Porodna spremljevalka, z mednarodnim izrazom doula, pravzaprav ni nekaj novega. Ko so ženske še rojevale doma, so vedele, katero v vasi prositi za pomoč. S selitvijo porodov v porodnišnice pa so postale skoraj nezaželene. Združenje slovenskih doul združuje ženske, ki v sebi še čutijo to poslanstvo. Martina Judež verjame v rojevanje v porodnišnicah, v strokovne odločitve medicinskega osebja se ne vmešava, njena vloga je le podpora nosečnici oziroma paru.
Njena prva porodna izkušnja pred 15 leti je bila zanjo pomembna življenjska prelomnica. Kljub povsem običajni nosečnosti je namreč rodila mrtvega otroka. Težko se je bilo s tem sprijazniti, se spominja, spoznala je, kako neprecenljiva in nujna je podpora pri premagovanju žalosti.
Še vedno ima občutek, da je žalovanje za mrtvorojenim otrokom pri nas tabu tema. »V naši kulturi je pogovor o smrti še vedno sprejemljiv le na pogrebih, ko pa gre za otroka, ki niti zadihal ni, ljudje zmotno mislijo, da je bolje, da zadevo molče obidejo ali pa te zasipajo z besedami, za katere mislijo, da tolažijo, v resnici pa žalijo in prizadenejo, češ, saj si še mlada, saj ga še nisi poznala in podobno. Spomnim se, da sem ob tem, ko so druge porodnice prejemale telegrame, zaman čakala vsaj eno sožalno kartico,« se spominja.
Preživela je težke trenutke brezupa. Najhuje je bilo ob srečevanju nosečnic in srečnih mamic z dojenčki.
A po tej izkušnji se je naučila prisluhniti svojemu notranjemu glasu in začela živeti v skladu s seboj. »Prejela sem moč in pogum za uresničitev lastnih sanj in ob novih izzivih si vedno znova ozavestim, da če sem zmogla takrat, zmorem vedno. Smrt nas res spodbuja k temu, da spoznamo dragocenost vsakega trenutka, ki nam je dan, in ga tudi živimo,« poudarja. Da bi tistim, ki se znajdejo v podobnem položaju, vsaj malo olajšala to pot, se je v društvu Hospic izobrazila za spremljanje žalujočih.
Kako tesno sta povezana življenje in smrt, se je zavedla ob obletnici otrokove smrti, ko je začutila, da pričakuje novo življenje. Spremljanje žalujočih je z rojstvom otroka razširila na pomoč in opogumljanje staršev v zgodnjem materinstvu. Ob mnoštvu informacij o rojstvu otroka namreč ugotavlja, da starši prepogosto pozabljajo prisluhniti sebi in svojemu telesu, pa naj gre za porod ali dojenje. »Vsi bi radi pomagali z nasveti mladi mamici. Mama svetuje tako, tašča drugače. Ob vseh pritiskih iz okolja pa novopečena mamica ne ve, kako ravnati,« našteva. Svetuje jim, naj poslušajo sebe in prisluhnejo svoji intuiciji.
Nanjo se obrača vse več bodočih mamic, ki želijo roditi čim bolj naravno. »Zanimivo, da me poiščejo ženske, ki že imajo porodno izkušnjo in so začutile, da v pričakovanju novega poroda nekaj manjka. Podpiram jih pri tem, da bi bil porod res njihov, da bi črpale iz svojega vira moči, ne le slepo sledile,« razlaga. Zaradi svoje izkušnje pri četrtem porodu pred štirimi leti verjame, da je porod lahko čudovita naravna izkušnja ob pomoči doule tudi v porodnišnici. »Porod ni le fizičen dogodek, ampak tudi intenziven čustven dogodek, ki pa ga večina doživi med neznanimi osebami. Lahko pa si pari izberejo doulo, ki ji zaupajo, in gre lažje.« Ob delu študira psihoterapijo, da bi bodočim staršem lahko še bolj strokovno svetovala.
Ko gre na porod, je včasih z doma odsotna tudi po 30 ur in več, a usklajevanje službenih in družinskih obveznosti ob razumevajoči domači podpori ni vprašanje, ko na vrata trka novo življenje. Čeprav jo spremljanje porodov fizično izčrpa, je obenem deležna toliko sreče, veselja in iskrene hvaležnosti, da je tudi neprespana noč hitro pozabljena.
