Svoj prvi post je dr. Ostan pod zdravniškim nadzorom opravil leta 1986. Trajal je teden dni, ravnal pa se je po navodilih dr. Airole iz knjige Post ob sokovih. Pravi, da je bila zdravnica, sprva zelo skeptična zaradi njegove namere, po preizkusu navdušena nad krvnimi testi: sedimentacija se je znižala na najnižjo raven, hemoglobin povišal, celotna krvna slika se je izboljšala. Klasične poste ob sokovih, trajajoče od tri dni do nekaj tednov, je potem enkrat ali večkrat letno opravljal do leta 2000. Odtlej se posti pogosteje, a največ dva dni skupaj.

Postenje za daljše in bolj zdravo življenje. Po besedah dr. Ostana za zdravstvene koristi postenja obstajajo tudi znanstveni dokazi. »Bistvo koristnih učinkov postenja temelji na omejevanju uživanja kalorij oziroma beljakovin živalskega izvora (škodljivega presežka aminokisline metionin). Že leta 1934 so objavili rezultate prvih preizkusov na miših, ki so jim za tretjino zmanjšali uživanje kalorij, sicer pa so uživale polnovredno hrano. Ugotovili so, da se je miškam življenje podaljšalo za tretjino, manj so zbolevale za rakom, boleznimi srca in ožilja, diabetesom. Kasneje so ugotovitve potrdili na mnogih drugih živalih. Omejevanje uživanja beljakovin živalskega izvora je dalo primerljive rezultate. Znani so tudi fiziološki mehanizmi, ki vodijo do teh izboljšav. Na preprost način jih je morda najbolje opredelil prof. Walter Longo, ki pravi, da se ob taki prehranski omejitvi telo prestavi iz 'hitečega načina' delovanja, ki spodbuja celice zlasti k rasti in razmnoževanju, v 'popravljalni način', v katerem si telo prizadeva popraviti škodo na celičnih strukturah in v organih. Med postom se torej zelo spodbudi  obnova organizma. Kazalec tega načina delovanja so nizke ravni rastnega faktorja IGF-1. Kot so pokazale študije prof. Luigija Fontane, imamo zahodnjaki IGF-1 v povprečju na zgornji referenčni meji ali celo nad njo, kar pomeni veliko tveganje za rakava obolenja. Skupina ljudi, ki jih je proučeval, je več kot desetletje uživala petino manj kalorij od običajnega, z zelo omejenim vnosom živalskih beljakovin, pa je imela rastni faktor IGF-1 celo do 40 odstotkov nižji. Fontana pravi, da so ti ljudje po svojih fizioloških značilnosti kot nekakšna druga biološka vrsta.«

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 3, 19. 1. 2016