Ste doktorski študent kineziologije. Kaj vas je pripeljalo do tega? Zakaj takšna odločitev?
Hiter odgovor na to vprašanje bi se glasil, da zato, ker želim nenehno odkrivati nove stvari. Zavedam se, da je treba tako za osebno rast kot tudi za srečno življenje nenehno iskati nove interese, odkrivati nove stvari in izkusiti nepredvidljive, včasih težke trenutke, v katerih dobimo nove vpoglede v sebe in svojo okolico. Že vse življenje me zanima lastno delovanje in delovanje človeka nasploh. Zakaj in kako kaj doživljamo, kako se vedemo in kako komuniciramo, in ker je telo prvo komunikacijsko orodje, prek katerega se vse to dogaja, je bila kineziologija nekakšna naravna odločitev zame. Zavedam se, da bi lahko vse to počel, ne da bi se vpisal na doktorski študij, vendar vem, da ljudje potrebujemo nekakšno javno zavezo in okvire, ki nas 'spodbujajo' oziroma silijo v smer razvoja, ki ga želimo. Tako sem našel smer raziskovanja in tudi obvezo, ki zagotavlja večjo predanost samemu raziskovanju.
Kot otrok ste imeli precej gibalnih težav. Kaj vas je gnalo, kje ste našli moč oziroma od kod želja, da ste uspeli premagati vse ovire?
Na travmo se lahko odzovemo različno, jaz sem odločil, da se želim spoprijeti s težavami, ki sem jih imel oziroma jih še imam. Ne vem, ali lahko govorim o neki odločitvi, vsekakor sta na to spoprijemanje vplivala tako moja osebnost kot okolje, v katerem sem odraščal. Nekako mi je skozi obnašanje moje mame vtisnjeno v glavo, da se je treba s težavami spoprijeti, a ne samo to, potrebni sta moč in odločnost. V prvi vrsti zgodnje okolje, pozneje pa zagotovo zanimanje za raziskovanje novih stvari in zornih kotov. Predvsem takrat, ko se preveč držiš enega načina spoprijemanja in ne najdeš rešitve ali odgovora, ti radovednost močno pomaga. Poudariti je treba tudi lastno sprejemanje, saj na koncu nekih težav ni mogoče rešiti, lahko pa jih sprejmemo in z njimi živimo. Pogosto nam te težave dajo vpogled vase, na koncu vsak posameznik rešuje svojo sestavljanko in je super, če najdeš način, da jo rešuješ z zanimanjem in radovednostjo, brez obsojanja. Seveda je to nenehen proces z vzponi in padci, samo moč, da nadaljujem proces, pa najdem v nenehnem iskanju novih izkušenj, ki mi polnijo življenje.
Kakšna je vaša ocena večine ljudi? Menite, da se gibljemo dovolj ali smo preveč vpeti v rutinsko delo in gibanju posvečamo premalo pozornosti?
Načelno se globalno gledano gibljemo premalo, še posebno če pogledamo zgodovino in evolucijo človeka. Vedeti moramo, da je gibanje prva in glavna dejavnost, ki nam omogoča fizično zdravje, ustrezno spoprijemanje s čustvi, lažje se spoprijemamo s stresom, ko imamo visoko raven gibalnih sposobnosti, gibanje je pravzaprav življenje. Več kot se gibljemo, v večjem obsegu živimo življenje, bolj polno in celostno se počutimo. Nekako je treba na tej točki nasloviti tudi današnji kontekst, ki ga ima beseda gibanje, saj danes za večino ljudi gibanje pomeni telesno pripravo in dejavnost, s katero dosežemo specifični cilj, kot je na primer izgubiti kilograme, odpraviti poškodbe. Gibanje celo enačimo s športom, kjer sta pomembna rezultat in dokazovanje. V tem delu smo skozi generacije izgubili pravi pomen besede gibanje in je to postalo samo še eno orodje za dosego različnih ciljev. Gibanje ima mesto in vlogo za doseganje vseh specifičnih ciljev, vendar moramo vlogo gibanja pogledati splošno. Gre za komunikacijsko orodje med dvema okoljema: med našim notranjim okoljem (občutki, čustvi, mislimi) in zunanjim okoljem (fizika, socialnosti). Kako uspešna bo naša komunikacija, je odvisno od naših izkušenj, ki gradijo našo psihično in fizično pripravljenost. Več kot imamo izkušenj, bolj smo pripravljeni na nepredvidljive in predvidljive situacije, počutimo se kompetentne in varne in na koncu bolj razumemo vedenje drugih ljudi. Vemo, da je znanstveno potrjeno, da ima naša fiziologija neposredni vpliv na naše doživljanje in vedenje. Menim, da moramo ljudje spremeniti odnos do gibanja. To mora postati glavna vrednota ljudi, saj prek gibanja odkrivamo nove stvari o sebi in okolici, omogoča nam psihično in fizično varnost, povezovanje in življenje. Na žalost je to danes težko, saj nam družba narekuje pravila in okvire, ki se jih je treba držati ne glede na vse. S tem pogosto ubijamo lastno raziskovanje in avtentičnost. Treba je več pozornosti nameniti samemu sebi in svojemu doživljanju.
V enem od pogovorov ste dejali, da vas zanimajo holistični vplivi gibanja. Kaj to pravzaprav pomeni? Kako je to vpeto v vadbo?
Holistični vpliv bi lahko poimenoval kot nekakšen celostni bio-psihosociološki pristop do gibanja. Primarni namen ni doseganje fizičnih ali estetskih ciljev, temveč doživeti nove izkušnje prek gibanja, ki nam dajo nov vpogled vase. Najprej moramo preveriti lastno fizično in psihološko stanje, ki nam dobro ali pa slabo služi v interakciji z okoljem. Narediti moramo vpogled v osnovne podzavestne gibalne vzorce, v svoje gibalne sposobnosti, v lastno komunikacijo s svojim telesom kot tudi odnos do njega. To pomeni veliko samoopazovanja in zaznavanja lastnih meja, občutkov, misli in navsezadnje čustev. Drugi del je postavljanje vrednot in ciljev z namenom oblike same vadbe, saj iz tega izvira, kakšne naloge in vaje bomo izvajali in uporabili, da bomo dosegli želeni cilj. Skozi celoten proces se raziskuje in izziva že vzpostavljena merila oziroma okvire, kajti rast je mogoča le zunaj lastnih okvirov. Vse to se prilagodi na posameznika s specifičnimi vajami, nalogami, ki so lahko tako gibalnega kot tudi komunikacijskega tipa. Takšen pristop je bolj znan v različnih psihoterapevtskih vodah, kjer dve osebi med seboj komunicirata o preteklih izkušnjah. Pri mojih terapijah želimo aktivno doživljati, se soočati in na koncu deliti svoje uvide in ugotovitve. Na podlagi teh informacij nato progresivno oblikujemo proces, da nas izziva in gradi tako fizično kot psihično.
Kaj je vadba Own flow?
Vadba Own flow pomeni odkrivanje lastne avtentičnosti. Lahko pomeni moje lastno življenje/doživljanje, ki je edinstveno in ga nihče drug v polnosti ne more izkusiti, se pravi ga ne more razumeti. Sem edini, ki lahko sproži spremembo, in sem hkrati odgovoren za to življenje, ki ga živim. Flow je tok, ki teče kot naše življenje. Narava in okolje oblikujeta tok, mi pa se lahko naravi upiramo ali prepuščamo. Treba je vedeti, zakaj, kdaj, v kakšnem obsegu in kako to počnemo ter kako to vpliva na nas. Vadba Own flow nam daje vpogled v naše gibanje, bivanje oziroma v našo avtentičnost.
Po čem se vadba razlikuje od vseh drugih?
Ravno v tem, da gre za proces, kjer nenehno gradimo samoopazovanje, na podlagi katerega dobivamo informacije, na katere se potem odzivamo. Vadečim tako pomagam do raziskovanja različnih gibanj, do ugotovitev pa morajo priti sami. Ne štejem ponovitev in ne ocenjujem tehnike gibanja, temveč bolj postavljam vprašanja, skozi katera vadeči začnejo razmišljati o lastnem gibanju. Vadeči imajo odprt dostop da moje strokovnosti in izkušenj na področju gibanja in psihologije, ko to potrebujejo, kljub vsemu pa morajo priti do lastnih ugotovitev. To pomeni, da odkrivajo lastno pot, in ko enkrat usvojijo ta proces, so sposobni sami nadaljevati pot.
Komu jo priporočate?
Vadbo priporočam vsem, ki bi radi odkrili avtentičnost prek opazovanja lastnega telesa in giba v varnem okolju ter razvili odgovornost do zdravega življenjskega sloga.
Kaj je njen glavni cilj?
Opolnomočiti človeka z orodji samoopazovanja, pomagati pri pridobivanju informacij o lastnem telesu in gibanju, omogočiti prostor, ki je varen in spodbuden za raziskovanje, in se sprejeti. Le tako lahko rastemo in se razvijamo.
Kje vas lahko bodoči člani najdejo?
Imam spletno stran own-flow.com, kjer si vsak lahko prebere filozofijo in razmišljanja o sistemu own flow. Tam najdete tudi vse druge informacije, se pravi o mentorstvu, delavnicah, samostojnih urah … Spremljate me lahko tudi na mojem profilu na Instagramu @own.flow ali pa @restlesswombat.
Kaj lahko pričakujemo na Dnevu miganja ZAME?
Na Dnevu miganja ZAME bom predstavil celoten koncept vadbe, torej večplastnost zdravega življenjskega sloga. Dotaknili se bomo treh stebrov Own flowa, zaznavali lastne potrebe in pogledali lastne gibalne vzorce, naredili raziskovalne gibalne naloge in postavili neke usmeritve glede na psihofizično stanje. Ker gre za daljši proces, se bom potrudil, da iz delavnice in predavanja odnesete čim več praktičnih informacij in novih izkušenj.
Glede na to, da z nami na Dnevu miganja ZAME sodelujete že več let, kakšni so vaši občutki, vtisi?
Dan miganja ZAME je eden od dogodkov, ki združuje in navdušuje. Vsako leto se dodajajo nove vsebine, prek katerih ljudem ponudimo tako nove izkušnje kot tudi informacije o različnih vadbah in metodah.
Menite, da imamo dovolj takšnih dogodkov?
Dogodki, kot je Dan miganja ZAME, so prvi, ki v ospredje postavljajo različne gibalne vsebine. Informacije, pridobljene na takšnih dogodkih, imajo veliko večjo vlogo v človekovem vsakdanu z vidika zdravega življenjskega sloga. Menim, da bi takšnih dogodkov lahko bilo več. Obsežneje bi se lahko povezovali s stroko psihologov, fiziologov in drugih znanstvenikov, tako domačih kot tujih. Morda bi lahko bile predstavljene tudi nekatere druge vsebine, kot so slackline (hoja po vrvi), taj či, različne meditacije, plezanje …
