Novice Svet24

Epidemij črnih koz, otroške paralize, davice, tuberkuloze in drugih bolezni, ki so polnile nekdanja otroška pokopališča, v večini sveta res ni več in prav cepljenje nas je osvobodilo pradavnega strahu pred njimi. Vendar pa teh strašnih izkušenj ne bi smeli kar pozabiti; tudi danes jih moramo jemati resno, čeprav samozvani strokovnjaki radi svarijo pred stranskimi učinki cepiv.

revija Zarja

Glede na naravo nalezljivih bolezni in njihovo pojavnost po svetu je cepljenje še vedno potrebno, saj nalezljive bolezni ne spijo, meni dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko v okviru Ministrstva za zdravje, sicer upokojeni zdravnik specialist družinske medicine, s katerim smo se pogovarjali o vse ostrejših napadih na obvezno cepljenje kot civilizacijsko pridobitev.

Pravite, da cepljenje štejemo med največje civilizacijske in zdravstvene dosežke – kje vse se odražajo učinki cepljenja?

Z uspešnim nadzorom nad pojavnostjo in razširjenostjo nalezljivih bolezni, ki so v zgodovini človeštva kosile med otroki in odraslimi po vseh celinah, niso bile odpravljene le uničujoče epidemije, ampak so se podaljšala tudi naša življenja, izboljšali so se zdravje družbe, njena socialna in gospodarska moč, njeni civilizacijski in kulturni dosežki. Narava vseh teh vrednot, ki se danes zdijo trdne in samoumevne, pa je v bistvu zelo krhka in ranljiva; ti dosežki sami po sebi ne morejo obstati, treba jih je ves čas vzdrževati.

V Sloveniji je cepljenih več kot 90 odstotkov otrok, kar je zelo dober kazalnik; skrbijo pa vas razlike med regijami …

Po zadnjih podatkih WHO je precepljenost v Sloveniji visoka, kar 95-odstotna. To našo družbo ščiti pred epidemičnimi izbruhi nalezljivih bolezni, ne pa tudi necepljenih ljudi – med njimi se bolezni lahko širijo s stiki med obolelimi oziroma ob stikih s povzročitelji bolezni, bakterijami in virusi. Povprečje je torej visoko, ne smemo pa prezreti razlik med posameznimi območji. V negativnem smislu izstopajo Ljubljana in druga urbana središča, to pa je nevaren podatek, saj se v mestih oblikuje večina javnega mnenja. Ob organiziranih nastopih proti cepljenju zato pogrešamo dejavnejšo vlogo stroke, še posebej javnozdravstvene. Ob stanju, kakršno imamo na področju zavračanja cepljenj, bi bila poklicna in etična dolžnost zdravstvene politike in nacionalnih institucij, ki jim je varovanje zdravja prva skrb, da slovenski javnosti večkrat kot do zdaj in vsem razumljivo pojasnjujejo pomembnost varnosti pred nalezljivimi boleznimi.

Kolikšna pa je precepljenost v EU in koliko let po zadnjem pojavu določene bolezni naj bi nehali cepiti?

Zaradi vojne pa tam ni bilo in še vedno ni mogoče cepiti vseh otrok, zato je otroška paraliza v teh državah še vedno endemična in ogroža tudi druge države, kjer se občasno znova pojavlja.

Glede na naravo nalezljivih bolezni, ki se prenašajo z neposrednimi stiki, lahko nehamo cepiti šele takrat, ko nikjer na svetu ni nobenega bolnika več. Do zdaj nam je to uspelo le s črnimi kozami. O prenehanju cepljenja odločajo strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije – WHO, saj ima ta odločitev, če bi bila prenagljena, velike epidemiološke, etične, gospodarske in politične posledice. WHO, ki na svetovni ravni spremlja podatke o pojavnosti nalezljivih bolezni in o cepljenjih, ima sedež v Ženevi, za evropsko območje pa te podatke spremlja urad WHO v Köbenhavnu. V Evropi so otroci po večini cepljeni, v zadnjih letih pa precepljenost niha predvsem v Ukrajini – v vojnih razmerah je cepljenje pač težko uresničevati. Pred nekaj leti je WHO pričakovala, da bomo poleg črnih koz med izkoreninjene bolezni lahko prišteli še otroško paralizo, za katero so takrat zbolevali le še v Nigeriji, Afganistanu in Pakistanu. Zaradi vojne pa tam ni bilo in še vedno ni mogoče cepiti vseh otrok, zato je otroška paraliza v teh državah še vedno endemična in ogroža tudi druge države, kjer se občasno znova pojavlja.

Poudarjate, da nalezljive bolezni ne spijo – pojavile so se v Angliji, pa tudi pri nas …

Nasprotovanje cepljenju ima svoje posledice tudi v razvitih evropskih državah. Zaradi nizke precepljenosti so se ošpice epidemično spet pojavile v Angliji, Nemčiji, Italiji in na Irskem, od koder so se leta 2010 in 2013 prenesle tudi k nam. Vrne pa se lahko katera koli nalezljiva bolezen, posamično pri tistih, ki niso cepljeni, epidemično pa tam, kjer je nizka precepljenost. V Sloveniji smo pred nekaj leti imeli epidemijo ošpic, nedavno smo po mnogo letih spet zdravili bolnika s tetanusom, ki je zbolel zato, ker ni bil cepljen. Eno in drugo lahko sprejmemo kot svarilo: bolezni so tu in ne spijo. Večine nalezljivih bolezni pri nas res že dolgo ni več, so pa na svetu območja, kjer ljudje za njimi še vedno zbolevajo, in ob današnji mobilnosti se od tam že v dnevu ali dveh lahko prenesejo na kateri koli konec sveta. Necepljeni so ob tem izpostavljeni nevarnosti, da zbolijo.

Po vojni so bili verjetno cepljeni vsi otroci, kdaj pa so se pojavile prve zavrnitve in kako so vplivale na javno mnenje?

Resnejše zavrnitve so se pojavile, ko bolezni pri nas vrsto let ni bilo več in so se starši, ki svojih otrok ne pustijo cepiti, organizirali in začeli v javnosti nastopati s svojimi argumenti. Pri nas naj bi cepljenje zavračalo približno deset odstotkov staršev, pomisleke zaradi cepljenja pa ima kar 40 odstotkov staršev! To pa je izredno nevarno in resno opozorilo stroki in vsem odgovornim v zdravstvu.

Med vzroki za zavrnitev je najpogostejši strah pred stranskimi učinki – ali so reakcije zelo pogoste in težke?

Stranski učinki cepiv so povezani z njihovo sestavo, še bolj pa z imunsko odpornostjo oziroma reaktivnostjo posameznikov, ta pa se zelo razlikuje. 

Kot vsak zdravstveni poseg ima lahko tudi cepljenje stranske učinke, od blagih pa do najtežjih. Na mestu vnosa cepiva se lahko pojavijo otekline, rdečine, srbež ali blažje bolečine, ki se praviloma pomirijo v nekaj dneh. Med resnejše zaplete po cepljenju spadajo visoka temperatura pri dojenčkih v prvih mesecih po rojstvu, izpuščaji ali lise po koži in krči. V takih primerih je treba takoj poiskati zdravniško pomoč. Sicer so pri nas vsi stranski učinki cepljenj registrirani, zato so na voljo podatki, ki dokazujejo, da je reakcij malo in da so blažjega značaja. Po podatkih WHO ima rdečino in oteklino na mestu cepljenja od 25 do 30 odstotkov otrok, od 15 do 20 odstotkov jih ima vročino, generalizirane izpuščaje eden na več tisoč otrok, možgani so prizadeti v enem primeru na skoraj 100.000 cepljenj, smrt pa se lahko zgodi na milijon ali več cepljenj. Vse naštete reakcije so povezane s stanjem imunskega sistema pri posameznikih. Stranski učinki cepiv so povezani z njihovo sestavo, še bolj pa z imunsko odpornostjo oziroma reaktivnostjo posameznikov, ta pa se zelo razlikuje. Posledice cepljenja so toliko bolj redke, kolikor težje so. Vendar pa zapleti pri cepljenju niso nič bolj pogosti kot na primer pri antibiotikih, sredstvih proti bolečinam ali povišani telesni temperaturi. Če na priloženem lističu preberete možne stranske učinke aspirina, enega najuspešnejših in najbolj uporabljanih zdravil, bi z njimi lahko sprožili gonjo tudi proti aspirinu.

In če nastane resnejši zaplet, kako se odzove stroka?

Če je cepljenje v korist vse družbe, potem naj družba pomaga vsem, ki zaradi družbene koristi utrpijo osebno škodo! 

Vsak zaplet katerega koli cepljenja je treba obravnavati s strokovnega, etičnega in pravnega vidika. V primeru začasnih ali trajnih posledic je prizadetim treba pomagati pri težavah, ki so nastale zaradi cepljenja. To spada k etični dolžnosti tako zdravstva kot družbe, kar pomeni, da posledice med drugim upravičujejo tudi materialno odškodnino. Za njeno uveljavitev je v naši ureditvi predpisan postopek. Z etičnega stališča ni sprejemljivo, če je v upravičenih primerih za odškodnino treba iskati še pravno pomoč. Če je cepljenje v korist vse družbe, potem naj družba pomaga vsem, ki zaradi družbene koristi utrpijo osebno škodo! Zakon o nalezljivih boleznih s pravico do uveljavljanja odškodnine podpira tako stališče.

Koliko otrok je pri nas zaradi cepljenja postalo invalidov oziroma so umrli?

V zadnjih 20 letih v Sloveniji ni podatka o invalidnostih ali smrtih, ki bi bile dokazano posledice cepljenj.

Ali obstajajo testi preobčutljivosti za cepljenje?

Otroci so običajno cepljeni v okviru sistematskih pregledov, torej zdravniki otroke običajno poznajo. Kljub temu pa staršem postavijo nekaj individualnih in ciljanih vprašanj, tudi o alergijah. Za laboratorijske teste o preobčutljivosti pa se zdravnik odloči le v primeru, če zbrani podatki upravičujejo njihov smisel.

Večina staršev ima pred cepljenjem veliko vprašanj – ali bi jim morali pediatri pojasniti tudi vse mogoče zaplete in jih opozoriti tudi na to, kar baje raje zamolčijo, da cepljenje ni stoodstotno zagotovilo proti bolezni?

Pojasnilna dolžnost vseh zdravnikov je, da staršem pojasnijo vse okoliščine cepljenj skupaj z morebitnimi zapleti. Ta dolžnost vključuje tudi odgovore na vprašanja staršev.

Ali v primeru, ko je bil otrok cepljen, pa je kljub temu zbolel, poteka bolezen v blažji ali v težji obliki?

V redkih primerih, ko se je bolezen kljub cepljenju pojavila, je njen potek – v vseh pogledih – običajno blažji.

V kakšnih primerih otrok ne sme biti cepljen? Ali so za te primere kriteriji po vsej Evropski uniji enaki?

Kdaj naj se cepljenje ne izvede, pri nas določa tudi Zakon o nalezljivih boleznih.

Po priporočilih WHO naj se otroci, ki imajo katero od malignih bolezni, ali so pod vplivom steroidnih zdravil, ali imajo oslabljen imunski sistem, ne cepijo s cepivi, ki vsebujejo žive viruse. V primerih, ko ima otrok blago povišano temperaturo, moker nos, lažji kašelj in podobno, je načeloma lahko cepljen, vendar zdravnik se o morebitni odložitvi cepljenja v vsakem primeru posebej odloči skupaj s starši. Kdaj naj se cepljenje ne izvede, pri nas določa tudi Zakon o nalezljivih boleznih.

Ali imamo v Sloveniji cepiva samo enega proizvajalca ali več različnih?

Predpisi hrambo cepiv in njihovo kakovost oziroma varnost posebno skrbno obravnavajo. Izbira proizvajalca je v tem pogledu manj pomembna. Izbere se tisto, kar po oceni strokovnjakov obeta najboljši učinek.

Ali menite, da je – glede na to, da je korist cepljenja mnogo večja od nevarnosti – nujno represivno delovati proti staršem, ki to zavračajo, ali se velja potruditi za dialog?

Tudi če starše, ki ne dovolijo cepljenja svojih otrok proti boleznim, ki so smrtno nevarne ali povzročajo invalidnost, lahko razumemo, morajo vedeti, da zavračanje cepljenja ogroža zdravje njihovega in drugih otrok, in če se bolezen pojavi, so v vsakem primeru odgovorni za posledice svojega ravnanja. Tudi denarna kazen ne more izključiti njihove moralne odgovornosti. V Sloveniji imamo predpisan postopek, kako ravnati v primeru, če starši zavrnejo cepljenje. Čeprav je to odločitev staršev, ne zdravnika, ostane v primeru zdravstvenih posledic večji del odgovornosti na zdravniku in ne na starših. S tako odgovornostjo pa je težko živeti – to ve veliko zdravnikov ...

Kako etična komisija, ki jo vodite, obravnava to področje, kakšne so vaše izkušnje glede na precej agresivne starše, ki zavračajo cepljenje, in glede na dokaj oster odnos zdravnikov, ki seveda pri tem vztrajajo. Glede na človekove pravice, ki so tako poudarjene, je treba tudi vedeti, da je individualna pravica podrejena splošnim, širšim človekovim pravicam.

Če se ob zavračanju cepljenja zgodijo nestrpna soočenja, je več strpnosti pričakovati na strani zdravstva.

Strokovna in etična zaveza zdravstva je zagotoviti varnost državljanov pred tistimi boleznimi, pri katerih je to mogoče. Na tem področju je varnost družbe nadrejena varnosti vsakega posameznika. Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko zato podpira prizadevanja in ukrepe za čim večjo precepljenost vseh otrok in odraslih oseb proti vsem boleznim, pred katerimi se je z ustreznimi cepivi mogoče zavarovati. Le tako lahko preprečimo epidemične pojave posameznih bolezni. Če se ob zavračanju cepljenja zgodijo nestrpna soočenja, je več strpnosti pričakovati na strani zdravstva. Treba pa je vedeti, da zdravniki, ki cepijo, izpolnjujejo svojo strokovno in družbeno nalogo, in če je ne morejo izpolniti, bi bilo prav, da se starši podpišejo pod svojo odločitev, saj mora zdravnik dokazati, zakaj otrok ni bil cepljen in kdo je odgovoren za morebitne zaplete, ki iz tega lahko izhajajo.