Nedavno je v Sloveniji za tetanusom zbolel otrok, ki ni bil cepljen, so na spletni strani zapisali v Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Pred tem v Sloveniji pri otrocih ni bilo tetanusa več kot 20 let, medtem ko beležimo nekaj primerov letno pri starejših osebah, ki še niso bile vključene v sistematično cepljenje proti tej resni bolezni.
Tetanus ali mrtvični krč je bolezen, ki jo povzroča nevrotoksin bakterije Clostridium tetani, čigar spore so lahko zaradi živalskih iztrebkov prisotne tudi v zemlji. Za tetanusom lahko zboli vsakdo, četudi je bolezen že prebolel. Od leta 1951 imamo v Sloveniji na voljo učinkovito in varno cepivo. Pojavnost bolezni se je močno znižala, saj cepljenje izvajamo v rednem programu za otroke in odrasle. To je eno izmed cepljenj, ki ga mora izvajati vsak izbrani zdravnik.
Bacil tetanusa se ne prenaša od človeka na človeka. Do okužbe lahko pride prek rane, ki je onesnažena z zemljo, v kateri so spore bacila tetanusa. Posebej nevarne so z zemljo onesnažene vbodne rane, pa tudi žulji, opekline in druge, morda celo neopažene rane.
Prvi znak: otrdelost
Kot prvi znak se najpogosteje pojavijo otrdelost in krči v žvekalnih mišicah, nato sledijo otrdelost vratu, težave pri požiranju, krč glasilk in mišic sapnika, generalizirani krči po celem telesu, močno okrepljeni refleksi, potenje in povišana telesna temperatura. Zaznavni del živčevja ni prizadet, zato je bolnik pri polni zavesti.
Nujna je bolnišnična obravnava
Tetanus je v katerikoli stopnji bolezni nujno stanje in zahteva bolnišnično obravnavo, kjer lahko izvajajo stalen nadzor nad bolnikom.
Cepljenje otrok in odraslih nudi dobro zaščito. Za zaščito je potrebno cepljenje ponavljati. Cepljenje proti tetanusu je v Sloveniji vključeno v obvezni program cepljenja. Tako so pred boleznijo zaščiteni že majhni otroci v prvem letu starosti, ko dobijo prve tri odmerke kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa b in otroški paralizi. Ostale tri odmerke dobijo v starosti 12–24 mesecev, 8 let (3. razred osnovne šole) in 16–18 let (ob sistematskem pregledu v srednji šoli). Nadalje se priporoča en poživitveni odmerek na vsakih 10 let oziroma ob poškodbi, še pojasnjujejo na NIJZ.
