Edo se v svojih zgodbah ukvarja z malenkostmi. »Bistvene stvari se dogajajo pet metrov okoli nas. Kar je dlje, ni tako pomembno. O sreči pa raje ne bi. Nihče ni ves čas srečen. Imaš pač trenutke, ko se vse poklopi. Sicer pa sreča ni normalno stanje človeka. To je podobno, kot da bi bil ves čas malce opit.«

Eda poznam že več kot 30 let (zato sem ga med pogovorom tikala). Prvič sem ga srečala, ko sem bila na pragu odraslosti, on je bil star okoli 30 let. Z družbo smo se z vlakom pripeljali v Hudajužno, vasico v Baški grapi, tam je imel v najemu bajtico brez vode in elektrike. Nepozaben žur smo imeli tam. Si predstavljate trop mularije, hiša na samem, spanje, kolikor ga je sploh bilo, ob spremljavi čričkov in božanju poletne sape, ki diši po sveže pokošenem senu? Zjutraj pa umivanje v ledeno mrzli studenčnici. Čista sreča. Edo se tega žura verjetno ne spomni, ker smo mu šli tako na živce, da se je za dva dni umaknil nekam na samo. Že takrat je bil drugačen od drugih. Fant, ki se je od mladega učil življenja. Najprej iz knjig, potem ga je začel živeti. Dvakrat je za leto dni šel po izkušnje na čezoceansko ladjo, enkrat pri dvajsetih, drugič pri tridesetih. Obakrat so ga izkrcali. Za kazen.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 18, 20.10.2015