Ko se med ljudmi pojavi nova in privlačna psihološka teorija, se zdi, kot da začne nekakšno svoje življenje, daleč od znanstvenih dokazov, in jo je pozneje zelo težko ovreči. Takšna teorija postane neke vrste urbani mit.
To se je na primer zgodilo s hormonom oksitocinom, ki so ga v senzacionalističnih prispevkih začeli imenovati hormon božanja ali objemanja ali celo »droga ljubezni«. Ker je ljubezen temeljna potreba ljudi, 90 odstotkov naše vrste pa v vsakem trenutku trpi zaradi večjega ali manjšega pomanjkanja ljubezni, vse, kar je povezano z njo (tudi članke o »drogi ljubezni« in izdelke, ki vsebujejo oksitocin) ljudje najpogosteje hitro razgrabijo. Ta naziv oksitocina je bil veliko bolj privlačen in simpatičen od naziva, ki mu ga je na začetku stoletja dodelil sir Henry Dale in ki v grščini pomeni hitri porod.
Oksitocin namreč pospešuje porod, uporabljajo pa ga tudi kot sredstvo za njegovo umetno spodbujanje. Raziskave so pokazale, da velike količine tega hormona lahko poleg »ljubezenskega delirija« vplivajo tudi na spodbujanje vzkipljivega in netolerantnega vedenja.
Ljudje imajo radi posplošene razlage za svoje in tuje vedenje, ki jim bodo poenostavile razumevanje resničnosti, jih rešile dvomov, jih umirile in dokazale, da je vse tako, kot mora biti. Vsi pozabljajo, da je tudi psihologija – kakor vse druge znanosti – zelo zapleten sistem, ki se neprestano razvija in spreminja. Zato rezultatov nekaterih poskusov, ki so bili na začetku videti veličastno, nikoli več niso ponovili, nekatere posplošene psihološke teorije pa so se pokazale veliko bolj zapletene in raznolike, kot si neseznanjena javnost lahko predstavlja.
Teorija 1: Moč kvari ljudi
Staro vprašanje človeškega rodu se glasi, ali v vsakem od nas čepi zlo ali nastane kot splet neugodnih okoliščin, ki smo jim bili izpostavljeni? Philip Zimbardo z Univerze v Stanfordu je leta 1971 izvedel psihološki poskus, ki je pozneje dosegel slavo mitoloških razmer in bil ovekovečen v številnih umetniških in televizijskih resničnostnih šovih.
Ker je hotel pokazati skrivno moč, ki leži v družbenih okoliščinah in vlogah, ki jih opravljajo posamezniki, je ta psiholog ustvaril svojevrsten zapor in zbral 24 študentov, od katerih je polovica igrala zapornike, druga polovica pa njihove čuvaje. Čeprav je želel, da bi poskus trajal dva tedna, ga je moral prekiniti že po šestih dneh, ker je stopnja krutosti »stražarjev« do »zapornikov« tako ušla z vajeti, da so bili mučeni »kaznjenci« prisiljeni čistiti stranišča z golimi rokami.
Lekcija iz Standfordskega zaporniškega zrcala je bila na prvi pogled jasna: okoliščine, v katerih posameznik dobi moč, lahko prevladajo nad njegovimi dotedanjimi lastnostmi in nazori in ga iz dobrega in pozornega človeka spremenijo v okrutno zver. Takšna razlaga je bila sprejeta kot preprost vzrok in osnova vsakršnega zla na planetu, zato so jo uporabljali celo za obrambo številnih sadistov, ki so pred sodiščem odgovarjali za zločine po zaporih in vojaških bazah.
Vendar pa je čas pokazal, da ta raziskava ni bila brez napak, podobni ponovljeni poskusi so dali zelo različne rezultate. Tako so se na primer v različici iz leta 2002, ki sta si jo za televizijsko hišo BBC zamislila psihologa Steve Reicher in Alex Haslam, »zaporniki« med seboj dogovorili in premagali »stražarje«, kar je pokazalo, da zaporedje dogodkov ni neizogibno, kot so sprva mislili.
Na dan sta prišla tudi dva zvočna posnetka, ki sta spodkopala spontanost Zimbardovega zrcala. Na enem od njih je Zimbardo – ki je v zrcalu sodeloval na strani stražarjev – svojim kolegom »čuvajem« pojasnjeval, kako naj se vedejo. Drugi je še bolj poučen in na njem eden od čuvajev napeljuje drugega, naj bo čim bolj okruten do zapornikov, ker bi to lahko pripeljalo do reforme zaporniškega sistema.
Alex Haslam je v svoji kritiki Zimbardovega poskusa izjavil, da je šlo bolj za gledališko predstavo kot pa za znanstveni poskus.
Čeprav se takšno vmešavanje avtoritete v tok sprejemanja odločitev udeležencev v poskusu bolj približuje ravno tako slavnemu Milgramovemu poskusu z »zasliševalci«, ki so po ukazu raziskovalca postavljali vprašanja udeležencem in njihove nepravilne odgovore kaznovali z električnimi šoki, je vseeno dejstvo, da se v nekaterih okoliščinah »normalni« ljudje, ki so dobili moč, lahko vedejo skrajno okrutno.
Teorija 2: Ljudje v gruči postanejo nerazumni in nasilni
Kolikokrat smo slišali, da izrazi, kot so psihologija drhali, pojasnjujejo nasilje in ropanje med protesti ali paniko velikanskih razsežnosti med naravnimi katastrofami. V bistvu takšnih pojasnil je domneva, da zbiranje ljudi v velikih skupinah neizogibno privede do izgube občutka za moralnost in sposobnost presojanja, zato začnejo besneti, paničariti, teči v stampedu, rušiti in uničevati skupaj s krdelom, v katerem so se znašli.
Vendar pa v zadnjem času veliko psihologov meni, da obstajata logika in namen, ki se skrivata za katerimkoli vedenjem skupine ljudi. Menijo, da nasilje na protestih nikakor ni nujno, kar so pokazale številne mirne demonstracije – na primer pohodi za zaščito človekovih pravic v ZDA v šestdesetih letih. Celo udeleženci nasilnih protestov, med katerimi pride do pretepov in uničevanja lastnine, imajo neko vrsto skupnega cilja, zaradi katerega so se zbrali in ki ustvarja svojevrstno skupinsko identiteto. Spomnimo se le spopadov navijaških skupin ali sindikalnih protestnikov s policijo.
Celo ropanje in uničevanje lastnine, do katerih lahko pride med takimi neredi, je lahko zelo premišljeno vedenje množice. Tako so pred nekaj leti demonstranti med protesti v Grčiji zažigali banke in puščali slaščičarne in butike, ki so stali zraven, popolnoma nedotaknjene. Tisti, ki so leta 2001 sodelovali na protestih v Londonu, katerih povod je bil umor Marka Dagana, pa so med uličnimi neredi ropali in uničevali prodajalne dragih izdelkov in drage avtomobile, v katerih so videli simbol družbene neenakosti. Raziskave so ravno tako pokazale, da ljudje, ki na televiziji vidijo množico, ki ustvarja nerede, ali pa se na ulici znajdejo blizu nje, ne bodo nerazumno kot zombiji pristopili k protestom in začeli ropati in razbijati.
Po drugi strani pa je izguba razumnega razmišljanja in priključevanja nasilnim protestom zelo pogosta v nekaterih drugih primerih – na primer v tistih delih mest, v katerih živijo ljudje, med katerimi se je že ustvaril skupen občutek nepravičnosti in nakopičenega nezadovoljstva. Med že omenjenimi protesti v Angliji so tak primer opazili v londonski četrti Tottenham, v kateri živi največ nezaposlenih, pa tudi leta 2005 v Franciji, v pariškem predmestju Clichy-sous-Bois, ki je ravno tako znano po brezposelnosti in velikem številu priseljencev.
Tudi raziskave katastrofalnih nesreč na velikih družabnih dogodkih so pokazale, da se ljudje ne prepuščajo masovni paniki prav pogosto. Tako so med tragičnim zrušenjem tribune na stadionu Hillsborough leta 1989 ali pa na brezplačnem koncertu diskdžokeja Fatboya Slima ljudje prenehali bežati, da bi pomagali ponesrečencem. Psihologi menijo, da človekoljubje, ki se pojavi pri masovnih nesrečah (in med navijači ali obiskovalci koncerta), ravno tako izhaja iz skupne identitete v skupini ljudi, ki so se, čeprav se ne poznajo, zbrali zaradi nekega njim pomembnega cilja.
Teorija 3: Depresija je posledica porušenega ravnotežja kemijskih sestavin v telesu
Zdravila, ki jih uporabljajo za zdravljenje depresije, po navadi s svojim delovanjem povečajo količino serotonina v možganih. Nekateri ljudje so prepričani, da so jim takšna sredstva rešila življenje, nekateri strokovnjaki pa menijo, da prevelika odvisnost od teh zdravil lahko privede do poglobljenih duševnih težav.
Ne glede na dobre ali slabe strani teh zdravil je njihova uspešnost pri zdravljenju pogrevala nazor, da depresijo povzroča pomanjkanje nekaterih kemijskih sestavin v telesu ali pa njihovo porušeno ravnotežje in da se pacienti lahko pozdravijo, če se to ravnotežje ponovno vzpostavi. Ker se ljudje nagibajo k jasnim in preprostim razlagam, na trgu obstaja veliko preparatov, ki naj bi zaradi svoje kemijske sestave preprečevali pojav depresije, pa tudi vojska nutricionistov, ki ponujajo številne recepte, ki bi jih morali upoštevati, da bi se v življenju izognili nevarnosti pred to hudo duševno boleznijo.
Kljub vsemu pa se največ psihiatrov strinja, da je mit o porušenem kemijskem ravnotežju kot vzroku depresije veliko poenostavljanje mehanizma te hude bolezni. Del težav s tem mitom je v nasprotujoči si logiki, ki jo ljudje zelo pogosto uporabljajo: ker je serotonin del rešitve, ko gre za zdravljenje depresije, ne pomeni, da je njegovo pomanjkanje vzrok bolezni. To bi lahko primerjali s prepričanjem, da je glavobol posledica pomanjkanja paracetamola v krvi.
Nobena raziskava žrtev depresije ni pokazala, da ima ta vrsta bolnikov pomanjšan nivo serotonina v krvi. Celo poskusi, med katerimi so pri testirancih umetno zmanjšali nivo tega nevroprenosnika, niso izzvali depresije.
Vendar pa takšno strokovno mišljenje ni preprečilo razvijanja mita, po katerem ima ta huda, vznemirjujoča in skrivnostna duševna bolezen preprost in razumljiv fizični razlog. K temu so pripomogli tudi tisti strokovnjaki, ki so zavestno podpihovali to napačno domnevo, da bi pomagali svojim pacientom in vplivali na zmanjšanje stigme in družbene osamitve; še posebno v bolj primitivnih družbah, v katerih duševno slabost vidijo kot lastnost manjvrednih posameznikov ali celo kot svojevrstno prekletstvo, ne pa kot bolezen.
Na žalost se zdi, da je takšna biološka razlaga duševnih težav le še pogrela družbeno stigmo psihiatričnih bolnikov, morda zato, ker so skupnosti duševne bolezni začele obravnavati kot prirojene biološke motnje takih oseb, ne pa kot nekaj, kar je moč pozdraviti.
Teorija 4: Zaradi smeha se bomo počutili bolj srečne
Bistvo tega mita izhaja že iz Darwinove domneve o »obrazni povratni zvezi«, po kateri izraz obraza, ki kaže določen občutek, lahko deluje v obratni smeti in vpliva na spremembo razpoloženja. Njegovo zamisel je razvil cenjeni filozof in psiholog William James, ki je živel v 19. stoletju. James je predstavil domnevo, da so fizične spremembe, ki jih povezujemo z občutkom strahu, prav tisto, kar povzroči, da nas je strah, ne pa obratno: da spremembe v našem telesu nastanejo zato, ker smo se ustrašili.
Te teorije so služile kot navdih za sodobno »poppsihološko« klasiko, ki jo je leta 1988 objavil nemški psiholog Fritz Strack. Izvedel je poskus, pri katerem je eni skupini testirancev ukazal, naj gledajo risanke s svinčnikom med zobmi – zaradi česar je bil njihov obraz neprestano v nasmehu; in drugi skupini, ki je svinčnik držala z ustnicami, zaradi česar so imeli med gledanjem na obrazu neprestano namrščen izraz. Ker so bile risanke »smeškotom« zabavnejše kot »namrščencem«, je Strack sklenil, da nasmeh lahko blagodejno vpliva na naša čustva. Njegove raziskave in njihove različice, ki so sledile, so utrdile prepričanje, po katerem naj bi se počutili bolje, če se tudi v najtežjih duševnih stanjih prisilimo k smehu.
Tako so se vse do leta 2016 – ko se je 17 svetovnih kateder za psihologijo odločilo opraviti vsesplošno raziskavo, ki je zbrala 2000 prostovoljcev, in ponoviti Strackov poskus z risankami – ljudje režali takrat, ko je bilo ali ni bilo treba. Raziskave so pokazale, da so različni laboratoriji prišli do različnih rezultatov, in ko so jih zbrali skupaj, se je pokazalo, da je bilo tistih, ki so svinčnik držali z ustnicami in so se jim risanke zdele smešne, za nianso več kot drugih.
Strack je stopil v bran svojemu življenjskemu delu in trdil, da so raziskovalci med poskusom leta 2016 s kamerami snemali testirance, česar sam med raziskavo ni storil. Strack meni, da je prisotnost kamere povzročila, da so se testiranci bolj zavedali laboratorijskih okoliščin, v katerih so se znašli, kar je lahko vplivalo na rezultate. Ravno tako so se pojavili tudi rezultati drugih poskusov, ki so se ravnali po Stacku – na primer tistega, ki so ga opravili med testiranci, ki so pred tem opravili zategovanje obraza z botoksom in ki so se strinjali z domnevo nemškega psihologa o obstoju obrazne povratne zveze. Medicinski poseg zategovanja obraza vpliva na način, kako se na obrazu izražajo čustva. Opazili so tudi, da pacienti, ki so se odločili za takšen poseg, čustva doživljajo drugače od tistih, ki na obrazu nikoli niso čutili botoksa.
Kdor bere ★★★ POLITIKIN ZABAVNIK ★★★ vé več!
