Piscu teh vrstic, ki ga njemu bližnji poznajo tudi kot človeka, ki mu ni mar za čaj - po čaju po sili razmer poseže le v izjemnih trenutkih bolezni, a še takrat pograbi tistega, ki je pri roki –, se na cenikih pogled le redko ustavi pri teh zvarkih. Zaveda se sicer, da je treba v tem decembrskem vzdušju na ljubljanskih stojnicah za kuhano vino izkašljati od 3 do 3,5 evra. Vrednost pločevinke piva je ocenjena nekje na 3 do 4 evre, podobno pa prodajalci cenijo tudi kozarček žganja. Ko je govora o čevapčičih, ričetu s klobaso ali hamburgerju, cena že poskoči na več kot 8 evrov. Pisec kot nepoznavalec čaja ob navedenem morda zmotno sklepa, da kozarca čaja ne gre vrednotiti na več kot 3 evre, ali pa je posredi kakšen greh. Drugačnega mnenja je gospodarica neke restavracije v Vrbi na Koroškem (Velden am Wörther See) ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Kot je namreč na družabnem omrežju naznanil nek šokiran obiskovalec tamkajšnjega božičnega sejma iz sosednje avstrijske Štajerske, ki je pri piscu z objavo vzbudil veliko mero sočutja, je za kozarec čaja plačal nesramnih 7,5 evra.
»Predrznost, kraja,« je zapisal ob objavi pregrešno dragega računa, s katerega je razvidno, da je čaj za kar evro dražji od pol litra piva. Skupaj je za štiri pijače odštel 29,60 evra. Po poročanju avstrijskega časnika Kleinezeitung božični sejmi v Avstriji že tako niso bili nikoli poceni, a so cene ob vsesplošni draginji letos naravnost poblaznele. Po navedbah navedenega obiskovalca iz Leobna pa je cena, ki jo je v tej restavraciji plačal za čaj, nekaj, česar doslej na sejmih še ni doživel. Za zvarek, tudi če gre za črni čaj, je na božičnih sejmih v Avstriji vajen plačati do 3,5 evra in nič več. Njegova objava je sicer naletela na mešane odzive, nekateri bolj hudomušni pa so izpostavili, da se je iz izkušnje mogoče »naučiti,« da je treba piti pivo.
Odzvala se je tudi šefica restavracije, ki po poročanju časnika razburjenja gosta niti slučajno ne razume. Kot je pojasnila, njen čaj vsebuje »posebna zelišča,« hkrati pa se ga postreže v čajniku, kar pomeni, da ga zadošča za več kot eno skodelico. Po njenih navedbah so imeli tistega večera v restavraciji tudi živo glasbo, zaradi česar »vsaka pijača stane evro več.« Potarnala je še, da gre za majhno restavracijo za vsega 50 do 60 gostov, zato mora gledati na vsak cent, plačati je namreč treba vse od stroškov do zaposlenih in glasbenikov. »Na voljo je cenik. Če je komu predrago, lahko kadar koli odide.«
