Prepoznanje točnih molekularnih in celičnih zasnov omogoča zdravljenje s primernimi terapevtskimi prijemi.
Različna razpoloženja in okoliščine vplivajo na raven glukokortikoidov v materi, ki pa se lahko izkažejo za škodljive za razvijajočega se otroka. Glukokortikoidi so naravno proizvedeni hormoni, znani tudi kot stresni hormoni, zaradi njihove vloge v odzivu na stres.
Nastajajo v skorji nadledvične žleze, poleg odziva na stres pa so vpleteni še v številne druge fiziološke mehanizme, saj so med drugim del imunskega odziva, uravnavajo vnetja, so del presnove ogljikovih hidratov in beljakovin ter uravnavajo elektrolite v krvi.
Eden izmed njih, kortizol, je ključen dejavnik v zasnovi zarodka, saj zavira rast in vpliva na razvoj tkiva, kakor tudi na izražanje genov. Klinično se sicer uporablja pri preobčutljivostnih reakcijah in vnetjih.
Obstaja encim, ki razdira stresne hormone, preden lahko ti negativno vplivajo na zarodek, v maternici posredno izpostavljen stresu. Prisoten je v posteljici ter v možganih fetusa, kjer naj bi deloval kot ščit pred učinki kortizola. Pomanjkanje encima je pri poizkusih na miših pomenil zavirano rast, motnje razpoloženja v poznejšem obdobju življenja in zmanjšane placente oziroma posteljice.
Stres naj bi tudi v zgodnjem obdobju pubertete pomenil povečano verjetnost nastopa motenj razpoloženja v poznejših letih, kar bi morali ozaveščeni medicinski delavci pokusiti preprečiti pri tistih, ki ustrezajo profilu.
S primernim zdravljenjem in pravočasnim ukrepanjem pa naj bi bilo mogoče simptome tudi preprečiti.
