Kljub vsem simptomom – motnje v menstrualnem ciklu, predrakave spremembe na materničnem vratu, spopadanje s čezmerno telesno težo, izpadanje las in težave s kožo – ni obupala. Zbrala je moč in spremenila življenje. Naučila se je povezati najboljše, kar ponujajo medicina, zdrava prehrana in narava.
Danes je Petra Planinc samozavestna ženska, mama dveh otrok, tretji je na poti. S svojo izkušnjo pa želi pomagati drugim ženskam, da zaživijo zdravo, vsestransko polno in plodno življenje.
S sindromom policističnih jajčnikov se srečuje ena od desetih žensk. Kakšen je bil potek bolezni pri vas?
Dolgo se sploh nisem zavedala, da imam ta sindrom, čeprav sem imela skoraj vse simptome, ki so značilni zanj. To sem spoznala šele, ko sem skušala zanositi; takrat so mi postavili diagnozo. Ko sem nehala jemati kontracepcijske tablete, več mesecev nisem imela menstruacije in nisem mogla zanositi, zato sem obiskala ginekologinjo. Naredila mi je ultrazvok in povedala, da bom imela težave z zanositvijo.
Kako ste sprejeli njene besede?
Bila sem v šoku. Zlomila sem se. Nekaj dni sem jokala. Obsojala sem sebe. Zdelo se mi je, da so vse druge ženske zanosile, celo tiste, ki si otroka niso želele tako močno kot jaz. Doživljala sem čustvene pretrese, zato se tudi s partnerjem nisva najbolje razumela v tistem obdobju.
Kaj pa je bilo zanj najtežje?
Ni se obremenjeval s tem tako zelo kot jaz. Je nekoliko mlajši od mene in obiski ambulante za zdravljenje neplodnosti so bili zanj neprijetni. Za oba je bilo zdravljenje precejšen izziv, ki ga je vsak doživljal po svoje.
Za sindrom policističnih jajčnikov je značilno porušeno hormonsko ravnovesje. Ženske dobro vemo, kako zelo moteči so lahko podivjani hormoni – kakšne težave so povzročali vam?
Že v puberteti sem imela težave s kožo, postala sem debelušna, izpadali so mi lasje. Zaradi tega se je moja samopodoba slabšala. Zdelo se mi je, da so vsa druga dekleta vitka, imajo lepo kožo in vse so že imele menstruacijo. Zelo sem trpela, ker nisem imela občutka, da se razvijam v žensko, vendar navzven tega nisem kazala. Nosila sem trden oklep, a pod njim sem bila krhka deklica, ki se ni počutila videno, slišano, sprejeto. Mislila sem, da bo moje življenje boljše, če se bom spremenila – shujšala, imela lepo kožo, dobila menstruacijo in preprečila izpadanje las. Hujšala sem, uporabljala kreme in kontracepcijske tablete, da bi se znebila aken, kupovala šampone proti izpadanju las. Nisem pa pomislila, da imam čustvene težave, ki bi jih bilo treba rešiti. Ob koncu osnovne šole sem tako z različnimi dietami izgubila nekaj odvečnih kilogramov, potem pa nikakor nisem mogla več shujšati.
Vas je to obremenjevalo?
Zelo. Do te mere, da sem zapadla v bulimijo. Deset let sem preizkušala različne diete. Moja teža je zelo nihala. Včasih sem se prenajedala, bruhala ali kakšen dan celo stradala. Nekaj časa sem obiskovala psihologa, vendar mi to ni pomagalo. Dokler nisem bila sama pripravljena prekiniti začaranega kroga motenj hranjenja, se ni nič spremenilo. V veliko oporo mi je bil partner, saj sem se ob njem počutila ljubljena, varna, sprejeta, slišana. Pogosto mi je povedal, da me ima rad takšno, kot sem, kar mi je zelo koristilo, ker tega v otroštvu nisem velikokrat slišala.
Ste že kmalu po začetku vajine zveze začutili, da ste pripravljeni na materinstvo?
Od nekdaj sem si želela imeti družino, ker sem v otroštvu pogrešala sorojence in sem si želela več čustvene bližine. Božičku sem nekoč pisala, da hočem imeti brata ali sestro. Želela sem si, da bi imel moj otrok nekoga, ki bi mu lahko zaupal in z njim odraščal. Ko sem začutila, da me sedanji partner resnično ljubi, sem spoznala, da si želim ustvariti družino.
Kakšna je bila potem vaša pot od tistega usodnega obiska pri ginekologinji do zanositve?
V ambulanti za zdravljenje neplodnosti so najprej z nama opravili izčrpen razgovor, potem so sledili preiskave mojih hormonov in ultrazvočni pregledi, zatem pa še preiskave in pregledi mojega partnerja. Vmes je sledilo mučno čakanje. S sintetičnim hormonom so mi uspeli vzpostaviti menstruacijo, vendar nisem imela ovulacije.
Ste bili zaradi tega zelo razočarani?
Sprva sem se počutila grozno. Ko začetni postopki niso bili uspešni in so mi rekli »ne gre«, sem preprosto sprejela situacijo. Toda le nekaj tednov zatem sem zjutraj občutila rahlo slabost. Povsem neobremenjeno sem naredila test, misleč, da bo negativen. A naenkrat sem zagledala dve črtici! Sploh nisem dojemala, kaj se dogaja, zato sem test slikala in ga poslala partnerju, da se prepričam, ali se mi samo dozdeva, da sem noseča. Naredila sem še pet testov za nosečnost, ker nisem mogla verjeti, da sem zanosila. Celo kolegico, ki je ginekologinja, sem prosila, ali me lahko čim prej pregleda. In ko je potrdila nosečnost, sem bila nepopisno srečna!
Kako je bilo, ko ste končno rodili?
Bila sem že nekaj dni čez rok, toda ko nisem čutila otrokovih gibov kot običajno, sem odšla v porodnišnico. Tam so me še isti dan sprejeli in se odločili, da bodo kmalu sprožili porod, kar me je razočaralo, ker sem imela občutek, da mi je odvzeta moč. Kljub temu sem se odločila, da bom naredila vse za porod po naravni poti. A so ga vendarle morali sprožiti z vsem, kar spada zraven – vaginalne tablete, prediranje plodovih ovojev, umetni popadki, trajalo je več kot 24 ur. Na koncu je otroku padel utrip, zato so opravili carski rez.
Ob novici, da bo potreben carski rez, nekatere ženske preplavijo občutki krivde. So tudi vas?
Da, tudi pri meni je bilo podobno. Ko sem ležala v intenzivni brez otroka, sem bila čisto sesuta. Občutek sem imela, kot da sem padla na življenjskem izpitu. Bila sem polna občutkov krivde, sramu, nemoči … Spopadala sem se s poporodno otožnostjo. Očitala sem si, kaj vse bi morala narediti drugače, kako bi morala bolje skrbeti za svojega otroka, mu nuditi več ... Po porodu nisem imela dovolj čustvene opore, niti pri partnerju, ker me v tistem obdobju ni razumel. Pravzaprav me nihče ni razumel. Marsikdo si je mislil, da sem nehvaležna, ker sem si tako dolgo želela otroka, sedaj, ko ga imam, pa tega ne znam ceniti, in to me je dodatno obremenjevalo.
Kako pa ste se počutili kot ženska? Ste bili končno izpolnjeni – ali so bili občutki drugačni, kot ste pričakovali?
Nisem mogla dojiti, zato sem se spet počutila krivo. Zdelo se mi je, da nisem dovolj dobra ženska, da sem slaba mama. Polna sem bila dvomov o sebi, nisem več vedela, kaj je prav in kaj ne. Zaradi vsega sem bila prepričana, da otroka ne bom ustrezno pospremila v svet. Dandanes je dojenje zelo priljubljeno, ženske, ki ne dojijo, so tarče kritik. Ko sem ljudem, ki so me hoteli obsojati, pojasnila, zakaj ne dojim polno, so me seveda razumeli. Vendar se mi ne zdi prav, da se ženske obsoja na podlagi tega, kako hranijo svoje otroke. Vsaka ravna v skladu s svojimi možnostmi.
Mnoge novopečene mame imajo težave pri privajanju na materinsko vlogo. Po podatkih NIJZ naj bi v Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti ali tesnobe trpelo od 1.800 do 3.600 žensk po porodu. Kdaj ste se vi počutili bolje v vlogi mame?
Približno štiri mesece je trajalo, da je poporodna otožnost izginila. Prehranjevalne navade sem uvedla že pred zanositvijo in se odpovedala procesirani hrani, sladkorju, kruhu. Vse to sem nadomestila z živo hrano in nekaterimi prehranskimi dopolnili. Ponovno sem se začela ukvarjati s športom. Z vsem tem sem si postopoma uredila menstrualni cikel. To mi je dalo moč, da sem začela pisati blog, kjer sem izražala svoja čustva.
Imeli ste izjemno naporno pot do prve zanositve in težko porodno izkušnjo – pa ste kljub temu še enkrat zanosili. Je bil drugi porod lažji od prvega?
Želim si, da bi vam lahko odgovorila, da je bil. Vendar tudi drugič ni bilo lahko. Upala sem, da bom imela naravne popadke in naraven vaginalni porod. Vendar se je zakompliciralo. Ponovno sem bila čez rok. Dobila sem lastne popadke, za kar sem zelo hvaležna. Veselje pa ni trajalo dolgo. Po nekaj urah popadkov sem začutila neobičajno bolečino. Bila je grozna, imela sem občutek, da me trga. Čeprav sem si želela ostati doma, sem presodila, da je bolje, če grem v porodnišnico. Prisluhnila sem si in ugotovila, da nekaj ni v redu. V porodnišnici sem zaposlene opozorila, da imam zelo visok prag bolečine in da popadki niso več normalni. V tistem trenutku sem globoko v sebi že vedela in sprejela, da se porod ne bo končal naravno. Postavili so sum na rupturo maternice in pristala sem na urgentnem carskem rezu.
Še sreča torej, da ste šli pravočasno v porodnišnico.
Tako je. Ker sem zaupala svoji presoji, sem rešila življenje svojemu otroku in sebi. Ruptura maternice je namreč redek, vendar zelo nevaren zaplet. Lahko bi izkrvavela, otrok pa ne bi preživel. Na srečo se je dobro izteklo, in to sem sprejela kot lekcijo. Raztrganost maternice sem občutila, kot da me trgata dva svetova – na eni strani klasični medicinski pristop, na drugi pa nekoliko bolj celostni, ki mi je zadnja leta vedno bolj blizu. Pred tem sem nihala med enim in drugim, saj nisem vedela, kako naj ju združim. Očitno me je moralo dobesedno raztrgati, da sem sprevidela, kako pomembno je, da v sebi nisem razdvojena, temveč da stremim k povezovanju. In to je bil moj preporod.
Kaj bi danes, ko ste mama dveh otrok in pričakujete tretjega, svetovali tisti Petri, ki ji je ginekologinja rekla, da bo težko zanosila?
Ko sem bila v stiski in mi je marsikdo rekel, naj se pomirim, mi to ni pomagalo. Zato ji tega ne bi rekla. Svetovala bi ji, naj raziskuje, saj več znanja pomeni več možnosti, obenem pa ti znanje okrepi notranjo moč. Danes ljudem v podobnih situacijah svetujem, naj postanejo raziskovalci sami ali pa poiščejo nekoga, ki mu zaupajo in jim pri tem nudi (po)moč.
Se lahko s kakšnim vprašanjem obrnejo tudi na vas?
Seveda, s tem namenom sem tudi na Facebooku ustanovila stran ne.PLODNA.si ter skupino Zdrava, mirna, plodna. Ženskam hočem sporočiti, da je mogoče urediti hormonsko ravnovesje, izgubiti čezmerno telesno težo, izboljšati videz kože in celo zanositi. Pomembno pa je, da prisluhnejo potrebam svojega telesa, si uredijo menstrualni cikel, razumejo svoje hormonsko ravnovesje in ga znajo vzpostaviti, če je porušeno. Vsako bolezen doživljam kot znak neravnovesja – na fizični ali duhovni ravni. Nobeni ne obljubljam, da bo zaradi mojih nasvetov v nekaj mesecih zanosila, vendar bodo možnosti za zanositev večje, če vnesejo v svoje življenje nekatere spremembe – se povezujejo z naravo, zdravo prehranjujejo, redno gibajo …
Kako se te spremembe kažejo pri vas?
Sem precej bolj zadovoljna in samozavestna kot nekoč. Sprejela sem se z vsemi svojimi brazgotinami. Cenim to, da sem samosvoja in nočem več živeti v škatlici, ampak odkrivam svet zunaj nje. Bolj sem v stiku s svojim notranjim otrokom, ne tlačim več svojih čustev in se jih ne bojim izražati. In vsak dan najdem razloge za srečo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
