Skupina Tears for Fears je nastala v Bathu v Somersetu leta 1981. Zvokovno je kvartet sodil v britanski novi val, svetovno slavo pa so dosegli v okviru Druge britanske glasbene invazije. Kot duet in kvartet so posneli pet albumov, vsi pa so v obdobju 40 let prišli na vrhove domačih angleških lestvic.
Roland Orzabal in Curt Smith sta se poznala še iz otroških let in skupaj sta debitirala v skupini Graduate, kombinaciji novega vala in skaja. Graduate so 1980 izdali en album, Acting My Age, ki je za las zgrešil Top 100 v Angliji. Kljub enemu hitu, Elvis Should Play Ska, je skupina razpadla 1981, Orzabal in Smith pa sta postala spremljevalna glasbenika za skupino Neon. Tam sta prvič srečala bodočega bobnarja Mannyja Eliasa. Orzabal in Smith sta nadaljevala tudi svojo pot in Orzabal je začel resneje pisati svojo glasbo, pri kateri je črpal navdih od Talking Heads, Petra Gabriela in Briana Ena. Prav tako je dvojec navdušila serija synth pop glasbenikov kot so Gary Numan, OMD in Depeche Mode, zato je glasba dobila bolj elektronsko usmeritev. Sprva sta delovala pod imenom History of Headaches, potem pa sta se preimenovala v Tears for Fears, ime pa je navdihnila terapija znanega ameriškega psihologa Arthurja Janova, ki je med drugimi od 1970 zdravil tudi Johna Lennona.
Orzabal in Smith sta tvorila jedro Tears for Fears, obkrožila sta se z drugimi glasbeniki, med drugimi z Ianom Stanleyem, ki je prevzel klaviature, v njegovem studio pa so posneli tudi prva dva demo posnetka. Ta sta navdušila Phonogram Records, ki je 1981 podpisal pogodbo s skupino. Singla Suffer the Children in Pale Shelter sta izšla novembra 1981 oziroma marca 1982, a nista doživela vidnejšega uspeha.
Nori svet
Prvi uspeh je prišel novembra 1982 s singlom Mad World. Besedilo je napisal Smith, ko je nekega dne strmel na ulico skozi domače okno. Skladba je novembra 1982 zasedala 3. mesto na angleških lestvicah, marca 1983 pa so izdali prvi album The Hurting. Pri tem in naslednjem sta sodelovala Ian Stanley in Manny Elias, tako do si bili Tears for Fears uradno kvartet, čeprav sta se v javnosti pojavljala večinoma le Orzabal in Smith kot frontmena. Album je doživel nepričakovan uspeh, prišel je na vrh lestvic, dosegel platinasto naklado, skupaj je vztrajal na lestvicah kar 65 tednov. Change kot drugi single je prišel tudi na ameriških Billboard 100, ponovno posneti Pale Shelter pa je zaključil krog treh singlov s prvega albuma, vsi trije so prišli med prvih 5. Na poti do drugega albuma so Tears for Fears izdali še The Way You Are, ki pa je bil preveč elektronski in odmaknjen od glasbenega sloga skupine.
Kriči! Daj vse iz sebe!
1984 je skupina z novim producentom Jeremyjem Greenom začela delati novi album, a novi single Mothers Talk ni prinesel zadovoljstva, zato so Greena zamenjali s producentom prvega albuma, Chrisom Hugehesom, ki je omenjeni single posnel na novo, na radijih pa so ga zavrteli avgusta 1984 in je prišel med prvih 20. Novembra 1984 je izšel single Shout, ki je pomenil tudi začetek mednarodne slave in uverturo v novi album Songs from the Big Chair, ki je izšel februarja 1985, prišel na drugo mesto lestvic in ostal na njih kar celo leto. Na njem so opustili synth pop in prešli na bolj zrel in dovršen zvok. Orzabalov genij v koprodukciji Hughesa in Stanleya je album ponesel do ene največjih uspešnic tega leta na svetu, v Angliji je dosegel trojno, v ZDA pa kar peterno platinasto naklado. V ZDA je poleti tega leta na vrhu lestvic vztrajal celih pet tednov. Na albumu so tudi druge uspešnice, Everybody Wants to Rule the World, HEad over Heels in I Believe. Sledila je tudi celo leto trajajoča svetovna turneja. Septembra 1985 so Shout igrali na podelitvi MTV nagrad v New Yorku, po dolgi turneji pa je skupina 1986 prejela tudi nagrado Britt za najboljši britanski single, Everybody Wants to Rule the World. Skupina je bila nominirana tudi za najboljšo britansko skupino, najboljši album, Chris Hughes pa za najboljšega producenta. Izvedba nagrajene pesmi je bila tudi zadnja, v kateri je sodeloval Manny Elias, ki se je potem poslovil od Tears for Fears. Orzabal in Stanley sta skupaj delala kot duet Mancrab in za film drugi del Karate Kida posnela skladbo Fish for Life, pesem pa je odpel Eddie Thomas.
Brez Live Aida
Trinajstega julija 1985 bi morali Tears for Fears nastopiti tudi na ameriškem delu Live Aida v Filadelfiji. Zjutraj tega dne pa je bilo objavljeno, da skupina ne bo igrala (na seznam so jo sorva dali brez da bi se fantje sploh strinjali), kot razlog pa so navedli, da je spremljevalnima glasbenikoma kitaristu Andrewu Sandersu in saksofonistu Willu Gregoryju potekla pogodba. Tears for Fears so vseeno darovali izkupiček koncertov v Tokiu, Sydneyu, Londonu in New Yorku v dobrodelne namene.
Semena ljubezni
Šele 1989 je skupina izdala tretji album, The Seeds of Love, ki je tudi zadnji, na katerem je bil Ian Stanley še del skupine. Sama produkcija je stala več kot milijon funtov, posneta na različnih inštrumentih, opremi, v različnih studijih. Na koncu je vse skupaj izpadlo tako slabo, da so material zavrgli in ga posneli na novo s producentom Daveom Bascomebom kar doma kot jam in ga naknadno uredili v posnetke. Zvok je ostal enak, slog pa je črpal od jazza, bluesa in celo Beatlov. Naslovni single je bil uvod v naslednjega, Woman in Chains, kjer je bobne odigral Phil Collins, ameriška pevka Oleta Adams, ki jo je Orzabal vzel pod svoje okrilje, pa vokale. Album je bil svetovna uspešnica, v Angliji je spet kraljeval na lestvicah, v ZDA je bil med prvih deset, na koncu je bilo prodanih več milijonov izvodov. Sledila je še turneja Seeds of Love, ki jo je sponzoriral Philips.
Prekinitev sodelovanja
1991 je med Orzabalom in Smithom počilo. Orzabal je bil velik perfekcionist, Smith pa je s svojim jetset pristopom oviral in upočasnjeval proces dela, hkrati pa se je še ločeval. Še en faktor razhoda je bil osebni stečaj menedžerja Paula Kinga leta 1990 (2004 je bil obsojen zaradi prevare).
Po odhodu Smitha je Orzabal sam nadaljeval pot pod imenom Tears for Fears in 1993 izdal album Elemental s hitom Break It Down Again, 1985 pa še Raoul and the Kings of Spain, ki je bil bolj študijski in posvečen Orzabalovim španskim koreninam, močno navdahnjen z latino glasbo. Raoul je bilo ime, ki sta ga Orzabalu dala starša, preden ga je spremenil v Rolanda in tudi ime njegovega prvega sina. Album ni bil komercialno uspešen, edina opaznejša pesem je bila God's Mistake.
Spet bodo tekle solze
Leta 2000 je bila rutinska dokumentacija in zahtevani podpisi obeh glasbenikov razlog, da sta se Orzabal in Smith spet začela pogovarjati med sabo. Smith in Orzabal sta se sestala na večerji in pristala, da posnameta nov album. 14 skladb je bilo posnetih v manj kot šestih mesecih in so izšle na albumu Everybody Loves a Happy Ending, ki je izšel septembra 2004. Sledila je ameriška turneja, v Kansasu pa se je pri Woman in Love kot gostja pridružila že zelo slavna Oleta Adams.
V Evropi je album izšel marca 2005, single Closest Thing to Heaven pa je postala prva skladba dueta med prvih 40 po desetih letih. Sledili so številni koncerti, ponovno posnet in izdan material in desetletje brez dueta se je zdelo pozabljeno. Aprila 2010 sta se Tears for Fears pridružila ponovno združenim Spandau Ballet na turneji po Avstrailiji in novi Zelandiji, pozneje pa sta sama odigrala 17 koncertov v ZDA in naslednji dve leti nastopala širom sveta. Maja 2013 je Smith potrdil, da z Orzabalom pišeta nov material, prvi po skoraj desetletju, ki je izšel avgusta istega leta na SoundCloudu.
Tears for Fears sta podpisala za Warner Music, začelo se je delo na novem albumu. Ob tridesetletnici izida prvega albuma The Hurting, je Universal Music oktobra 2013 ponovno izdal spolirano in prenovljeno različico, naslednje leto pa še Songs From The Big Chair. Julija 2016 sta Orzabal in Smith prvič zaigrala v živo v Angliji po več kot 10 letih, potem pa sta se spet podala na ameriško in kanadsko turnejo. Čeprav je bil duet povezan z Warner Music, je Universal, ki je bil lastnik večine predhodnega dela Tears for Fears, odkupil pravice zanj. Sedmi album The Tipping Point bi moral iziti oktobra 2017, a je Roland Orzabal poleti tega leta po hudi bolezni izgubil ženo, zato je duet za nekaj mesecev ustavil delovanje, v tem času pa je Orzabal že napisal nekaj osebnih pesmi, ki jih je navdahnila njegova osebna tragedija.
Točka preloma
Izid albuma se je zavlekel vse do poletja lani. Smith je 7. oktobra 2021 na BBC 2 predstavil prvi istoimenski single z novega albuma, album pa je izšel februarja lani. Lani maja bi morala Tears for Fears začeti ameriško in britansko turnejo, a je bila prestavljena zaradi Smithove prometne nesreče, v kateri si je zlomil rebra. The Tipping Point je naletel na pozitivne kritike in prišel na drugo mesto angleških lestvic. Lani junija je četrti single z zadnjega albuma, My Demons, izšel kot videospot, v času turneje ob novem albumu, pa se je na angleških lestvicah pojavil Everybody Wants To Rule The World.
Ko to berete, 61-letna gospoda pravkar začenjata novo ameriško in kanadsko turnejo in dokazujeta, da so bili vsi njuni skupni albumi zares genialni in ne le plod srečnih naključij.
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
