»Kdor ne skače, ni Sloven'c!« pravi tista ponarodela. Besede, ki so skozi leta največjih podvigov športnikov na sončni strani Alp postale zaščitni znak. Ni ga navijača, ki ne bi s skakanjem na takšen ali drugačen način, ob takšni ali drugačni priložnosti izkazal podpore slovenskim športnikom. Ponosni nanje, ponosni, da so oni naši in da smo mi njihovi. Pod to bi se podpisal sleherni ljubitelj športa v Sloveniji. Pa je v zadnjem tednu dni tudi vse to postalo povsem nepomembno. Verz iz uvodnega stavka nima pravega smisla in pomena, ko naravna katastrofa udari tako silovito, tako neusmiljeno, da številni namesto o skakanju razmišljajo o golem preživetju. Najmanj o tem, kako se pobrati, ko nezaustavljiva moč vode začne odnašati vse, kar je tvojega.
Hudourniki so se postopoma vračali v rečne struge, začenjala se je sanacija vsega, kar se še da rešiti, in kruto spoznavanje razsežnosti vsega, kar je bilo izgubljeno. Začenjalo se je postavljanje na noge. To je bilo v torek čutiti tudi v stožiški dvorani, in ne bi bilo prav, da se ne bi čutilo. Iz spoštovanja do vseh krajev in ljudi, ki jih je grozovita ujma prizadela do te mere, da tudi v torek niso imeli možnosti, da bi razmišljali o obisku prestolnice. A hkrati ne bi bilo prav, da v teh dneh ne bi iskali ravnovesja. Da ne bi na eni strani izkazali nujnega sočustvovanja in na drugi strani skozi vse možne kanale vsak po svoje prispevali za to, da bi se življenje v Sloveniji (za vse!) čim prej vrnilo v ustaljene tirnice. Ker za dežjem vedno posije sonce, kot je pisalo na enem od mnogih transparentov podpore v Stožicah. In v tem je zelo pomembna vloga tudi vseh tistih, ki s(m)o imeli v najtežjih dneh več sreče.
Ravno zato smo v uvodu pisali, da je bil torkov večer, vključno s končno zmago, pomemben tudi na globljih ravneh. Od uvodne geste Košarkarske zveze Slovenije, ki je Denisu Avdiću in dobrodelni pobudi združenih slovenskih radijskih postaj donirala 8000 evrov za najbolj uničena območja, do trojnega dvojčka Luke Dončića, ki je tehtnico prevesil na stran slovenske izbrane vrste. Da ima šport v Sloveniji neskončno, skoraj neprimerljivo moč povezovanja, je jasno že dolgo. O tem je med spremljanjem torkovega spektakla spregovorila tudi nagrajenka, ki si je mesto v dvorani priborila skozi akcijo v organizaciji Pivovarne Laško in našega športnega časnika. Na zapolnjenih tribunah Stožic so bili tisti, ki so se izkazali v bitki vzhoda proti zahodu. V bitki lokalnega ponosa.
»To je nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi. Bilo je povsem nepričakovano, nikoli še nisem imela sreče v nagradnih igrah in res sem vesela, da se mi je ta nasmehnila ravno zdaj,« je – tudi sama s širokim nasmehom – povedala Sara, ki je z merilcem navijaških skokov Skačimer pred dobrim tednom dni v Mariboru pripomogla k zmagi vzhoda. Tudi tokrat se je v Ljubljano pripeljala iz štajerske prestolnice. Pot proti Stožicam ni bila težka. »Za to? Nikoli!« je odgovarjala, medtem ko je slovenski kapetan Luka Dončić na parketu polnil koš Črne gore z eno svojih znamenitih trojk. »Čeprav je Luka Ljubljančan, je naš, Luka je od nas vseh,« je Štajerka na najboljši možni način povzela moč slovenskega košarkarskega asa in športa nasploh. Od nas vseh in za njih vse. Za vse, ki to potrebujejo. Od najbolj zahodne do najbolj vzhodne točke – Slovenija kot celota in enota. Reprezentanca je poskrbela za lepo slovo od domačega občinstva in napovedala, da bi utegnila v prihodnjih tednih znova poskrbeti, da bo sonce za dežjem posijalo še svetleje. Začenja se zadnje odštevanje do svetovnega prvenstva; le še 14 dni do uradnega odprtja, ki prinaša tudi ponovni vklop navijaškega merilca Skačimer, z njim pa se odpirajo nove možnosti za privlačne nagrade.
