Pryor se je rodil kot Richard Franklin Lennox Thomas Pryor 1. decembra 1940 v Peoriji v ameriški zvezni državi Illinois. Odraščal je v bordelu, ki ga je vodila njegova babica, zapita mama Gertrude pa je bila prostitutka. Njegov oče, LeRoy Pryor je bil nekdanji boksar, prevarant in zvodnik. Potem, ko ga je mama Gertrude zapustila, ko je bil Richard star 10 let, je za dečka v glavnem skrbela babica Marie. Babica je bila visoka in nasilna ženska, ki ga je pretepala za vsako malenkost. Pryor je bil eden od štirih otrok, ki so odraščali v bordelu, pri sedmih je bil tudi spolno zlorabljen, pri 14 letih so ga vrgli iz šole.
Od leta 1958 do 1960 je služil vojsko, vendar je večino časa preživel v vojaškem zaporu. Glavno kazen si je prislužil v času, ko je bila njegova enota nastanjena v Zahodni Nemčiji, razlog pa je bil film – Imitacija življenja, v katerem se je nek belopolti vojak ves čas zabaval ob prizorih, prežetih z rasnim razlikovanjem. Po filmu so ga Pryor in še nekateri drugi temnopolti vojaki pretepli in zabodli, čeprav ne smrtno.
Sramežljivo na oder
Leta 1963 se je Richard Pryor preselil v New York in poskusil srečo z nastopanjem v nočnih klubih. Nastopal je ob Bobu Dylanu in Woodyju Allenu. Na enem od prvih nastopov je nastopil kot uvod pred Nino Simone v Village Gateu. Nina Simone se je pozneje spominjala, da je imel tako tremo, da se je tresel kot šiba na vodi, zato ga je legendarna šansonjerka objela okoli ramen in ga pestovala kot dojenčka, dokler se ni umiril. To se je ponovilo še nekaj naslednjih nastopov, preden je Richard Pryor nabral dovolj kilometrine.
Njegov vzornik je bil Bill Cosby, njegove prve točke pa so bile zelo mile in s preprosto tematiko. Potem se je začel redno pojavljati v različnih TV oddajah kot so bile Šov Eda Sullivana in Šov Merva Griffina. Njegova popularnost je rasla in pristal je v Las Vegasu, kjer je redno nastopal pred številnim občinstvom, dobil pa je tudi priložnost gostovati v enem delu nadaljevanke Divji divji zahod.
Kot je pozneje zapisal v svoji avtobiografiji iz leta 1995, je septembra 1967 doživel razsvetljenje. Ko je stopil na oder v Aladdin Hotelu v Las Vegasu (med občinstvom je bil tudi Dean Martin), je pogledal polno nabito dvorano in rekel v mikrofon: »Kaj kurca počnem tu?« in odšel z odra. Pozneje jezačel v svojih nastopih redno uporabljati profane besede, tudi »črnuh«. V tem času je posnel nekaj plošč s svojimi nastopi, ki se lepo vklapljajo v predstavo njegovega razvoja. V tem času sta mu umrla tudi mama (1967) in oče (1968). 1969 se je Richard Pryor preselil v Berkeley v Kalifornijo, kjer je postal del gibanja protikulture.
Scenariji in filmi
V sedemdesetih letih je začel pisatu tudi scenarije za televizijske serije kot so Stanford in Sin, Šov Filipa Wilsona in Lily Tomlin, za katerega je dobil tudi Emmyja. V tem obdobju se je z nastopi skušal prebiti tudi na televizijo. Tako je nastopil v številnih filmih kot so Gospa poje blues (1972), The Mack (1973) in Uptown Saturday Night (1974). 1976 ga je v akcijsko komedijo Srebrna strela povabil Gene Wilder, kar je pomenilo začetek sodelovanja enega prvih in najbolj slavnih komičnih medrasnih parov.
1976 je posnel še Avtopralnico, Motor Kings, naslednje leto pa Katera smer je navzgor (1977), Oljnata strela (1977), biografija prvega temnopoltega zmagovalca serije dirkaške NASCAR in Modri ovratnik (1978). Istega leta je zaigral tudi v celovečercu z Muppetki. Pryor je 1970 podpisal pogodbo z založbo Laff Records, kjer je leto pozneje izdal svoj drugi album Craps. V začetku sedemdesetih je bil še vedno relativno neznan, dokler ni nastopik v dokumentarcu Wattstax (1972). 1973 ga je pod svoje okrilje sprejela večja založba Stax Records, kjer je posnel svoj slavni album That Nigger's Crazy (1974), izdajo pa bi skoraj preprečila prejšnja založba Laff, vendar so le prišli do dogovora. Pryor je izdal Norega črnuha, Laff pa je lahko izdal ves material, posnet med 1968 in 1973. Pryorjev drugi album je bil velika uspešnica in 1975 je zanj dobil Grammyja za najboljšo komedijantsko ploščo. Stax je v času pravdanja začasno prenehal poslovati, zato se je Pryor preselil k Warner Brosu, kjer je izdal tretji album Is It Something I Said?, takoj za njim pa še reprizo Črnuha. Tudi tretji album je bil uspešnica, dosegel je platinasto naklado, zanj je 1976 padel še en Grammy.
Trije Grammyji zapored
Ob filmih je še naprej snemal svoje komične izpade in Bicentennial Nigger (1976) je postal še ena velika uspešnica in zanj je Pryor dobil še tretjega Grammyja zapored. Ob vsakem novem albumu je svoj piskrček pristavil tudi Laff z zgodnjimi posnetki in nekaj izcuzil na račun slave temnopoltega komika. 1974 je skupaj z Melom Brooksom napisal scenarij za Goreča sedla in bi moral igrati glavno vlogo šerifa Barta, vendar ga produkcijski studio ni želel zavarovati, zato je vloga pripadla Cleavonu Littleu.
Leta 1975 je Richard Pryor postal tudi prvi temnopolti gostujoči voditelj na Saturday Night Live. Eden od njegovih najbolj slavnih trenutkov na SNL je bil legendarni rasistični skeč s Chevyjem Chaseom. 1977 je imel Pryor tudi lastni šov, ki pa ga je NBC umaknil po samo štirih oddajah, ker se občinstvo ni dobro odzivalo na njegove komplicirane in kontroverzne teme, Pryor pa ni bil pripravljen na spremembe po zahtevah cenzorjev. Kasneje je povedal: »Ponudili so mi deset epizod, sam sem želel samo štiri in jih tudi dobil.«
Brez vseh zavor
V svojih oddajah je nastopil kot temnopolti predsednik ZDA, norčeval se je iz Vojne zvezd, zganjal rasizem na potapljajočem se Titanicu in nosil kostume, zaradi katerih je bil videti nag. Na vrhu slave leta 1979 je obiskal Kenijo in ob vrnitvi v ZDA je prisegel, da ne bo več nikoli uporabil besede Črnuh (Nigger) v svojih nastopih.
V drugem filmu z Wilderjem, Stir Crazy (1980), je postal prvi temnopolti igralec, ki je za vlogo dobil več kot milijon dolarjev. V času med snemanjem prizorov 9. junija 1980 se je Pryor, zadet od kokaina. polil z rumom, in po nesreči zažgal. V plamenih je tekel po ulici, dokler ga niso ustavili policisti. Pristal je v bolnišnici z opeklinami tretje stopnje.
Dogodek je dal v svojo predstavo V živo na Sunset Stripu (1982), kjer je trdil, da je po nesreči pomočil keks v pasterizirano mleko, kar je povzročilo eksplozijo. Na koncu se je delal norca celo iz tistih, ki so o dogodku govorili. S prižgano vžigalico je mahal po zraku in govoril: »Kaj je to? Richard Pryor, ki teče po ulici.«
Pred tem incidentom bi moral nastopiti v Brooksovi Kratki zgodovini sveta I (1981), a ga je zadnji hip zamenjal Gregory Hines. Moral bi nastopiti tudi v Muppet Showu, kjer pa ga je zamenjal Chris Langham. 1983 je posnel še en album: Here and Now, kjer je prav tako omenil slavni incident.
Veliko denarja, veliko breme
Leta 1983 je Richard Pryor podpisal petletno pogodbo s Columbia Pictures za 40 milijonov dolarjev in zagnal tudi svojo lastno produkcijo, Indigo Productions. Za nastop v Supermanu III je dobil 4 milijone delarjev, sledili so Brewsterjevi milijoni (1985), Selitev (1987) in še eno partnerstvo z Wilderjem, Nič ne vidim, nič ne slišim (1989). 1983 bi moral zaigrati tudi v Kolesu sreče, kjer je potem nastopil Eddie Murphy.
Kljub temu, da je bil znan po svojem profanem besednjaku, je za kratek čas vodil otroško oddajo Pryor's Place (1984), podobno kot je sodeloval že pri Sezamovi ulici. Pri svoji oddaji je imel veliko problemov z vinjenostjo, zato je CBS kmalu vse skupaj ukinil.
Richard Pryor je dvakrat sodeloval pri vodenju Oskarjev in bil nominiran za Emmyja za gostujočo vlogo v Chicago Hope. Cenzorji so Pryorja opozorili na besede na Oskarjih in po malem incidentu na začetku so po oglasih vse skupaj predvajali s pet sekundnim zamikom.
Diva
Pryor je prišel na slab glas zaradi zahtev in izpadov na snemanjih. Gene Wilder je v svoji biografiji zapisal, da je Pryor redno zamujal na snemanje Stir Crazy, zahteval je, da ga pripelje helikopter, ker je pač zvezda. Z izmišljenimi rasističnimi incidenti je od producentov zahteval več denarja.
»Na snemanju smo nekega dne jaz, Richard in snemalna ekipa dobili rezine lubenice, ki smo jih začeli metati kot frizbi. En kos je pristal na njegovih stopalih, vstal je in brez besed odšel domov. Naslednji dan je sporočil, da točno ve, kakšno simboliko ima lubenica in da se umika iz šovbiznisa in s snemanja filma. Dan potem je prišel na snemanje, kot da se nič ni zgodilo, snemalec, ki je vrgel lubenico, pa je dobil odpoved. Zdaj menim, da je bil takrat močno pod vplivom drog,« je zapisal Gene Wilder.
Potem ko so mu 1986 odkrili multiplo sklerozo, se je počasi začel zapirati vase. Za premikanje je v devetdesetih uporabljal motorizirani skuter, na katerem je nastopil tudi v zadnjem filmu Izgubljena avtocesta (1997) Davida Lyncha kot lastnik avtomehanične delavnice. Še vedno se je nekajkrat pojavil kot gost v televizijskih serijah in še naprej snemal svoje albume.
Žene, ljubice in oni drugi
Pryor je bil poročen sedemkrat s petimi ženami. Prve tri žene, Patricio Price, Shelley Bonus in Deborah McGuire, je poročil med 1960 in 1978. Potem se je 1981 poročil z Jennifer Lee in od nje zaradi odvisnosti od drog ločil konec 1982. Sledila je Flyn Belaine, s katero se je poročil 1986 in ločil 1987. Ponovno sta se poročila 1. aprila 1990 in še drugič ločila julija 1991. Richard Pryor se je poleti 2001 znova poročil z Jennifer Lee in z njo ostal do svoje smrti. V svoji »karieri« je ustvaril tudi sedem otrok s šestimi različnimi ženskami, prvega sina je dobil že pri 16 letih, štirje od sedmih so rojeni v zakonu s prvo, drugo in peto ženo.
Richard Pryor je bil biseksualec, česar ni nikoli zanikal. 2018 je QUncy Jones namignil, da je imel komik razmerje z Marlonom Brandom, v svoji biografiji pa je Pryor tudi sam potrdil, da je 2 tedna živel s transeksualcem Mitrasho, kar je opisal kot »dva tedna, ko je bil gej«.
Razvratno življenje
Zdravje Pryorju nikoli ni bilo na prvem mestu. Novembra 1977 po mnogih letih kajenja in popivanja je pri 36 letih doživel lažji infarkt. Po njem je okreval in nadaljeval z nastopanjem in igranjem. 1990 je med bivanjem v Avstraliji doživel svoj drugi infarkt, po katerem so mu vstavili trojni obvod. Multipla skleroza je napredovala, 2004 je izhgubil glas, 10. decembra 2005 pa je v Los Angelesu doživel tretji in usodni infarkt. Kljub oživljanju so v bolnišnici tisti večer uradno potrdili smrt. Njegova vdova Jennifer je rekla, da je imel na obrazu nasmešek. Njegovo truplo so upepelili, pepel pa 2019 raztresli v morje na Havajih.
