, je začel razmišljati, kako jo predstaviti čim širšemu krogu ljudi z drugimi biseri Slovenskih goric – neokrnjeno naravo, mineralnimi vrelci, mitološkimi zgodbami, blagodejnimi energijskimi točkami in prijaznimi domačini, ki prišleka pričakajo s kozarcem vina in okusno domačo hrano. Ker do zdaj vsega tega niso obešali na veliki zvon, pa bi morali, je bil ta konec Slovenije po krivici zapostavljen.
Anton Mlasko je poiskal domačega ljubiteljskega zgodovinarja Janeza Ferlinca, ki pozna precej znamenitosti tega območja in jih je pred leti pomagal popisati v brošuri tamkajšnjega planinskega društva. Ob dvestoti obletnici odkritja negovskih čelad (pri delu na njivi jih je odkopal tamkajšnji kmet, več o njih v nadaljevanju) sta leta 2011 najprej ustanovila zgodovinsko društvo, ki so ga lani preimenovali v Turistično društvo Atlantida. Združila sta znanje in kapital ter se zavzeto lotila projekta, kako ta predel Slovenije čim bolj zanimivo umestiti na turistični zemljevid Slovenije. Tega sta se lotila precej domiselno. Za začetek sta za domačine izdelala koledar, na katerem sta predstavila dvanajst zgodovinskih zgodb. »Vsak mesec so prebrali eno zgodbo in se navajali na svojo zgodovino,« pripoveduje Mlasko. Povabila sta jih tudi na prve turistične oglede, na katerih so izvedeli, da je morda prav na njihovi zemlji katera od stodesetih keltskih gomil ali da teče prelomnica, na kateri je mogoče začutiti močne dobrodejne energije. »In potem so bili navdušeni,« pravita.
Arheološka pot Benedikt. V naslednjem koraku sta povezala lokalne kulturne spomenike – terenska arheološka najdišča (podatke in informacije sta dobila v sodelovanju z različnimi institucijami), živo dediščino, torej lokalne mitološke zgodbe in energijske točke, ki so jih začutili, ko so ta območja raziskovali, v Arheološko cesto Benedikt. Nekaj več kot 33 kilometrov dolgo, dobro označeno pot lahko prehodite peš ali prevozite s kolesom ali motornim vozilom. Vanjo sta vključila tudi prenočišča in kraje, kjer se obiskovalci lahko okrepčajo z domačo hrano, pot pa vodi še mimo slatinskih izvirov in potokov, pri katerih se lahko tudi odžejajo. »Mislili smo tudi na varstvo okolja, zato oznake stojijo ob cesti, spomenik ali točko, ki je na zemljevidu sicer označena, pa mora obiskovalec poiskati sam. Tako smo pustili gozd nedotaknjen,« je razložil Ferlinc. »Arheološka pot se namreč dotika gozdov, ki s svojo obliko spominjajo na živali, te si je prav tako mogoče razlagati z mitološko simboliko.«
Več v Zarji, 21.3.2017