Če bi dobili diagnozo nizko maligni možganski tumor, bi se najbrž večini ljudi pošteno zamajal svet. Ampak ne Urošu Andrlonu – ta je šel domov in odprl steklenico šampanjca. In večini najbrž ne bi bilo do smeha, Uroš se pa rad smeje. Po eni strani bi lahko rekli, da nima veliko razlogov za smeh, brez operacije bi mu sčasoma odpovedala govor in roka, imel bi epileptične napade, tudi operacija bi lahko pustila posledice – ampak po drugi strani ima vse razloge, da se prešerno smeji. Operacija je uspela, še vedno lahko igra golf, ki ga ima tako rad. In še vedno se lahko smeje. Če ne bi bil tako trmasto pozitiven človek, sploh ne bi bil primeren kandidat za operacijo tumorja na možganih v budnem stanju. Prepričan je tudi, da sta mu prav njegova pozitivna naravnanost in trdno prepričanje, da se bo vse dobro končalo, pomagala premagati tumor.
V UKC Maribor kraniotomijo v budnem stanju opravljajo od leta 2019 (v UKC Ljubljana pa še dlje), Uroševa je bila dvanajsta. A doslej še noben bolnik o svoji izkušnji ni javno spregovoril, Uroš pa je posnel enajstminutni video (v Youtubov iskalnik odtipkajte »operacija finaly«), v katerem je opisal svojo izkušnjo. In čisto na koncu razkril vic, ki ga je povedal med operacijo.
Zakaj se je izpostavil? Da bi morda s tem pomagal drugim, pravi. Da prenese dobro sporočilo, da stvar ni tako grozna, kot se zdi.
Nekaj v glavi
Začelo se je lanskega februarja, ko je doživel prvi epileptični napad, a se je še nekaj časa delal, da ni nič. »Ugotovili so, da imam nekaj v glavi ...«
Ampak pred tem ste bili čisto zdravi?
Normalno sem delal. Kakšen glavobol dvakrat na leto. Potem sem pa nekoč doma brskal po spletu in se zbudil na tleh. Pa sem si rekel, ne bom šel zdaj k dohtarju, saj nimam še niti trideset let, nič me ne boli. Padel sem pač. Izgovor.
Nato se je začela še korona in mi je bilo še manj do tega, da bi šel k zdravniku, ampak potem smo pa le videli, da bo treba iti, ko sem podrl mizo in stole. Z mamo sva zunaj pila kavo, odšla je v kuhinjo, jaz sem pa medtem doživel drugi epileptični napad. Vsi so se prestrašili, jaz sem se pa zbudil, ležal sem na tleh in gledal: mama v solzah, ata v solzah, brat na telefonu ... Hotel sem vstati, pa so vsi zavpili, ne, rešilec prihaja. To je bilo 18. aprila lani.
Odpeljali so me v Celje, naredili preiskave in dva dni pozneje mi je dr. Murko povedal, da imam tumor v glavi. Dali so mi različne tablete in rekli, da je potrebna operacija.
To je bila edina možnost?
Ja, ker je bil tumor kar velik. Malo manjši od žogice za tenis.
Ste kdaj pomislili, da boste umrli?
Ne. Iskreno. Ker imamo strokovne zdravnike. Rekli so, da je stvar rešljiva. Dr. Murko mi je omenil, da obstaja možnost, da leva stran telesa ne bo več taka kot prej.
V videu pravite, da ste odprli šampanjec, ko ste dobili diagnozo. Zakaj?
Ker sem vedel, da bo vse v redu. Že od začetka se moraš tako boriti, da veš, da bo na koncu vse v redu. Tisti deci šampanjca se me je grozno prijel, ampak pustimo zdaj to.
Ko so mi postavili diagnozo, sem bil še nekaj dni na opazovanju, potem sem šel domov in ... kaj bom zdaj? Na šiht ne moreš, ker si bolan, potem pa začneš delati tisto, kar te zares veseli.
- In to je?
Razen igranja golfa? Popravljanje stvari, igranje airsofta, druženje, branje.
- Golf tudi v videu veliko omenjate.
Zato, ker je to nekaj, kar lahko igraš sam ali s prijatelji, si v naravi in ne razmišljaš o tem, kar se ti dogaja, osredotočiš se na igro.
- O čem ste se z dr. Ninno Kozorog pogovarjali med operacijo? Sta klepetala?
Ne. Najprej me je lepo počasi zbudila, potem sva recitirala abecedo, računala poštevanko. Dala mi je tablico in sem reševal naloge, take otroške igrice, ne preveč komplicirane. Ni treba toliko razmišljati kot pri kakšnem sudokuju ali čem podobnem. In potem sem povedal še en vic.
- Po operaciji čutite posledice ali ste taki kot prej?
Ravno včeraj sem imel napad. Bili smo pri kolegu, ki se je odpravljal delat v tujino, pa me je zmanjkalo.
- Ampak zakaj imate še vedno napade, če tumorja ni več?
Saj je še. Dva odstotka ga je ostalo. Niso mogli odstraniti vsega, zato imam zdaj še obsevanja. Danes je 49. dan po operaciji in to je bil prvi napad.
- Po obsevanju pa naj bi še ta dva odstotka izginila in potem bo vse v redu, tak je načrt?
Tako je, tak je načrt in moj cilj. In cilj zdravnikov.
---
Ne moreš si kaj, da se ne bi smejal
»Mehanik sem, večinoma v tujini. Delal sem v Nemčiji, na Finskem, Poljskem, v Mehiki, Angliji. V Nemčiji sem bil pri zobozdravniku. Predračun za popravilo enega zoba je bil 512 evrov. V Mehiki pa je Audi postavil bolnišnico, čisto novo, iz nič, če zboli kateri od Evropejcev, ki pridejo tja delat, ima dostop do zdravnikov po evropskih standardih. Zgodilo se je, da smo morali štirje v bolnišnico, ker smo se zastrupili z vodo. Vsak je dobil dve injekciji in sedem različnih tablet, pa smo bili čez dva dni zdravi.«
Ste se pa verjetno naučili ceniti javno zdravstvo, pravim. »Glejte, očeta so mi rešili, tudi stric je imel bulo v glavi, prijateljičina mama je tudi letos preživela raka ... čisto nič slabega ne morem reči. Če odpreš Facebook, lahko o zdravnikih prebereš vse sorte stvari, ampak ko pa potrebuješ pomoč, ne pokličeš tistega, ki je na FB napisal, koliko je neki zdravnik dobil, raje greš k zdravniku, ki je dvajset let hodil v šolo. V bolnišnici so bili vsi strašansko prijazni, ne moreš kaj, da se ne bi smejal, čeprav je grozna situacija.«
Ko dr. Ravnika vprašamo, koliko bi operacija, kakršno je imel Uroš, stala v tujini, se smeje. »Tega ne vem, odvisno, kje. Več deset tisoč evrov. V Nemčiji po mojem okrog 50.000. Videl sem neke predračune ... Govorim na pamet, v resnici je težko reči. Točnih podatkov ne poznam.«
---
Pogovarjajmo se!
Ne, pravi doc. dr. Janez Ravnik, dr. med., vsak bolnik ni primeren za tako operacijo. »Zaradi več stvari. Ena je ta, da zdravniki in psiholog ocenimo, ali je sposoben sodelovanja, se pravi, da ni depresiven in pretirano anksiozen, druga stvar so pa značilnosti tumorja. Najprimernejši so tumorji, ki so blizu govornih področij ali drugih višjih živčnih dejavnosti, ki bi jih lahko poškodovali, če med operacijo ne bi gledali, kje so te lokacije. Uroš Andrlon se je izkazal za primernega kandidata. Imel pa je eno značilnost, njegov tumor je bil v desni hemisferi, kjer običajno ni centrov za govor, pri njem pa so. On je tudi levičar. Nekateri se odločijo za operacijo v budnem stanju, nekateri ne.«
Operaterja sta bila dva, poleg dr. Ravnika še dr. Tomaž Šmigoc. »Po pravilu delava to dva. Zato, ker je to bolj varno in drug drugega nadzirava, izobražujeva pa še vsaj enega mlajšega specializanta. Pa nevrologinja dr. Ninna Kozorog, anestezista dr. Kos in dr. Kosev, potem pa še inštrumentarke, sestre, strežnice.« Dr. Ravnik se je za tovrstne operacije izobraževal v Izraelu, v Tel Avivu, kjer opravijo veliko takih operacij, znanje pa je poglabljal še na tečajih, eden večjih je bil v Strasbourgu.
Dr. Ninna Kozorog je izvajala monitoring, to pomeni, da je nadzorovala možganske funkcije, govor in motoriko. Bolnik je buden zato, da zdravniki vedo, kdaj se morajo ustaviti. Tumor bi lahko operirali tudi v popolni anesteziji, vendar lahko pri tem poškodujejo pomembne centre v možganih, na primer tistega za govor. Zato je bolje, da je bolnik buden, da se z njim lahko pogovarjajo – ko se začne govor zatikati (Uroš: »Namesto Batman sem rekel barman«), pomeni, da ne smejo več rezati.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
