Vse bolj – nekoliko tudi zaradi družbenih sprememb – se mame namreč oklepajo svojih že odraslih otrok, pa naj si ti tega želijo ali ne. In kako svojo posesivno mamo prepričati, da ste vendarle že odrasli?
Zakaj ostajamo doma?
Čeprav pretežno govorimo o mamah, imamo v mislih kar oba starša, ki pogosto sodelujeta v tej zaroti posesivnosti. Če se najprej potrudimo na težavo pogledati z njune perspektive, je seveda do neke mere razumljivo, da tako težko sprejemata osamosvojitev svojega otroka. Razlike med časom, ko so se osvobajali oni, in današnjim so ogromne. Družba nam narekuje, da se moramo za konkurenčnost na trgu dela šolati dlje, zaradi gospodarskih razmer pa službe zdaj ne moremo dobiti tako zlahka, kot smo predvideli.
Zaradi vsega tega tudi doma ostajamo dlje, malce zaradi tega, ker drugam pač ne moremo iti, nekoliko pa tudi zaradi tega, ker je tako ugodneje in udobneje. Tako mimogrede mine skoraj trideset let našega življenja, kar je v nekaterih primerih lahko že dvakrat toliko, kot so do svoje osamosvojitve doma preživeli nekateri starši. In če predvidevamo še to, da so nas starši verjetno dobili v prvi polovici svojih dvajsetih, kot je bilo takrat povsem običajno, to pomeni, da so večji del svojega življenja preživeli z nami kot pa sami. Po vsem tem je na neki način razumljivo, da nas tudi po tridesetih letih še kar niso pripravljeni spustiti.
