Jano smo dolga leta poznali kot uspešno manekenko in fotomodel. Skorajda ni bilo slovenskega tekstilnega podjetja, katerega oblačil ni nosila na modnih revijah ali v njih pozirala za kataloge, naslovnice in oglasne kampanje. »Imela sem srečo. To so bili zlati časi, ko smo punce veliko delale, bile tudi dobro plačane in od svojega dela solidno živele. Labod, Mura, Rašica, Beti, Polzela … Takrat so bili to cenjeni tekstilni velikani, zdaj pa jih skoraj ni več. Pogosto smo imele na teden tudi po tri revije ali snemanja, da ne naštevam fotografiranj in drugih projektov, h katerim so nas vabili. Bile smo profesionalne in z leti smo postale dobre prijateljice. Še pred letom, dvema, ko so bili časi bistveno drugačni, honorarji pa precej nižji, smo se z veseljem sprehodile po modni brvi, zgolj zato, da se srečamo in poklepetamo, mimogrede pa še delamo,« pove Jana, ki jo je od nekdaj zanimalo veliko stvari. Nekaj let je preživela v tujini, v Los Angelesu je delala za znanega modnega oblikovalca. Zaradi domotožja se je vrnila v Slovenijo. Ker je bila zelo radovedna in je iz prve roke vedela, kaj se dogaja za kamerami, jo je pritegnilo tudi to delo. Po krizi 2008., ko so se začele zmanjševati modne revije, je štiri leta kot »casting manager« izbirala igralce za filme, reklame in druge projekte. Pri tem je uživala, a si je zaželela še drugih izzivov. Tako je med drugim postala asistentka scenografa, v prvi sezoni nanizanke Usodno vino pa pomagala graditi snemalni studio za Bežigradom. Urejala je različna prizorišča za snemanje reklam za velika podjetja in znala tako rekoč iz nič sredi poletja pričarati prekrasno božično vzdušje za reklame in kataloge.
»Po raku grem veliko lažje skozi življenje: ko enkrat preživiš resnično hudo stvar, so vsi drugi problemi, ki se ti zdijo velikanski, v resnici manjši.«
Strast je gonilo življenja. »Delo je bilo krasno, vendar mi ni ustrezal 12-urni delovnik ob vseh možnih dnevih. Rekla sem si, da potrebujem nekaj rednega in umirjenega. Zato sem se prijavila na razpis za oblikovanje izložb. Delo mi je takoj priraslo k srcu, kmalu sem pristala še v marketinškem oddelku, kjer načrtujemo kampanje. Odgovorna sem tudi za izbiranje manekenov, oblačil … Čisto vse znanje, ki sem si ga nabrala z leti, mi pride prav,« se smeji Jana, ki smo jo lani videli tudi v šovu Zvezde plešejo, kar je bila še ena njena uresničena želja. »Od nekdaj sem rada plesala, nikoli kaj prida hodila v plesno šolo, a sem čutila močno strast do gibanja ob glasbi. Presenečena sem bila, ko so se v šovu spomnili name, in seveda sem bavilo z veseljem sprejela.« Na življenje vedno gleda pozitivno. Kot iz rokava stresa, kaj vse je počela zadnjih dvajset let, kako je pri tem rasla, si nabirala izkušnje in uživala. Pomembno se ji zdi, da jo pri vsem vodi strast.
Rak je spremenil njen pogled nase in na svet. Enako iskreno pa spregovori tudi o manj lepih poglavjih svojega življenja, ki so se na koncu izkazala za največji brusilni kamen njenega značaja. »S tem sem se soočila po svoje. In seveda s popolnim zaupanjem v pozitiven izid. Ko danes gledam nazaj, se mi zdi, da je bil to samo opomnik in dobra popotnica za življenje. Če se mi je to že moralo zgoditi, je dobro, da se mi je zgodilo mladi, ko sem imela močno telo in sem se tudi hitreje postavila nazaj na noge. Ko si mlad, se laže obnoviš tako mentalno kot fizično. Skozi življenje začneš hoditi z zavedanjem, da ni vse samoumevno, naučiš se bolj ceniti stvari. Seveda je treba uživati, a s smislom. Z namenom, da živiš, ne glede na to, kaj počneš. Da si zadaš cilj, pa naj gre za družino, kariero, posel, konjičke, delaš drobne korake in počasi dosegaš, kar si se namenil. Da greš vsak večer spat zadovoljen, da si nekaj naredil v tej smeri, in hvaležen, da ti je bilo to dano. Da veš, da pridejo problemi in da življenje niso samo rožice, vendar pa se tudi zavedaš, kaj je resnično hudo in kaj ne. Po raku grem veliko lažje skozi življenje: ko daš enkrat skozi resnično hudo stvar, so vsi drugi problemi, ki se ti zdijo velikanski, v resnici manjši. To včasih namignem tudi svoje
mu partnerju Ivu, ki me uči drugih stvari. Mi smo tisti, ki damo življenju pozitiven ali negativen predznak. Odločamo se, ali bo nekaj lepo, grozno ali pa samo stvar, s katero se je treba tako ali drugače soočiti. Lani smo šli, denimo, na potep po Balkanu, od Slovenije, Hrvaške, Črne gore do Albanije, naredili smo več kot štiri tisoč kilometrov. Tik pred mejo s Črno goro sem opazila, da je moji osebni izkaznici potekel rok veljavnosti. Lahko bi se samo obrnili in šli domov. Ivo je bil čisto iz sebe, jaz pa sem se začela smejati. Meni se je v primerjavi s tem, kar sem že preživela, to zdel res minimalen problem, on pa ga je doživljal kot velikega, kot bi ga verjetno večina,« pove Jana. Na koncu se je kljub zapletom z osebno izkaznico vse dobro končalo, preživela sta nepozabne počitnice, videla prekrasne kraje, spoznala zelo zanimive ljudi. Jana je vesela, da ima makedonske korenine, po svoji prednikih je podedovala nekaj ležernosti, da zmore prenesti tudi težje življenjske preizkušnje.
Boleč razhod in nova ljubezen. »Dedek je bil pravi fenomen. Kadar je bilo kaj res hudo, je znal na problem pogledati s humorjem. In zato ni bilo situacije, ki je ne bi zmogel. Vesela sem teh genov, saj so mi (bili) v veliko pomoč. Zdaj se velikokrat nasmehnem, ko mojega Iva kaj skrbi, jaz pa vem in čutim, da se bodo stvari rešile. Kadar mi je težko, se raje umirim in pogovorim sama s sabo ter že kujem načrte, kot da sprašujem za nasvete druge. Vsi odgovori so v nas, samo prisluhniti si moramo,« je modra Jana. Prizna, da ji ni bilo lahko, ko se je nekaj let po končanem zdravljenju zaključila še dolgoletna ljubezenska zveza. Pobrala se je in živela naprej. Pred dobrima dvema letoma pa je v Portorožu uživala v zgodnjem poletju. Ni načrtovala nove ljubezni in se tudi ni ozirala za njo. Potem pa je spoznala postavnega fanta. Začela sta se pogovarjati in stvari so se nadaljevale povsem spontano. V prejšnji dolgi zvezi se je naučila, da sta v odnosu pomembna zaupanje in iskrena ljubezen. »Dovolj dolgo pa sem bila tudi v modnem blišču, ki je včasih skrit za mnogimi maskami, kar mi ni pisano na kožo, a iz njega sem potegnila tisto, kar mi je bilo všeč. Več mi pomeni, da si zdrav, imaš domače in partnerja, ob katerih se dobro počutiš, ki jim lahko zaupaš. Če tega nimaš, je vse brez zveze. Za uspešnost je pomembno tudi ohranjanje zdravih in pristnih odnosov z domačimi in prijatelji. Hitro sem ugotovila, da je Ivo točno tak, 'moj' človek. Ujemava se tako v vsakdanjem življenju kot vrednotah, v dobrem in slabem. Pred njim nisem imela nobenih zadržkov. Povedala sem mu za svojo premagano bolezen in se mu to ni zdelo nič posebnega. Če ti človek priraste k srcu, je to zaradi njegove notranjosti in ne zunanjih posledic, ki jih pusti operacija, kakršna je bila moja, ko so mi naredili obojestransko masektomijo,« pripoveduje Jana. Tudi odločitev za družino je bila zanjo samoumevna. Ivo ima sicer že najstniškega sina iz prejšnje zveze in tudi sedaj, ko so se povečali za enega družinskega člana, se odlično razumejo.
»Tako sem hvaležna in vesela, da se je vse razpletlo, kot se je. Ko so energije prave, se vse zgodi, kot se mora, brez pritiskov. Letošnje leto je zaradi situacije za mnoge težko in polno preizkušenj, zame je, zaradi osebnih uspehov, ki pretehtajo, lepo in mi daje novo motivacijo. Karantena je bila zame (in verjetno tudi za druge nosečnice) kot naročena. Vso nosečnost sem bila doma, jedla zdravo domačo hrano, bila sem brez stresa, nič me ni skrbelo, samo uživala sem v pričakovanju in ustvarjanju. Kaj naj rečem, idealna nosečnost,« se smeji. Niti za trenutek ji ni utegnilo biti dolgčas. Tudi zato, ker nikoli ne tarna in se znajde v vseh položajih, kamor jo postaviš. Med nosečnostjo in karanteno je prišla na plano njena ustvarjalnost, ki so jo med odraščanjem v Loki pri Zidanem mostu spodbujali njeni starši.
Srečna mama, srečen dojenček. Med nosečnostjo ni prav nič komplicirala. »Še rodila sem hitro. V nekaj urah je bilo vsega konec in z Ivom sva k sebi stisnila ljubkega fantka, za katerega dolgo nisva imela imena. Ivo ima kar osem bratrancev in sestričen, ki imajo vsi po dva otroka – fantke, zato je bilo veliko imen že 'zasedenih'. Zlahka sva ga našla za punčko, pri fantku pa nikakor ni šlo. Nekega dne sem po naključju našla keltsko ime Vran. Ko sem ga povedala Ivu, je bil navdušen. Že v trebuhu se je pogovarjal z Vranom, Vrankom, Vrančkom. Kupovala in ustvarjala sva gnezdo zanj,« se smeji Jana, ki se kot mama dobro znajde. Prvi mesec je bila zaradi slabokrvnosti utrujena, a je s pomočjo zdravnikov odpravila tudi to. Zdaj je polna energije in s sinom res uživa. Ivo, ki ima z otroki nekaj več izkušenj, ji stoji ob strani. Vesela in hvaležna je tudi, da mali ponoči pridno spi ter nagrajuje starša s svojimi nasmehi in drobnimi gestami, ob katerih se jima topi srce. »Po vseh 'deževnih dnevih' zdaj uživam v vsakem trenutku. Stvari so se postavile na svoje mesto, res mi je lepo. Ne razmišljam več o bolezni. Zavedam pa se, da je od mene odvisno, kako bom izkoristila svoje življenje. Škoda je, da se ljudje sami tako uničujemo. Hvaležna sem, da sem svojo največjo življenjsko modrost dobila že pri 26 letih, ko sem 'dobila spremenjene celice'. Če se je to že moralo zgoditi, je bilo bolje, da se je pri 26 kot pri 66 in bi dobršen del življenja preživela v vzorcih, ki bi bili morda slabi zame,« sklene mlada mamica in z vozičkom odhiti v lep jesenski sončen dan.
