Charles Dennis Buchinsky se je rodil kot enajsti od petnajstih otrok v katoliški družini litvanskega porekla v Ehrenfeldu v Pennsylvaniji, rudarski regiji te severovzhodne ameriške zvezne države. Njegov oče, Walter Buchinsky s pravim imenom Valteris P. Bučinsksis je bil tatarskega rodu z juga Litve, mama Mary Valinsky, pa je bila že rojena v ZDA, prav tako staršema, ki sta se preselila iz Litve.
Bronson v rani mladosti sploh ni govoril angleško, doma so govorili litvansko in kot se je kasneje spominjal, ga je naglas izdajal še odrasli dobi, tako da so mnogi pomislili, da prihaja iz neke tuje države, čeprav je bil rojen v ZDA. Ob angleščini in rodnem litvanskem jeziku je dobro govoril tudi rusko in grško. V nekem intervjuju sredi sedemdesetih se je Charles Bronson spomnil, da očeta ni dobro poznal.
»Sploh nisem prepričan, ali sem ga imel rad, ali pa sem ga sovražil,« je povedal o svojem očetu.
Najbolj mu je ostalo v spominu to, da ko je mama povedala, da se oče vrača domov, so se otroci poskrili. Ko je bil Bronson star komaj 10 let, je oče umrl in moral je pustiti šolo in delati v rudniku, najprej v pisarniških delih, potem pa v rovih. Za vsako tono nakopanega premoga je dobil en dolar. Skupaj z bratom sta opravljala nevarno delo odstranjevanja polomljenih lesenih podpornikov, kjer podori niso bili redki.
Po več dni lačni
Družina je bila v času velike depresije izjemno revna in Bronson se je spominjal, da so bili otroci lačni po več dni. Mlajšo sestro je mati hranila s čajem, ker niso imeli za mleko. Revščina je bila tako huda, da je moral v šolo nositi celo oblačila starejše sestre. Bil pa je Charles prvi iz družine, ki je končal srednjo šolo.
V rudniku je bodoči zvezdnik delal vse dokler se ni v času druge svetovne vojne vpisal v ameriško vojsko 1943. Služil je v 760. trenažni strelski enoti in od 1945 kot repni strelec na bombniku B-29 v 61. bombniški eskadrilji, ki je bila stacionirana na Guamu. Odletel je 25 misij in dobil Vijoličasto srce za rane, ki jih je dobil v bitkah.
Odločen, da postane igralec
Po koncu druge svetovne vojne je Bronson opravljal različna dela, dokler se ni pridružil gledališki skupini v Filadelfiji. Pozneje si je v New Yorku delil stanovanje z igralcem Jackom Klugmanom, oba sta nastopala na odrskih deskah. Leta 1950 se je poročil, se preselil v Hollywood in se začel učiti igralskih tehnik. Kmalu je začel dobivati tudi manjše filmske vloge. Do leta 1954 je bil v vseh filmih podpisan kot Charles Buchinsky, njegov prvi film, v katerem ni bil podpisan, pa je bil Zdaj si v mornarici (1951). Pojavil se je tudi v The Mob (1951), Ljudstvo proti O'Hari (1951), Bloodhounds of Broadway (1952), Battle Zone (1952), Pat in Mike (1952), Rdeče nebo Montane (1952) in Mojih šest obsojencev (1952).
Nastopal je tudi kot boksar v takrat priljubljenih boksarskih šovih, z Leejem Marvinom pa se je srečal v epizodi vohunske serije Biff Baker. V naslednjih letih je imel še nekaj obrobnih vlog v Gospa Sadie Thompson (1953), Hiša iz voska (1953), Klovn (1953) in Torpedo Alley (1953).
Sprememba imena zaradi lova na čarovnice
V času neslavnih protikomunističnih lovov na čarovnice je na predlog svojega agenta spremenil priimek v Bronson, saj se je ta bal, da bo njegov vzhodno evropski priimek škodoval njegovi karieri. Vseeno je kot Buchinsky nastopil še v stranski vlogi v Apaču (1954).
Prvi film, v katerem je nastopil kot Charles Bronson, je bil vestern Vera Cruz (1954). Velik pečat kot zlobnež je pustil v filmu Zven bobnov (1954), nastopil pa je tudi v Target Zero (1955), Big House, U.S.A. (1955) in v vidnejši vlogi v filmu Jubal (1956) z Glennom Fordom.
Imel je glavno vlogo v epizodi Apache Kid v seriji Šerif iz Cochisea. V seriji je nastopil še dvakrat po letu 1959, ko se je ta preimenovala v U.S. Marshal. Gostoval je tudi v CBS-ovi komediji Hey, Jeannie! in v treh epizodah Alfred Hitchcock predstavlja.
Stranske vloge v vesternih in vojnih filmih
Televizijske vestern serije in filmi so bile njegove praktično edine vloge do konca petdesetih let. V ABC-jevi detektivski seriji Mož s kamero (1958 – 1960) je igral glavno vlogo Mikea Kovaca, nekdanjega vojnega fotografa, ki dela v New Yorku. Dobil je tudi nekaj glavnih vlog, a v nizko proračunskih filmih kot so Machine-Gun Kelly (1958), biografiji gangsterja, pa Gang War (1958), Ko je izbruhnil pekel (1958) in Obračunu pri Boot Hillu (1959).
Na televiziji je igral Steva Ogrodowskega, mornariškega obveščevalca v seriji Hennesey, skupaj z Elizabeth Montgomery je nastopil v eni od epizod Zone somraka in v petih epizodah Have gun – Will Travel (1957 – 1963).
V vojnem filmu Tako malo (1959) s Sinatro in Lolobrigido je imel stransko vlogo in te so mu potem krojile kariero v šestdesetih.
Veličastnih šest in eden zadržan
Leta 1960 je prišla vloga v klasiki Veličastnih sedem, režiserja Johna Sturgesa. Med snemanjem se je držal zase, za vlogo je prejel 50 tisoč dolarjev, zaradi vloge enega od sedmih revolverašev, ki so se postavili za nemočne, pa je postal zelo priljubljen v Sovjetski zvezi.
1961 je izstopal v filmu Grom bobnov in X-15, istega leta pa je bil nominiran za nagrado Emmy za stransko vlogo v eni od epizod CBS-ove General Electric Theatra, ki jo je gostil Ronald Reagan. 1962 je nastopil v Kid Galahadu skupaj z Elvisom Presleyem, 1963 pa v seriji Imperij.
1963 je v filmu Veliki pobeg igral klavstrofobičnega poljskega vojnega ujetnika poročnika Dannyja Velinskega, imenovanega tudi Kralj Tunelov. Bronson je v resnici trpel za klavstrofobijo zaradi svojih otroških let v rudniških rovih. Film je bil velik uspeh in Bronson je postajal vedno bolj zaželen igralec.
Pot v Evropo
V Diablovih pištolah (1965) je imel glavno vlogo, v njem pa gledamo tudi rosno mladega Kurta Russella. Nastopil je tudi v filmski uprizoritvi Ardenske ofenzive (1965) in The Sandpiper (1966) skupaj z Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor. Ena najbolj legendarnih vlog ga je doletela 1967 v Ducatu umazancev, kjer je bil tretje podpisani. Zdelo se je, da kljub prepričljivim igram ne more priti do glavnih vlog. Zato pa je prišel do slave na drugem koncu sveta, v Evropi. Med snemanjem Villa Rides so ga francoski producenti filma Adieu l'ami povabili, da zaigra ob Alainu Delonu. Film je bil v Evropi velik uspeh, še bolj popularen pa je bil špageti vestern Bilo je nekoč na divjem zahodu, v katerem se Bronson, ki igra harmoniko, maščuje zlobnemu Henryju Fondi. Sergio Leone je nekoč omenil, da je Bronson največji igralec, s katerim je kdaj delal. Italijanski režiser ga je hotel že za vlogo v Za pest dolarjev (1964), ki pa jo je Bronson zavrnil, namesto tega pa je film izstrelil med zvezde Clinta Eastwooda.Bilo je nekoč na divjem zahodu je bil najbolj popularen film leta 1969 v Franciji.
Bilo je nekoč na divjem zahodu
Nastopil je tudi v Topovi za San Sebastian (1968) z Anthonyjem Quinnom, v Veliki Britaniji pa je odigral naslovno vlogo v kontroverznem filmu Lola (1969), kjer se zaljubi v šestnajstletnico. Popotnik v dežju (1970) je bil velik hit v Franciji, v ZDA je dobil Zlati globus za tuje jezični film. Z režiserjem Terencom Youngom je posnel Mrzli pot (1970), vestern Rdeče sonce (1971) in Valachijevi dosjeji (1972).Tega leta je dobil posebni Zlati globus za najbolj popularnega moškega igralca, ki si ga je delil s Seanom Conneryjem.
1972 je sledila vrnitev v ZDA, kjer je snemal za United Artists, začenši s Chatojevo zemljo (1972), prvim od mnogih filmov z režiserjem Michaelom Winnerjem. Sledili so še Mehanik (1972) in Kamniti morilec (1973). 1974 je posnel še Gospod Veličastni z Richardom Fleischerjem, leto pred tem pa vestern Chino (1973) z Johnom Sturgesom. Leta 1973 je Charles Bronson že veljal za najbolj dobičkonosnega igralca, ki je za film dobil milijon takratnih dolarjev (danes 6,5 milijona).
Pentalogija Želja po smrti je kultna
Njegova največja vloga je prišla, ko je bil star 52 let, v še enem filmu z Winnerjem, Želja po smrti (1974), kjer igra uspešnega arhitekta, ki se spremeni v maščevalca, potem ko mu ubijejo ženo in zlorabijo hčerko. Film je bil tako uspešen, da je v naslednjih dveh desetletjih Bronson posnel še štiri nadaljevanja.
Sledila sta Breakout (1975) in neuspešni vestern Breakheart pass (1975), nastopil pa je tudi v režijskem prvencu Walterja Hilla, Težki časi (1975). Tega leta je postal četrti najbolj plačani igralec na svetu, takoj za Robertom Redfordom, Barbaro Streisand in Alom Pacinom. Za United Artist je 1976 posnel vestern komedijo Od poldne do treh, ki pa seni prijela. Do konca sedemdesetih je posnel še nekaj vesternov in akcijskih filmov in se 1981 ponovno združil Leejem Marvinom v Death Huntu.
Delo z manjšimi
Od 1976 do 1994 je Bronson delal tudi za manjše produkcijske studije, med njimi je najbolj znani Cannon Films, za katere je posnel svoje zadnje filme. Želja po smrti 2 (1982) je bila še ena nizko proračunska uspešnica, Bronson pa je za film potegnil 1,5 milijona dolarjev in 1985 posnel še tretji del, zadnji, ki ga je režiral Winner. Vmes je posnel še filme kot so 10 do polnoči (1983) in Likvidator (1984). 1986 je v filmu Murphyjev zakon igral zapitega losangeleškega detektiva, še štirje filmi za Cannon pa so bili Uboj (1987), Želja po smrti 4 (1988), Sel smrti (1989) in Kinjite (1989).
1991 je zaigral v filmu Seana Penna, Indian Runner ter posnel dva televizijska filma, Da, Virginija, Božiček obstaja (1994) in Morski volk (1993). Njegov zadnji veliki film je bil Želja po smrti 5: obraz smrti ter še trilogija Policijska družina (1995, 1997 in 1999).
Znal je izstopati, brez da bi izstopal
Bronsonova igra je bila vedno tipično stoična, izražala je moč in upornost. Je bil lepi grdobec ali grdi lepotec, se je nekoč vprašal filmski kritik Stephen Hunter.
»Nikoli ni postal velik igralec, a je točno vedel, kako neopazno dominirati v sceni.«
Režiser Michael Winner je za Bronsona dejal, da se ni rabil poglabljati v vloge, ker je imel kvaliteto, da ga je kamera preprosto ulovila.
»Imel je veliko moč na platnu, četudi je stal pri miru ali bil precej pasiven. Vedno je bil skrivnosten in dajal občutek, da se bo nekaj zgodilo.«
Preskočil je številne kultne filme
Zaman ga je snubil Leone, v filmih Za pest dolarjev in nadaljevanju je odklonil sodelovanje, v klasiki Dobri, umazani, zli pa sta mu bili ponudeni vlogi tako Tuca kot Angel Eyesa, a je moral odkloniti, ker je v Angliji snemal Ducat umazancev. Bronson je zavrnil tudi Bergmana, češ da so njegovi filmi polni šibkosti in bolezni. Predviden je bil tudi za Snakea Plisskena v Pobegu iz New Yorka, a je John Carpenter potem raje izbral Kurta Russella, ki ni imel tako grobih potez. Bronson se je potegoval celo za vlogo Supermana, ki jo je potem dobil Christopher Reeve.
Charles Bronson je veljal za zelo introvertiranega človeka in je nekoč dejal, da sploh ni mogel gledati svojih filmov, ker je bil poln dvomov o sebi. Prvič je bil poročen s Harriet Tendler, ko sta se oba šele uveljavljala kot odrska igralca v Filadelfiji. Par je imel dva otroka, Suzanne in Tonyja, ločil se je 1965. Ko sta se spoznala v igralski šoli, je imela ona 18 let, on pa 26. Na prvem zmenku je imel v žepu le 4 cente, pozneje je postal najbolje plačan igralec na svetu. Oktobra 1968 se je poročil z angleško igralko Jill Ireland in ostal z njo skupaj do njene smrti 1990, prvič pa jo srečal 1962, ko je bila poročena s škotskim igralcem Davidom McCallumom, ki mu je Bronson rekel (skupaj sta nastopila v Velikem pobegu) – »Poročil se bom s tvojo ženo.«
Moji in tvoji tepejo najine!
Z Irelandovo je živel v dvorcu v Bel Airu in njunimi sedmimi otroki, dva sta bila skupna, dva je prispeval Bronson od prej, tri pa Irelandova. Skupaj sta nastopila v kar 15 filmih. V Vermontu je imel veliko farmo, kjer je redil konje. Irelandova je umrla 18. maja 1990 pri samo 54 letih zaradi raka na dojki v Malibuju v Kaliforniji. 1998 se je Charles Bronson poročil še v tretje, z igralko Kim Weeks in ostal z njo do svoje smrti 2003.
V zadnjih letih je bil precej bolan, 1998 so mu vsadili umetni kolk, trpel je za Alzheimerjevo boleznijo in kroničnimi pljučnicami. Charles Dennis Buchinsky je umrl 30. avgusta 2003, star 81 let. Na mrliškem listu piše, da je bil vzrok smrti rak na pljučih. Pokopan je v Brownsvilleu v West Windsorju blizu njegove farme v Vermontu. Za svoj prispevek filmu je leta 1980 dobil zvezdo na pločniku v Hollywoodu.
