E. P.

Prehodili smo 15 km, se dvignili za 693 m in spustili za 249 m. Hodili smo po gozdnih poteh, makadamski cesti, čez travnike. Razgleda ni bilo, a vsi smo uživali v lepotah gozda, mimo neštetih vodnih zajetij, kalov. V Partizanski bolnišnici Zgornji Hrastnik nas je pričakal Jože Saje, strokovni sodelavec Dolenjskega muzeja, in nam povedal nekaj zanimivosti iz zgodovine. Poklonili smo se spominu umrlih borcev(69), ki so pokopani na bližnjem pokopališču.

E. P.

V Komarni vasi stoji hiša s spominsko ploščo, ki pove, da je bila tu od decembra 1943 do aprila 1945, uprava Slovenske centralne partizanske bolnišnice in da se je v bolnicah v Kočevskem Rogu zdravilo prek 5000 ranjencev in bolnikov. Komarna vas , ki so jo zapustili Kočevarji leta 1941, je bila kot druge požgana med roško ofenzivo1942. Stari krajevni naziv Gorenji Topoli vrh priča, da so naselje ustanovili Slovenci. Stara lipa je skrivala presenečenje, termovko s kavico za vse.

Mimo grobišča umrlih v bolnišnicah v kraški vrtači smo po gozdnih poteh dosegli Gače, kjer je sredi smučišča spomenik kočevarskih Nemcev. Ob razvalinah tedanje vasi do skrinjice z novim žigom v knjižici Trdinove poti. Pot vodi čez smučišče, do gozdnega kolovoza, po katerem se podamo proti Mirni gori. Sprva se spuščamo in pridemo na košenice nekdanje kočevarske vasice Pogorelec, kjer je obeležje prebivalcev, ki so tu živeli pred več kot 600 leti. Nadaljujemo po gozdi cesti, preko travnikov, Škrilja, do zadnjega vzpona do Doma na Mirni gori. Dež je bil naš spremljevalec od Gač dalje, a razpoloženja ni pokvaril.

E. P.

Druženje v domu, ob dobrotah kuhinje Jožice Šavor, ob zakurjeni peči, ob zvokih kitare, orglic in pesmi našega vodiča je bila nagrada za prehojeno pot. Le koliko talentov še skriva naš vodič Marko Pršina? To spoznamo na naslednji etapi od Mirne gore na Smuk. Gotovo pa nas bo opozoril na katero zanimivost iz bogate naravne in kulturne dediščine ob naši poti.