Novice Svet24

Povsod lahko preberemo, da je strah evolucijsko upravičen odziv na nevarnost, anksioznost pa je le notranje doživljanje posameznika, ki se veže na situacijo, ki ni življenjsko nevarna, a jo posameznik zaznava drugače. Posameznik preceni težavnost situacije in hkrati podceni svoje zmožnosti.

Ujetniki svojih strahov

Vsak naš sedanji strah je vedno ponovitev nekega zgodnejšega občutka strahu. V najbolj ranem razvoju smo občutili več ali manj strahu, ki ga hranimo potlačenega v nezavednem in nam oblikuje pogled na svet. Danes je ta strah nepredstavljiv, takrat pa je bil eksistencialni strah upravičen, saj je otrokovo preživetje povsem odvisno od skrbnikov.
V kolikor je zgodnji razvoj otroka potekal v strahu pred izgubo ljubezni, se je otrok pretirano podrejal okolju in potlačil svoje notranje potrebe, pri tem pa je naraščala napetost notranjega konflikta med željami in pokorščino. Odrinjena, nepredelana čustva strahu in jeze se v obliki napetosti kopičijo v nas in se izrazijo kot naraščajoča tesnobnost.

Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha

Arsen Perić

Ana Matijević je specializantka psihoanalitične psihoterapije na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Dela v zasebni praksi individualno in skupinsko terapijo z odraslimi in mladostniki. Pri svojem delu se srečuje z najrazličnejšimi človeškimi stiskami. ana.psihoterapija@gmail.com

Ljudski izrek nas pomirja, da dejansko nikoli ni tako hudo, kot se sprva bojimo. Trenutnemu strahu se priključi strah iz najzgodnejših let, ki je bil zaradi neprijetnosti izrinjen v spomin nezavednega. Na izrinjeni strah se skozi leta vežejo čustveno uglašene asociacije, ki povečujejo naboj, dokler ga ne sprožijo k delovanju notranji ali zunanji sprožilci, na katere se »obesi« ponotranjeni strah. Nezavedne vsebine strahu najprej vidimo v projicirani obliki zunaj sebe, kar ni težko, saj je sodobna informacijska družba prav preplavljena s potencialnimi nevarnostmi. Strah se lahko »obesi« na dnevne sprožilce kot so teroristični napadi, resne bolezni, možnost izgube službe, partnerja… Strah je vedno večji od resnosti situacije, tako je tudi potres lahko vsak trenutek pa vseeno ne živimo pod mizo.

Strah pred strahom

Primer iz klinične prakse: Vse pogostejši je primer posameznika, ki pride po pomoč v kritičnem življenjskem obdobju, tedaj ko se sooča z večjimi spremembami. Posameznik ne more zaključiti študija, ker od sebe zahteva nedosegljivo perfekcijo, ki ga ustavi na poti. Njegov strah usmerjen v zaključni izpit vsebuje še neopredeljeno goro strahu pred prihodnostjo. Pogosto gre za neosveščeni strah pred prevzemom novih odgovornosti po zaključku študija; iskanje službe in začetek samostojnega življenja. Strah hromi posameznika, da pričenja odlašati, zaupanje v sebe mu plahni, anksioznost pa narašča kakor snežna kepa. Pričakovanje neuspeha navadno rodi neuspeh in iz strahu se razvije strah pred strahom, ki hromi življenje v vedno tesnejše spone. Razočaranje nad seboj posameznika potisne v pasivnost, priveže ga na dom, kjer je varen pred življenjskimi izzivi in tudi pred primerjavo z uspešnejšimi vrstniki. Znajde se v začaranem krogu in vedno bolj se zapira pred svojim socialnim okoljem ter nujno potrebnim razvedrilom, ki bi mu vlivalo nove moči. Depresija pogosto postane sopotnica anksioznosti, saj življenje postaja životarjenje polno odrekanj.

Pomoč poišče v psihoterapiji, kjer se v korektivni izkušnji osvobaja iz ujetosti in postopoma gradi samozaupanje. Skozi proces osvetli svoje strahove, ki s tem izgubijo svojo strašljivost. Prepozna primarni strah, ki ga je držal v odvisni poziciji. Primarni strah lahko loči od aktualne situacije in se, raje kot z gašenjem občutkov tesnobe, ukvarja s strategijami za premagovanje ovir. Neobvladljiva kepa strahu, postane samo skupek obvladljivih situacij, ki jih eno za drugo premaguje. V življenju začne nizati uspehe, ki krepijo lastno zaupanje in zvišujejo samozavest. Konča študij in osvojeno znanje suvereno uporabi v poklicnem delovanju. Stopi na pot samostojnega življenja.

Logika je največji sovražnik strahu

Ko se znajdete pred novimi nalogami, je normalna in koristna neka mera strahu, ki vas bo na situacijo temeljiteje pripravila. Tesnobnost lahko umirite z globokim dihanjem, s športnimi aktivnostmi ali pa v pogovoru spoznate, da ovire niso obzidja, ki jih ne bi zmogli premagati. Ko se boste naloge lotili, boste spoznali, da je bil strah odveč. Logika vam razgrne, da ste tudi v preteklosti uspešno rešili zadane si naloge, ki ste se jih predhodno bali. Zato ni nobenega razloga, da jih ne bi rešili tudi sedaj.

Kako si lahko pomagamo?

V kolikor anksioznost prežema in hromi vaše življenje, ni nobene potrebe, da se mučite, zato je vsekakor priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Tesnobni občutki so najbolj mučni občutki in jih zaradi tega odrivamo iz zavesti. Če pa bi zbrali moči za soočenje s strahom, bi ta res postal votel, okoli ga pa nič ne bi ostalo. Najlažje se je s svojimi strahovi soočiti v pogovoru. Psihoterapija nudi varno okolje in opogumi posameznika, da ozavesti svoje strahove in se osvobaja njihovih spon. Kombinacija psihofarmakološkega zdravljenja in psihoterapije resnično dosegata uspešne izide.
Danes je tisti dan, ki si se ga včeraj bal. Je bilo vredno strahu?