Pogovor je bil opravljan za Novice Europa Donna.
Za rakom ste zboleli pri šestinštiridesetih. Vseeno ste zdravnica, psihoterapevtka in ženska, kako ste se s svojo zgodbo takrat soočili?
Vse to, kar ste omenili, takrat izgubi svojo moč. Doživljaš primarni strah pred smrtjo in pred tem, da ne veš, kakšna bo prihodnost. Ne moreš se več zanašati na dotedanje koncepte, kaj je svet in kaj si ti v njem, ker se ti vse poruši. To je nekakšna eksistenčna kriza. Takrat to doživljaš na najglobljem nivoju, čutiš prav telesne znake strahu, stiskanje v prsih, občutek negotovosti, občutek, da se ti vse podira. Šele potem, ko prideš malo k sebi in se navadiš na to, potem lahko uporabiš orodja, ki jih imaš kot zdravnik, da se poizkušaš čim več o tem naučiti in da ustvariš socialno mrežo in spet dobiš nazaj stik z ljudmi.
Tisti trenutek, teden, dva, potem pa še operacija se je pri meni raztegnilo na nekaj mesecev; si pa kar nekako sam s svojimi občutki, strahom. Tudi če so drugi zraven, jih sploh ne moreš spustiti blizu. Vse to, ženska, zdravnica ... je bilo v hipu obrobno, saj je človek pred možnostjo svojega konca.
Kako pa je celotna izkušnja v resnici vplivala na vaše življenje? Od tega je minilo že kar nekaj let.
Takrat sem leto dni po tem, ko sem se pobrala, začela delati in poizkušala nadaljevati normalno življenje. Od Europe Donne sem dobila vabilo, da v njihovem imenu kandidiram za mesto v Evropskem svetu. Ker sem bila več kot polno obremenjena z majhnim otrokom, službo in psihoterapevtsko dejavnostjo, sem rekla, da je to zadnja stvar, ki jo potrebujem, da si še česa ne nakopljem. Toda ko sem šla malo globlje vase, sem videla, da se bom morala tako in tako naslednjih pet let ukvarjati s tem. Če pa to že počnem, bom počela na najvišjem možnem nivoju, kjer bom imela dostop do največ možnih informacij in do ljudi, ki se s tem ukvarjajo. To je bil vedno moj način, kako preživeti težke situacije, to je, da se povežem z enako mislečimi ljudmi in da se potem iz tega črpa moč. To mi je popolnoma spremenilo življenje. Sledilo je veliko potovanja po svetu, konference, poslušanje izkušenj drugih, poslušanje, kakšne so možnosti in kakšne bi morale biti, pa še niso.
S šokom, ko se ustrašiš za svoje življenje, sem se spopadala tako, da sem bila dejavna na tem področju, da sem o tem lahko govorila, pisala, se pogovarjala z drugimi. Zdi se mi, da je vse skupaj potem izgubilo ostrino »o, groza, zakaj pa jaz« in sem prišla do tega, da nas je veliko in da se da veliko narediti, da drug drugemu to tudi olajšamo.
Pravite, da vam je najbolj pomagal pogovor z drugimi?
Zdi se mi, da je najpomembnejše, da sestopiš s pozicije žrtve. Dokler sem bila žrtev raka, sem bila pasivna, nemočna, brez gotovosti v prihodnost in prežeta s strahom. Potem sem se potrudila in stopila na pozicijo nekoga, ki se bori, ki je aktiven, ki je preživeli (survivor). To je nekdo, ki mobilizira vse svoje moči, zato da iz tega, kar se mu je zgodilo, povleče vse pozitivne stvari in na koncu preživi. Nobena izkušnja ni samo negativna, niti smrt ne, saj daje smisel vsakemu dnevu, da ga ne zapraviš kar tako in ga živiš maksimalno, kolikor se da.
Kako danes gledate na izkušnjo z boleznijo?
Malo sem se odmaknila, enkrat na leto me povabijo na kontrolo in takrat sem kakšna dva dneva malo bolj tečna, ker ni preveč prijetno iti nazaj v tisto hišo, ampak so to samo občutki, ki me ne ohromijo, ampak mi samo povedo, da je nekaj bilo. Zdaj na to gledam kot na preteklost. Vsakič, ko pa izvem za katero od prijateljic, ki jih je v tem krogu, s katerimi smo se srečavali, da je spet zbolela, umrla, kot pred kratkim Mojca Senčar, se mi zdi, da so kakšen dan spet tu tisti grozni občutki, ki me spomnijo, da čisto zanikati pa nikoli ne bom mogla.
Veliko bolnic ali nekdanjih bolnic pravi, da so za bolezen hvaležne. Kako vi gledate na to?
Mene ni spremenila bolezen, spremenila sem se jaz, ker sem se odločila za aktiven pristop k okrevanju. To me je spremenilo, sami bolezni sama ne dajem nobenega kredita. Ljudem se dogajajo stvari, ki so težke, in preveč hitro zatrjevati, da nekaj ni bilo zelo hudo, je lahko tudi zanikanje. Mislim, zakaj ne bi sebi, svojemu prizadevanju, samospraševanju in procesu, skozi katerega sem šla, dala zahvalo za to, da sem od tega imela tudi nekaj pozitivnega. Ne pa bolezni sami. Notranji proces je pomemben.
Diagnoza rak je še vedno tabu, ki vzbuja strah pri bolniku in njegovi okolici. Če se tega dotakneva z vašega strokovnega ozadja, kako bi se morali ljudje po vašem mnenju spoprijeti z diagnozo?
Predvsem ženske smo vzgojene tako, da moramo biti pridne, podredljive, imeti dokaze, kot so srečna družina, rože na oknih, potovanja ... Če bomo pridne, bo vse v redu, bo neka avtoriteta poskrbela za nas in bo vse v redu. To je neke vrste obrambni mehanizem oziroma iluzija, ki nam nekako kaže, kako se spoprijemamo s tem, da smo v tem svetu vsi negotovi. Pri ženskah, v večini srednjih let, ki so dovolj zrele in vejo, da s pridnostjo ne prideš prav daleč, da mora biti še nekaj več, da si tudi sama zadovoljna, se ta sprememba zgodi pri večini. Dobijo odvezo od te iluzije. Svobodo, da se odzivaš na to, kar se v življenju zgodi, ne samo kot pridni punčki, ki so ji drugi povedali, kaj mora narediti, ampak tudi glede na svoje notranje védenje, kaj si, kaj mora biti in kaj je prav. To je tisto, za kar ženske potem rečejo, da je plus te bolezni. Osvobodila jih je iluzije, da bodo šle lažje skozi življenje, če bodo pridne. V resnici gredo na ta način drugi lažje skozi življenje, ti pa se vprašaš: »Kaj sem zamudila?«
Kaj pa pogovor z bližnjimi? Kakšen naj bo odnos ljudi, ki so bolnici blizu?
Sama sem bila, preden sem zbolela, tudi v vlogi svojca bolnika, ki je umiral in umrl za rakom. Takrat je bilo od mene odvisno veliko stvari, ki sem jih morala urediti, skoraj več, kot sem zmogla, in je bilo težko. Ko se je to zgodilo meni, sem popolnoma spregledala ljudi, ki so bili okoli mene in so imeli tudi svoje procese. Tako globoko sem bila v šoku, da sem šele čez čas ugotovila, da so tudi tisti okoli mene težko živeli, saj so imeli svoje strahove.
Počutila sem se, kot da sem sama, in sem reševala stvari, kot da sem sama, v resnici pa sem imela nevidno podporo okoli sebe, ki sem se je zavedla šele, ko je nehalo »sekati« okoli mene. Ko sem primerjala obe izkušnji, sem videla, da je to enako transformativna izkušnja tudi za svojce, predvsem za otroke, kot za bolnika oziroma bolnico. Ko je zelo hudo, vse svoje sile usmeriš v preživetje, ampak potem moraš opraviti s tem, ko zmoreš.
Mogoče bi lahko še veliko naredili, da bi si bili lahko svojci med sabo v pomoč, tako kot so skupine za bolnike. Tudi svojci bi lahko imeli svoje skupine, ker gredo tudi oni skozi svoj proces. Tako kot so pri zdravljenju zasvojenosti skupine za alkoholike in njihove družinske člane, ker gre za zelo pomemben proces. Zdi se mi, da na tem področju še zelo veliko manjka. Za družino je veliko premalo poudarka, a nosi zelo veliko breme v vseh teh procesih. Pogosto tako veliko, da se tudi kaj razsuje, zato bi bilo dobro sistematično delati s svojci, da bi jim razložili, kaj se pravzaprav dogaja.
Kako začne ženska gledati nase, na dojemanje sebe kot ženske, na svoje telo ...
Tako, da jaz nisem samo telo. Moje telo je šlo skozi transformacije, je bilo razboleno, je bilo nemočno. Nekako zdrava, z bulico, sem šla na operacijo, ven sem prišla kot težek bolnik in sem potrebovala leto dni, da sem se pobrala in da sem fizično zmogla, da so se rane zacelile, da se je ves stres pomiril. Gor me je držalo zavedanje, da jaz nisem samo svoje telo. Je pomembno, a zavedanje sebe kot osebe, ki je presegla to telesno zavedanje, se mi je močno okrepilo.
Vedno sem se borila za to, da razčlovečenje osebe že v konceptu medicine, da nate gledajo kot na aparat, ki mora funkcionirati, če nekaj ne deluje, je to treba popraviti. To me je vedno motilo, že kot zdravnico, še posebno pa potem, ko sem bila sama bolnica.
Kaj je bilo po koncu zdravljenja, ko ste se morali vrniti v svoje vsakdanje življenje, najtežje?
Nisem bila pripravljena na to, kako močno preobčutljiva na stres bom postala po tej izkušnji. Prej sem šla skozi marsikatere življenjske izkušnje in sem ta stres prenašala, a ga nisem čutila telesno. Potem pa je že vsak nemiren človek, ki je stopil v prostor, povzročil telesne občutke – stiskanje v prsih. Še vedno sem telesno preobčutljiva za ljudi v stresu, takoj zaznam to energijo v prostoru in moram toliko bolj paziti, da poskrbim zase.
Skozi vse skupaj ste šli tudi s pomočjo meditacije, ki jo prakticirate še danes. Na kanalu Youtube vodite meditacije, in sicer tako, da jih lahko vadijo tako bolnice kot tudi vsi drugi.
Vse v zvezi s stresom, predelovanjem stvari, ki jih je bilo treba sprejeti, vse te spremembe so se dogajale v meditaciji. To ni magična formula, to je čas, ko se umakneš vase in se neposredno srečaš s samim sabo in s tem, kaj je zdaj v tvojem življenju. Vse naše življenje se dogaja kot na površini oceana. So valovi, nevihte, včasih je mirno morje ... Spodaj pa so globine, v katere redko zaidemo, so pa vir vsega tega, kar v resnici mi smo. Meditacija je redno potapljanje v te globine. Od tam črpaš navdih, mir, občutek lastne vrednosti in lastnega zavedanja. To je zame mentalna higiena.
Kako gledate na delovanje združenj, kakršno je Europa Donna, in na vse, kar organizirajo?
Sama sem bila v to nekako vržena in od začetka nisem popolnoma dojela. Evropska Europa Donna se ukvarja z ozaveščanjem, da smo bolniki tu, da smo glas civilne družbe, ki zahteva, da se za nas poskrbi tako, kot je treba, in da gredo nekatere stvari skozi Evropski parlament. Me smo bile kot nekakšni živi plakati, ki na to opozarjajo.
Europa Donna Slovenija in njihove konference pa pomenijo združevanje ljudi, ki imajo skupno izkušnjo. Združujejo se ljudje s pozitivno mislijo, da smo si enaki, da gremo skozi enake težave, da smo podpora drug drugemu, in takrat se hitro zgodi nekakšna čarovnija, saj se povezava zgodi na način, ki ga morda mnogi niti v svoji družini niso doživeli. Veliko ljudi ima slabe izkušnje iz primarne družine o tem, kaj pomeni navezanost na druge ljudi, njihovo življenje je polno strahu in si ne upajo povezati. Izkušnja svobodnega navezovanja, da je to varno, dobro, da smo vsi enaki, pa odpira nova obzorja in pomaga ljudem, da se najdejo tam, kjer sploh niso vedeli, da se da iskati. To druženje enakih in da slavimo, da smo pozorni na to, da gremo skozi enak proces, in da si pri tem pomagamo, to je nekaj zelo pozitivnega.
V zadnjih mesecih smo se zaradi pandemije v Sloveniji in po svetu srečali ravno s prepovedjo takih skupin in združevanja na splošno. To bo verjetno pripeljalo tudi do novih vzrokov tesnobe. Lahko iz te situacije vseeno potegnemo kaj pozitivnega?
Mislim, da lahko ozavestimo, kako je druženje pomembno. Po štirinajstih dneh, ko smo si odpočili od potrošniškega norenja in stanja v službah, smo vsi začutili, da pogrešamo človeški stik, druženje kar tako, zato, ker smo. Zdaj bomo to znali bolj ceniti.
Po drugi strani pa je to, da smo se bili pripravljeni temu odpovedati, zato da bi zaščitili ranljivejše med nami ali celo sebe, tudi veličastno dejanje.
