Baletni triptih Strune sestavlja glasba skladateljev, Albana Berga, Béle Bartóka in Petra Iljiča Čajkovskega v interpretaciji mladih koreografskih zvezd, Ena Peçija, Jacopa Godanija in Lea Mujića. Ti so ustvarili baletni večer, ki opogumlja in zaznamuje živo umetnost in z njo povezano kreativnost. Občinstvo bo tako spoznalo, razumelo in čutilo povezanost glasbe in sodobnega plesa. Tri med sabo z glasbenega in estetskega vidika različna dela podpisuje skupni naslov Strune.
Albanski koreograf in plesalec Eno Peçi je svojo plesno estetiko naslovil Angel, na violinski koncert Albana Berga, ustvarjen kot rekviem za Manon Gropius, ki je aprila 1935 umrla za posledicami otroške paralize. To je oris tragične življenjske zgodbe in hkrati vir izjemnega navdiha, ki plesalce vabi h globokemu razmisleku. V tem delu večera izstopa solist violinist Vasilij Meljnikov, ki čustveno zgodbo še bolj interpretativno podpre.
Koreografijo drugega dela predstave z naslovom Metamorphers je ustvaril italijanski koreograf Jacopo Godani, ki v popolnosti povzame bistvo Bartókovega dela za godala. Godani oblikuje zajetno mero koreografskega materiala z naravnostjo in spontanostjo, ples postane melodija glasbe. Ples in glasbo poveže godalni kvartet na odru z imenom Dissonance, ki ga sestavljajo Kana Matsui na prvi violini, Dejan Gregorič na drugi violini, Marija Rome na violi in Klemen Hvala na violončelu.
Na veličastno Serenado Čajkovskega pa je ustvarjal koreograf Leo Mujić, ki je svoj del naslovil Osamljeni poet. Vznemirjala ga je misel, kako umetnost ohranja svojo vrednost skozi čas in kako navdihuje umetnike s svojimi večnimi vrednotami. To je abstrakten balet, podkrepljen s pismi Čajkovskega, ki jih je pisal številnim ljubimcem. Vsebino pisem na odru pripoveduje plesalka Urša Vidmar, ta pisma pa zaživijo kot navdih za ustvarjanje neoklasične koreografske postavitve na baletnih špicah.
