Pomemben je osebni stik s človekom
»V psihiatriji največkrat ni časa, da bi se bolj poglobili v človeka in mu prisluhnili. Človek pride k psihiatru že s tako razvito težavo, da potrebuje zdravilo. Psihoterapevti pa zdravil ne predpisujemo. Zdravljenje temelji na pogovoru in ozaveščanju naših vzorcev in težav. Največkrat gre za rekonstrukcijo nekega odnosa iz otroštva, najpogosteje primarnega odnosa z očetom in mamo. To sta prvi osebi, ki ju imamo v življenju, in vzorce, ki smo jih razvili v njem, posledično prenašamo v partnerske in druge odnose.«
Barbara je že zelo zgodaj začela raziskovati te povezave. »S srcem delam z ljudmi že od 15. leta, poklicno pa sem se želela ukvarjati s tistim, česar v Sloveniji ni bilo. Možnosti sta bili namreč samo dve: psihiatrija ali psihologija. Pri psihologiji se z ljudmi večinoma ukvarjajo po testih, mene pa je zanimal osebni stik – kaj se v resnici dogaja s človekom, hotela sem, da mi sam pove, kako in kaj.« Zato se je odločila za petletni študij na dunajski šoli Sigmund Freud Privatuniversität, na kateri zdaj piše še magisterij.
Največ Barbarinih strank pride po pomoč zaradi anksioznih motenj, depresije ter težav v partnerstvu.
Specializirala se je za psihoanalizo, ker je najbolj poglobljena, »saj se vračamo v otroštvo, se sprašujemo, zakaj smo, kakršni smo, zakaj delujemo, kot pač delujemo. Tega pri drugih smereh psihoterapije ni. Pri psihoanalizi gre za pogovor, v katerem človek razkrije, s čim se spopada. Na podlagi tega ga terapevt poskuša nekako usmeriti na tiste poti, na katerih sam začne razmišljati, zakaj so se pojavile težave, zakaj se počuti, kot pač se, zakaj se mu kaj dogaja, kje je to že doživel. Zelo pomemben je terapevtov individualni pristop do vsakega posameznika, saj niti ena motnja ni enaka drugi, ker smo si različni.«
Eden od razlogov, da je Barbara po nekajletni samostojni poti začela sodelovati v Centru Holistic, je »celostni, holistični pristop k zdravju, ki me zelo zanima, oziroma se mi zdi izjemno pomemben, ker smo ljudje celota psihe in telesa. Na vseh ravneh moramo poskrbeti, da delujemo kot celota. Na primer: nekdo pride k meni in pove, da se zaradi takih ali drugačnih razlogov drži diete, še vedno pa je pod hudim stresom. Tak človek, ne glede na uspešnost diete, ne bo mogel funkcionirati optimalno. Težave ima na več ravneh in tako ga je treba tudi obravnavati.« Največkrat se vse začne pri psihi. Ko doživljamo stres, se spremeni telesna kemija. Nadledvična žleza izloča hormone – adrenalin in kortikosteroide. Adrenalin je tisti, ki spravi telo v akcijo, kortikosteroidi pa povečujejo krvni tlak in sprožajo druge negativne reakcije v telesu. Ljudje smo lahko precej vzdržljiva bitja in naše telo se nekako privadi temu novemu stanju življenja pod nenehnim stresom, žal pa to lahko tudi pomeni, da »nastajajo celične mutacije in da se lahko razvije celo rak. Zato so tako pomembni psihična trdnost, sprotno predelovanje težav, spoprijemanje s strahovi, ne njihovo potiskanje pod preprogo.«
Anksioznosti in depresije ter partnerske težave
Največ Barbarinih strank pride po pomoč zaradi anksioznih motenj, depresije ter težav v partnerstvu. Sama pa se osredotoča predvsem na psihoterapijo pri težjih obolenjih. »To me izredno zanima. Na podlagi proučitve številnih primerov lahko rečem, da se v šestih do sedmih mesecih od začetnega stresa ali psihičnega šoka ter občutij, ki jih ne predelamo, oziroma se z njim ne spoprimemo (to so občutki krivde, žalosti – in v resnici gre za samokaznovanje), ti nalagajo v telesu in lahko izbruhnejo v obliki bolezni.«
Tako kot imamo zdravstvene »'remonte' ali ko preventivno jemlje neke snovi, tako je tudi dobro, da obiščemo terapevta, takoj ko začutimo, da se v naši psihi nekaj dogaja – ko recimo nismo ravno najboljše volje, sploh če to traja več kot tri tedne. Ne čakajmo več mesecev! Skupaj s terapevtom človek odkrije, kaj se dogaja, in ob obojestranskem sodelovanju zdravila večinoma niso potrebna. Najlaže je dobiti recept zanje, vendar to zgolj odstranjuje posledice. Če želimo rešitev, moramo najti izvor težave, ki je največkrat nekje skrit, oziroma ga sami niti ne opazimo.« Barbara priporoča petdesetminutne seanse enkrat na teden, po kateri si je treba vzeti premor, da vse, kar je bilo razkrito, še sami predelamo. »Bistvo je, da človek sam razmišlja in prehaja v samoanalizo. S tem se krepi tudi samopodoba.«
Specializirala se je za psihoanalizo, ker je najbolj poglobljena.
Pri bolnikih z rakom gre proces počasneje, »čeprav je odvisno tudi od tega, kako človek dojema stvari. Ti bolniki morajo najprej razumeti, da ni tretje osebe, ki bi jih ozdravila. Oni sami imajo v sebi to moč! Ta moč vedno obstaja, vedno obstajajo rešitve, vse je odvisno samo od našega miselnega fokusa. Če menimo, da z nami nič ne bo, da tako ali tako lahko jutri umremo, potem bomo jutri pravzaprav res lahko umrli. Ko človek izve za neko diagnozo, se zaradi strahu in žalosti ne sme vdati. Nič ni narobe s tem, da omenjena čustva občutimo. Ampak potem jih skušajmo predelati, postaviti na svoje mesto, se dogovoriti, kaj bomo storili. Zavedajmo se, da smo glavni pri tem, kaj lahko naredimo. Če se bomo naravnali na to, da imamo cilje in motiv ter da delamo tisto, kar nas veseli, potem bo vse drugače. In – pa je spet tu – tudi kemija v našem telesu se bo spremenila! V resnici se tako sklene krog: ko se zavemo in predelamo, kar moramo, in ko začnemo početi tisto, kar nas veseli, ko smo si vzeli čas zase, dobimo dober rezultat. Potem so lahko dodatki, kakršen je v zadnjem času pri različnih obolenjih vse uspešnejši kalijev askorbat, še toliko uspešnejši. Res je pomembno oboje: naša psiha in naše telo. Če bomo zdravili samo telo, ne bomo dosegli učinka; če pa se bomo ukvarjali s celoto, se pravi z našo psiho in s telesom, bomo dosegli zdravje.«
In še en pomemben napotek da Barbara: snemimo maske, ki jih nosimo vsak dan.
Barbara poudarja, da si možnosti ali ovire velikokrat ustvarjamo sami. »Če je človek dovolj trden v sebi, si zmore reči: 'Kakor koli, jaz se lahko vedno znajdem!' Če se na primer bojite izgube službe, vedite, da se boste znašli, če ste na svojem področju res dobri! Verjemite vase, ne v grožnje, s katerimi vas obstreljujejo nadrejeni ali mediji, češ da služb ni, zato moramo pohlevno stisniti zobe in obdržati tisto, ki jo imamo. V krizi je vedno mogoče uspeti. Vsak od nas nosi v sebi pozitivne vire, tisto nekaj, za kar je poseben. Če te vire najdete in veste, da jih imate, da se jih zavedate, jih boste lahko vedno znova unovčili. Najprej pa moramo seveda narediti načrt: kaj si želimo in kako bi to uresničili. To si lahko zapišemo, lahko pa je to tudi stvar terapije – ali pa je dnevnik lahko del terapije. Če nekaj zapišemo, je povsem drugače, kot kadar govorimo o tem. Ko dogodke prelijemo na papir, jih damo iz sebe in ozavestimo; pogosto šele takrat vidimo, kako se počutimo, in se zavemo, da so neke razmere za nas sploh pomembne.«
In še en pomemben napotek da Barbara: snemimo maske, ki jih nosimo vsak dan. »Dokler tega ne bomo storili, nas ne more doleteti sreča, ne moremo delati tistega, kar si želimo, ne moremo funkcionirati tako, kot si želimo, saj oddajamo nekaj drugega, kot smo v svoji srčiki. Ko živimo sebe – tudi če drugim to ni prav –, nas tudi drugi vidijo drugače in nas takšne tudi sprejmejo. Dobimo čisto drugo ceno. Treba je slišati sebe.«
