BOLEZEN MAČJE PRASKE
Bakterijo maček prenese na človeka z ugrizom ali praskanjem. Sledi oteklina in otekanje, kasneje pa tudi glavobol, povišana telesna temperatura, oslabelost, utrujenost ter boleče in otekle bezgavke. Ogroženi so tisti s šibkejšim imunskim sistemom, je pa res, da tudi pri njih okužba velikokrat mine sama od sebe. Če nam po nekaj dneh ni bolje, moramo obiskati zdravnika. Bodimo previdni pri božanju in igri z mačko. Če nas med igro le rahlo opraska, ranico sperimo pod vodo, potepuških muckov, naj so videti še tako nebogljeni, pa se raje ne dotikajmo.
TOKSOPLAZMOZA
Ciste zajedavca mačke Toxoplasma gondii se izločajo z blatom. Za okužbo je dovolj, da pojemo neoprano sadje ali zelenjavo, ki je rasla v tleh, kjer so bili med zemljo tudi okuženi mačji iztrebki. Vedno je treba ločeno prati jedilno posodo za živali in ljudi. Ne pustimo niti, da nas žival liže. Okužba se lahko prenaša tudi z uživanjem surovega oziroma ne dovolj kuhanega ali pečenega mesa živali, kot so prašiči, ovce, kokoši, ki se lahko okužijo z uživanjem krme, ki je prišla v stik z iztrebki okužene mačke. Če ima naše telo dobro obrambno sposobnost, bomo ob okužbi potožili kvečjemu o kakšnem glavobolu in slabem počutju. Manj odporni imajo vnete bezgavke, vročino, bolečine v mišicah, a kljub temu okužbo brez večjih težav prebolijo. Toksoplazmoza je nevarna le za nosečnice oziroma plod, saj lahko povzroči okvare živčnega sistema in slepoto. Če je pri preiskavi med nosečnostjo test pozitiven oziroma so vrednosti protiteles nizke, gre za staro okužbo in za plod ni nevarnosti. Če zdravniki odkrijejo svežo okužbo, pa ukrepajo različno glede na trajanje nosečnosti.
GLISTE
Pasji mladički so zelo pogosto okuženi z glistami, ki jih lahko dobijo že od svoje mame ali kasneje, ko raziskujejo okolico in pojedo vse mogoče stvari. Mladiči, okuženi z glistami, so lahko povsem brez težav, nekateri pa imajo napet trebušček, drisko in so slabotni. Pomembno je, da mladičku redno dajemo sredstva proti notranjim zajedavcem po navodilu veterinarja. Črevesne zajedavce je treba odpraviti tudi nekaj dni pred vsakim cepljenjem, saj njihova prisotnost zavira razvijanje odpornosti na podlagi vnesenega cepiva. Pri odraslih psih pa notranje zajedavce odpravljamo na tri do štiri mesece. Pazimo, da otroci nimajo opravka z živalskimi iztrebki in da si redno umivajo roke.
MIKROSPORIJA
Mikrosporija je kožna bolezen, ki jo povzročajo glivice Microsporum canis. Res je, da mikrosporijo največkrat prenašajo mačke, vendar so njen vir tudi psi, govedo, konji, ovce in koze, morski prašički, ljudje in tako dalje. Mačke so »dežurni krivci« za to, saj dostikrat ne kažejo znakov okužbe in same niti ne zbolijo. Znaki okužbe se večinoma pojavijo na koži in dlaki, redkeje na krempljih živali. Okuženo mesto je v obliki lišaja brez dlak ali pa so dlake na prizadetem predelu polomljene. Pri živalih se lišaji pojavijo na ušesih, tačkah, repu in glavi, predvsem pri mačjih mladičih glivice opazimo na tačkah in glavi, saj na teh mestih prihajajo v stik z okuženo mamo, ko sesajo mleko. Za bolezen so spet najbolj dovzetni ljudje s slabšim imunskim sistemom: otroci in starejši ter kronični bolniki. Bolezen se pokaže z vneto kožo predvsem na odkritih predelih, kot so obraz, vrat, zgornji udi. Na lasišču se pojavijo okrogla žarišča, kjer so lasje odlomljeni nekaj milimetrov nad površino kože. Zdravimo se z antimikotičnim mazilom, ki ga namažemo na vneto mesto na koži. Ne prestrašimo se, gre le za glivično okužbo.
STEKLINA
Eno najnevarnejših živalskih bolezni prenašajo okužene mačke, psi, lisice, veverice, rakuni, netopirji. Bolezen se prenaša z okuženo slino, lahko pa tudi z vdihavanjem zraka, v katerem so okuženi aerosoli. Če virus preide v centralno živčevje, povzroči vnetje, ki je vedno smrtno. Najzgodnejši bolezenski znak stekline je vročina in slabo počutje, kakor pri večini virusnih okužb. Po dveh ali treh dneh postanemo zmedeni in imamo v predelu ust in grla hude krče, ki ji pogled na vodo še poslabša. Različno dolgo traja, da se virus aktivira, nekateri ga nosijo do dve leti. In kaj storiti zoper bolezen? Ne tvegajmo. Če nas je ugriznila ali opraskala žival, ki je mogoče stekla, če se obnaša napadalno in se peni okoli gobca, moramo takoj k zdravniku. Takoj moramo dobiti cepivo, ki bo preprečilo, da bi se bolezen razvila, sicer lahko izgubimo življenje. Zato nikoli ne božajmo divjih živali, pa tudi neznanih domačih ne.
KRIPTOSPORIDIOZA
Črevesno okužbo povzroča zajedavec Cryptosporidium parvum iz okuženih mačk, psov, konjev, perutnine, prašičev, goveda in ovce. Okužimo se, če pridemo v stik z iztrebki okužene živali ali pa z okuženo vodo, kajti omenjeni parazit se sicer najpogosteje zadržuje v vodi. Simptomi kriptosporidioze so močna, vodena driska, bolečine in krči v trebuhu, pomanjkanje apetita, bruhanje, bolečine v mišicah, utrujenost, povišana telesna temperatura. Treba je počivati, uživati prilagojeno dieto ter nadomeščati vitamine in minerale. Vodo, o kateri sumimo, da bi lahko bila okužena, prevrimo in prefiltrirajmo, sadje in zelenjavo vedno, preden ga pojemo, operimo v neoporečni vodi, po stiku z živalmi pa si roke skrbno umijmo z milom in toplo vodo.
PAPAGAJSKA VROČICA
Bolezen lahko dobimo tako od domačih papagajev oziroma ptic kot tudi od golobov, vrabcev, vran. Okužbo prenaša ena od bakterij iz rodu klamidij, ki se s ptic na človeka prenaša z neposrednim stikom, denimo tako, da žival hranimo kar iz svojih ust, ali pa jo staknemo kar tako, zaradi bližine živali. Bakterija je denimo tudi v ptičjem izcedku iz dihal, ptičjem blatu in urinu, bakterije se potem izločijo v zrak in ljudje v bližini okuženih ptic jih vdihnejo. Papagajska vročica je tako najpogostejša med lastniki ptic in tistimi, ki delajo v prodajalnah z živalmi, kaže pa se z gripi podobnimi simptomi, torej z utrujenostjo in splošno oslabelostjo, vročino, mrzlico, suhim kašljem, pojavijo se lahko tudi izguba teka, slabost, bruhanje, driska. Običajno se brez težav in zapletov pozdravi z antibiotiki. Če se hočemo bolezni izogniti, bomo golobe v parku pustili pri miru, z domačo papigo pa se ne bomo kljunčkali. Redno čistimo in zračimo ljubljenčkovo kletko.
BRUCELOZA
Če pijemo surovo kravje, kozje ali ovčje mleko, tvegamo okužbo z brucelozo. Bolezen, znano tudi pod imenom malteška mrzlica, povzročajo bakterije iz rodu brucele, ki najpogosteje napadejo govedo, prašiče, ovce in koze, lahko pa se okužijo tudi psi, pogosteje potepuški. Človek jo lahko dobi s stikom z okuženo živaljo, če uživa surovo meso ali pije neobdelano mleko okužene živali. Žal se lahko tudi ta bolezen širi kar po zraku. Prepoznamo jo po splošnem slabem počutju, bolečinah v mišicah in sklepih, utrujenosti, povišani telesni temperaturi. Sicer pa bruceloza velja bolj za poklicno bolezen, saj se pogosto pojavlja med mesarji, živinorejci, veterinarji, okužijo pa se tudi tisti, ki pogosteje uživajo surove kravje, kozje, ovčje izdelke, ali pa tisti, ki so bili v stiku z okuženim psom ali drugo živaljo z brucelozo. Zdravi se z antibiotiki. Med najpomembnejše preventivne ukrepe spadajo toplotna obdelava živil, pasterizacija, ustrezna in redna higiena in izogibanje živalim, ki bi lahko bile kužne, na primer potepuškim psom.
