Bil je ikona zlate dobe Hollywooda, s svojimi 1,91 metra višine, rjavimi lasmi in sinje modrimi očmi, je vedno poskrbel, da je bil opažen.A to ni bil njegov namen – kot oseba je bil eden najbolj prijaznih, prizemljenih in olikanih ljudi. James Maitland Stewart je za vlogo v filmu Filadelfijska zgodba (1940) prejel oskarja za glavno vlogo in mnogo let pozneje še enega, za življenjsko delo, ki pa ni prvi, ki ga je dobil v roke. In za nameček, med drugo svetovno vojno je vodil jato bombnikov, ki so bombardirali Hitlerjevo Nemčijo.
Jimmy Stewart se je rodil 20. maja 1980 v Indiani v Pennsylvaniji mami Elisabeth Ruth in očetu Alexandru Maitlandu Stewartu, ki je vodil železnino. Njegovo poreklo je škotsko in nekaj malega tudi severno irsko. V času svojega šolanja je počel marsikaj, igral je ameriški nogomet in skakal v višino, nastopal kot pevec s harmoniko in včasih tudi priložnostno igral v igrah. Oče Alexander je sicer upal, da bo njegov sin, ko odraste, prevzel železnino, a vesolje je imelo z Jamesom Stewartom veliko večje načrte.
Arhitekt, ki bo igralec
Leta 1929 so ga sprejeli na Univerzo Princeton, kjer je študiral arhitekturo, a se je vedno bolj posvečal nastopanju. Potem, ko je diplomiral, je s skupino University Players igral po severovzhodnih ZDA in 1932 stal tudi na deskah Broadwaya. A kot mnoge njegove sorte je ustavila Velika depresija in šele, ko se je 1934 za svojim prijateljem Henryjem Fondo podal v Hollywood, so se stvari začele obračati na bolje.
Prvič se je na filmskem platnu pojavil istega leta v Art Trouble (1934) in pogodbeno igral za MGM v drugih projektih. Vrata v veliki studio, s katerim je podpisal kar sedemletno pogodbo, mu je odprl skavt Bill Grady, ki je Stewarta spremljal že vse, odkar je prvič igral v času Princetona.
Prve vloge mu niso bile pisane na kožo
MGM, ga je po prvih filmih, v katerih za umirjenega in lepo govorečega velikana ni bilo glavne vloge, posodil tudi drugim studiem. V vseh filmih, ki jih je posnel za MGM, v katerih je nastopil tudi s Clarkom Gableom, Jean Harlow in drugimi velikimi zvezdami, je igral like, ki mu nekako niso bili pisani na kožo. Plesne in pevske točke so bile eno, a Jimmy je bil, tudi po pisanju mnogih kritikov, ustvarjen za kaj več. Še najbolj opažen je bil v Navy Blue and Gold (1937), kjer je igral igralca ameriškega nogometa na mornariški akademiji in kritiki so bili mnenja, da je velika škoda, da MGM tako zapostavlja zelo talentiranega mladeniča.
Prvi Oskar
Sčasoma so prišli filmi, v katerih je igral vidno vlogo in tako je šla proti zvezdam tudi njegova kariera. V filmih You Can Take it With You (1938), ki je dobil Oskarja za najboljši film, Gospod Smith gre v Washington (1939), za katerega je bil nominiran za Oskarja za glavno moško vlogo in povojnem Čudovito življenje (1946) je bil posojen Columbiji in tam je sodeloval z režiserjem Frankom Capro in sploh slednji film še danes velja za najboljši božični film. Frank Capra je ob neki priložnosti dejal, da je James Stewart eden najboljših igralcev, ki so se kdaj pojavili na filmskem platnu. 1940 je z Geogeom Cukorjem posnel film Filadelfijska zgodba, v kateri igra nevrotičnega reporterja, ki pokriva poroko zvezdnice, ki jo igra Katharine Hepburn, pri tem pa mu pomaga njen bivši mož, ki ga igra Cary Grant. Čeprav je Stewart pozneje dejal, da je bil Smith boljša vloga, je bil za Filadelfijsko zgodbo spet nominiran za Oskarja in ga je 1941 tudi dobil.
Igralec z najvišjim činom ameriške vojske
1935 je dobil pilotsko licenco in 1940 so ga vpoklicali v ameriško vojsko (dvakrat prej je bil neuspešen zaradi prenizke teže in to pri 1,91 metra višine!). V času druge svetovne vojne je prišel do čina polkovnika, najprej je bil letalski inštruktor na domačih tleh, potem pa so ga 1943 poslali v Anglijo, od koder je vodil eskadriljo bombnikov B-24 nad nemške cilje. Del ameriških letalskih sil je ostal vse 1968, ko je bil upokojen iz rezervnega sestava s činom brigadnega generala, kar je najvišji čin kakega igralca v ameriški vojski. Za letalstvo se je zanimal že od mladih nog in od 1928 je vneto spremljal Lindberghov polet čez Atlantik in če ga oče, ki je tudi sam diplomiral na Princetonu, ne bi usmeril na univerzo, bi verjetno postal komercialni pilot. Oba dedka sta se boril v ameriški državljanski vojni, tako da je bila vojaška dolžnost za Stewarta nekaj samoumevnega. V obdobju, ko je bil rezervist, se je izšolal tudi letenje na velikem bombniku B-52.
Potem, ko se je jeseni 1945 v ZDA, je nameraval oditi domov in prevzeti očetovo železnino. Njegov nekdanji menedžer ga je med tem prepisal na Music Corporation of America, s katero je potem Stewart podpisal novo pogodbo in nov začetek prav s Caprinim filmom, ki ga opisujemo nekaj strani prej na seznamu božičnih uspešnic. Čeprav je bil odlično sprejet, je Caprin produkcijski studio propadel, Jimmy Stewart pa se je ob prihodu nove generacije igralcev začel spraševati o svojem igralskem talentu ter se bolj posvetil radijskim dramam in odru. V naslednjih letih je posnel kar nekaj filmov, a brez vidnejšega uspeha.
Sodelovanje z Mannom, Capro, Hitchcookom
V petdesetih pa je njegova kariera doživela nov vzpon. Njegov menedžer ga je pripeljal v Universalov film Winchester ’73, ki ga je režiral Anthony Mann, kjer ni bil več plačan po vlogi, pač pa v odstotkih zaslužka filma, kar je bil za hollywoodske studie čisto nov poslovni model. Stewart je za film prejel velikanskih 600 tisoč dolarjev, precej več kot bi znašala običajna plača za vlogo. Sledila je cela serija vesternov, na obzorju pa je že bilo nenavadno novo partnerstvo visokega Američana in majhnega zaobljenega Angleža. 1954 je Stewart posnel Dvoriščno okno z Alfredom Hitchcockom. Ob Hitchcocku je še naprej sodeloval z Mannom in v Strategic Air Command (1955) zaigral v skoraj propagandnem filmu za hladno vojno, kjer je igral pilota vojaškega bombnika. Leto pozneje je s Hitchcockom posnel remake Mož, ki je vedel preveč (1956), 1957 pa je z Billyjem Wilderjem ustvaril Duh St. Louisa, kjer je povzel prvi prelet Atlantika in odigral svojega otroškega idola, Charlesa Lindbergha. Še en vestern z Mannom 1957, Night Passage (1957), se je končal kot flop, Stewart se je za nekaj časa poslovil od tega žanra, Mann pa nikoli več ni sodeloval z njim.
1958 se je končala tudi epizoda sodelovanj s Hitchcockom. Vrtoglavica (1958) je bil eden njegovih najboljših filmov, kritiki so pohvalili tudi Stewarta, a Hitchcock je za finančno polomijo krivil prav igralca, ki je bil star že 50 let in tako manj prepričljiv v osvajanju Kim Novak, ki ji v filmu sledi.
Človek divjega zahoda
V šestdesetih se je Stewart vrnil k vesternom, sodeloval je z Johnom Fordom, najbolj znani film pa je Kdo je ubil Liberty Valance (1962). V sedemdesetih smo ga lahko videvali v različnih serijah, pa tudi v zadnjem filmu Johna Waynea, Strelec (1976). V tem času se mu je poslabšal tudi sluh in je postal skoraj gluh. Z Jackom Lemmonom je posnel še film Airport ’77 (1977) in film o Lassie (1978), potem pa je odšel v pokoj. Na očeh javnosti je ostal tudi v osemdesetih letih, sploh zaradi prijateljevanja z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom. 1985 je prejel še Oskarja za življenjsko delo, ki pa ni bil prvi, ki ga je sprejel – 1961 je na odru Akademije sprejel Oskarja za življenjsko delo za prijatelja Garyja Cooperja, ki je umiral za rakom.
Družinski in pobožni človek
V predvojnih dobil Hollywooda je hodil z mnogimi znanimi igralkami, od Olive de Havilland do Ginger Rogeers. 1943 se je skoraj poročil s pevko DInah Shore, a je zmrznil in se ni pojavil na poroki v Las Vegasu. Šele po vojni, na božični zabavi 1947, je spoznal svojo bodoči ženo Glorio McLean, na katero pa ni naredil vtisa. Leto dni pozneje je Gary Coper povabil Jimmyja in Glorio na svojo zabavo in tam so se reči začele odvijati bolj resno. Poročila sta se 1949 in ostala poročena vse do njene smrti 1994.
Bil je znan po tem, da se ni spuščal v konflikte, vedno je namenil dobro besedo svojim sosedom in ko so nekoč na trati pred njegovo hišo turisti priredili piknik, je le stopil iz hiše in vklopil škropilnike za travo. Potegoval se je celo za vlogo Jamesa Bonda v Dr. No (1962), a so ga zavrnili, ker je bil prestar.
Čudovito življenje
Posvojil je Glorijina sinova Ronalda in Michaela iz prejšnjega zakona, v zakonu pa sta se jima rodili dvojčici Judy in Kelly. Ronald je umrl leta 1969 v Vietnamu, kjer je služil pri marincih.
Jimmy Stewart je dočakal visoko starost. 25. junija 1997 so odkrili trombozo v desni nogi, ki je 2. julija privedla do pljučne embolije. Veliki igralec je umrl mirno na svojem domu na Beverly Hillsu v Kaliforniji, obkrožen s svojimi otroki. Njegove zadnje besede so bile – »zdaj bom spet z Glorijo«.
Galerija
Poglej vse fotografije (4)
