Marsikdo je takoj pomislili: »Kaj? Takega odnosa kot ga imata starša pa res nočem imeti!«
Ana Matijević je specializantka psihoanalitične psihoterapije na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Dela v zasebni praksi individualno in skupinsko terapijo z odraslimi in mladostniki. Pri svojem delu se srečuje z najrazličnejšimi človeškimi stiskami. ana.psihoterapija@gmail.com
Kdo ostane na rešetu?
Razlogi, zakaj nekoga izberemo za partnerja, so res navidezno različni. Si želimo biti z nekom zaradi zunanjega videza ali ker ga cenimo ter želimo najboljše lastnosti predati potomcem? Si izberemo partnerja, ki je bogat in računamo na lagodno življenje? Podlegamo družbenemu idealu? Si partnerja izberemo zato, da ne ostanemo sami? Ali si ga izberemo, ker se ob njem dobro počutimo in imamo skupna zanimanja? Si želimo z njim ustvariti družino? Kdo bo torej naš življenjski sopotnik?
Namesto globine, je danes v ospredju širina izbire, kar zagotovo vpliva na težo vsake odločitve. Tako je pri odločitvi za enega partnerja, hkrati prisotna odpoved vsem ostalim. K sreči namesto nas izbere ljubezen.
Razum nam lahko pove, česa se moramo izogibati. Samo srce pa nam lahko pove, kaj naj storimo. (Joubert)
Je ljubezen res slepa?
Zaljubljenost, čudovita samoprevara, ki se ji prepustimo. Doživljanje, ki nam zamegli razum, da vidimo, kar želimo videti. Zaljubljenosti ne moremo priklicati, lahko pride le sama iz globin nezavednega.
Kaj je skrivnost, ki vodi naše nezavedno pri izboru?
Ljubezen nas naredi slepe, sama pa izbira zelo precizno, ko išče podobnosti z že poznanim. Kljub temu, da se ne zavedamo, se medsebojno zelo dobro čutimo. Nezavedna dinamika med potencialnimi partnerji razpozna samo tistega, ki v nas sproža notranja občutja, ki smo jih nekoč že doživeli. Zato zaljubljenca pogosto občutita: »Kakor, da se poznava že od nekdaj«.
Če izbiram, ne ljubim in če ljubim, ne izbiram. (Mladen Dolar)
Prva ljubezen
Pri tem nimam v mislih prve zaljubljenosti, pred njo je še tista prvinska, najzgodnejša.
Mati je otrokova prva ljubezen, vendar pri tem ne gre za mater samo’, temveč za hrepenenje po simbiotični vezi z njo. Simbiotična vez vpliva na sam razvoj otroka ter na vse kasnejše intimne odnose, ki jih moški in ženska vzpostavljata. Globina ljubezni, ki jo je otrok prejel od matere, zaznamuje globino ljubezni, ki jo bo v zreli dobi lahko dajal in prejemal.
Freud je o konfliktu v teku psihoseksualnega razvoja dečka podal vzporednico z usodo kralja Ojdipa, ki ponazarja dečkovo željo, da zavzame očetovo mesto in se poroči z materjo. Ker mu je lastna želja nesprejemljiva, jo v razvojni fazi latence (6-12 let) potlači v nezavedno. Vendar v zrelosti, ko naj bi izbiral objekt, ne ve, da je ta nezavedno že izbran - podoba matere.
Pri deklicah je bolj kompleksno, vendar bi razlaga razvojnih posebnosti presegla okvir zapisa. Zelo poenostavljeno rečeno, deklice preusmerijo ljubezensko hrepenenje na očeta in mater dojemajo kot tekmico, kasneje te želje potlačijo ter se pričnejo identificirati z materjo.
V razvoju so dečki hrepeneli po svoji mladi materi, deklice pa po očetovem občudovanju in varnosti. Teh želja več nimamo v zavesti, vendar pa jih naše nezavedno večno hrani. Oče in mati sta edini figuri v našem življenju, ki sta nezamenljivi, nenadomestljivi, v partnerjih lahko iščemo samo približke, s katerimi bi obnovili vezi po katerih hrepenimo.
Korenine aktualnih odnosov segajo v primarne odnose
Otrok svoja prva občutja oblikuje v odnosu z materjo in očetom, tako si v psihi ustvari očala skozi katera bo vse življenje vrednotil sebe, odnos do drugega in sveta. Tudi vzorec odnosa med staršema bo vplival na vse kasnejše odnose. Bolj ko se vzorca iz primarnih odnosov obeh partnerjev kompatibilno dopolnjujeta, intenzivnejša je zaljubljenost. Tako bo nekdo, ki je odraščal v čustveno topli družini, imel tak tudi partnerski odnos. Medtem, ko se bo posameznik, ki izhaja iz družine, kjer je bila pretirano izražena kritika, ujel v odnosu v katerem bo stalno kritiziran.
Vsi hrepenimo po brezpogojni ljubezni in sprejetosti, ki smo jo kot otroci čutili ob starših. Te občutke želimo obnoviti v partnerstvu. Partnerski odnos je tako lahko le ponovitev primarne situacije ali popravni izpit z boljšim izidom. Več o tem bom podala v enem od naslednjih zapisov.
O kateri temi, ki zadeva partnerstvo, pa vi menite, da bi bilo potrebno več javno govoriti?
