Pred desetletji, ko so začeli opozarjati, kako je sonce nevarno, sem opozorila strokovnjakov vzela zelo resno. Če me je mama
kot otroka mazala le s kakavovim maslom in nekaj let pozneje, ko so zdravniki začeli opozarjati na škodljivost sevanja, še z nižjimi faktorji, sem se v poznih najstniških letih, puberteti, ko smo se začeli bati strupenih UV-žarkov, mazala le še z najvišjimi faktorji. Skoraj ves čas sem bila zaščitena še z majico, slamnikom, in ko sem prišla s počitnic na morju, mi sploh nihče ni verjel, da sem kaj uživala na plaži. Po pravici povedano? Res nisem uživala – kako le? Bala sem se ozonske luknje, tako zelo, da sem v luknjo strahu padla sama. In postala alergična na sonce. Na koži, ki čez vse leto skorajda ni videla sonca, ko sem šla v vodo, pa je kdaj pa kdaj le posijalo nanjo (trebuh, stranski del telesa, hrbet), so se nekaj let zapored pojavljale rdeče in zelo srbeče pikice. Zelo neprijetno, srbeče in mučno počutje, ki mi je zvečer, po temeljitem prhanju, ko naj bi se šla ven zabavat s prijatelji, povzročalo slabost.
Pozneje sem izvedela, da mi lahko pomagajo kalcijeve tablete in na morje nisem šla več brez kalcijevih tablet in kreme za zaščito pred soncem. Po nekaj poletjih skrivanja pred soncem se mi je zazdelo, da nad svojim telesom zganjam teror – obenem z več športa na prostem sem se začela tudi manj izogibati soncu in alergije so minile. Ko mi je v roke prišla knjiga Sabine Topolovec in Sanje Lončar Resnice in zmote o soncu, sem preprosto vedela, da jo moram prebrati. In videti, koliko je moja sončna teorija skladna z njunimi dolgoletnimi raziskavami. Nad rezultati sem navdušena – tako kot onidve tudi jaz še vedno pritrjujem temu, da se nimamo kaj nastavljati in izpostavljati soncu sredi dneva, če smo takrat na prostem, se torej le zaščitimo z lahnimi oblačili in pokrivali, po izpostavljenih delih tudi s čim bolj naravno zaščito pred močnim UV-sevanjem. A v jutranjih in večernih urah je sonce lahko zelo blagodejno tako za telo kot za duha.
