Ludvik XVII. Francoski, sin Ludvika XVI. in Marije Antoanete, je odraščal v prestižu versajske palače. Pri štirih letih, ko mu je umrl brat, je postal prvi v vrsti za francoski prestol, tako imenovani dofen.
A temu je konec naredila francoska revolucija – nekoč brezskrben otrok je po usmrtitvi staršev leta 1793 pri osmih letih postal sirota. »Volčji mladič«, »sin tirana« in »pankrt« je do leta 1795 postal neprepoznaven. Življenje za zapahi je naredilo svoje: bil je prekrit z ranami, zaradi podhranjenosti je postal trebušast. Njegovi ječarji so na koncu le poklicali uglednega zdravnika Philippeja-Jeana Pellatana, ki se je ob pogledu na prestolonaslednika zgrozil. Žal upanja za dečka, ki bi moral postati kralj Ludvik XVII., ni bilo več.
8. junija 1795 je na rokah enega od svojih ječarjev umrl zaradi tuberkuloze. Imel je komaj 10 let.
Zakaj se je 100 prevarantov izdajalo za njenega sina?!
»Ukradel« srce
Revolucionarji niso omahovali. Pellatan je izvedel podrobno obdukcijo in s pridobljenimi dokazi o fizični zlorabi je bilo truplo v veliko tajnosti zakopano v množičnem grobišču na bližnjem pokopališču.
A v globel ni romalo celotno dofenovo telo. Pellatan je med obdukcijo dečkovo srce skrivaj ovil v robček in ga pospravil v žep. Bil je namreč odločen, da svetinjo nekega dne vrne izobčenim članom kraljeve družine Burbonov. Dečkova zadnja živeča članica ožje družine Marija Terezija je bila v celici nad njegovo. Za njegovo smrt ni vedela.
V letih po dečkovem pokopu so se v velikem številu pojavljali moški, ki so se izdajali za Ludvika in nadlegovali njegovo sestro Marijo Terezijo. Bratova negotova usoda jo je preganjala od trenutka, ko je bila decembra 1795 izpuščena iz ujetništva, pa do njene smrti več kot pet desetletij pozneje.
Skratka, več kot sto ljudi, med katerimi je bilnajbolj znan Charles-Guilaume Naundorff, je trdilo, da so on, dofen. Seveda ne brez razlogov. Ni se zdelo za lase privlečeno, da bi Burboni lahko poskrbeli za veliko vrnitev, s tem pa znova sedli na francoski prestol. Dogajalo se je celo, da so prevaranti s svojimi metodami zasloveli in obogateli. Na roko jim je šlo tudi dejstvo, da otrok v svojih zadnjih dneh ni več govoril; tisti pa, ki so ga poznali kot srečnega, veselega nadobudneža, ga po tistem, ko so ga strpali za zapahe, niso več videli. In, seveda, za srce so vedeli le Pellatan in nekaj njegovih prijateljev.
Misterij je bil tako velik, da je avstrijski diplomat baron von Thugut v poslanici zapisal, da ni nobenega zagotovila, da je sin Ludvika XVI. dejansko mrtev. Na to temo je bilo spisanih 500 knjig – prva, ki se je ukvarjala z dečkovim pobegom iz celice, je izšla le nekaj let po njegovi smrti. Spomine so napisali celo nekateri od tistih, ki so se izdajali za prestolonaslednika, denimo zapiti potepuh Charles de Navarre, ki je svojo narekoval. Lik dofena je v Pustolovščine Huckleberryja Finna vključil celo Mark Twain.
Plodna tla za prevarante
Prvi med njimi je bi najstnik zalega lica, ki so ga med pohajkovanjem strpali za rešetke. Mesece je molčal o svoji identiteti. Sčasoma so mu zagledani vaščani sami naprtili dofenovo identiteto, on pa jih od tega ni poskušal odvrniti. A na koncu se je izkazalo, da gre za ubežnika, krojačevega sina po imenu Jean-Marie Hervagault – to seveda ni končalo govoric. Tako je do svoje smrti leta 1812 vztrajal, da je francoski kralj.
Leta 1814 je Napoleonov padec znova odprl vrata Burbonom. Ko je na prestol sedel dečkov stric Ludvik XVIII., je na plan udarila vrsta prevarantov, polnih ust o tem, da so oni pravi Ludvik.
Modna muha je pot našla tudi v tujino. Dofeni so se pojavljali v Angliji, na Danskem, v Kolumbiji in na Sejšelih. V Združenih državah Amerike je bil najbolj slavni med njimi domorodec Eleazer William. Abdiciral je šele po lepem plačilu nekega francoskega plemiča.
Charles de Navarre je v Francijo pripotoval iz New Orleansa – na dvoru je razglasil, da ni nihče drug kot izgubljeni dofan. Imel je več brazgotin kot zob.
Nekaterim so sodili
Izdajanje za kralja je v Franciji bilo nezakonito. Oblasti so prestopnikom običajno pogledale skozi prste, a ko so prevaranti dobili sledilce ali celo začeli groziti, so sledile aretacije in sojenja. De Navarra so aretirali leta 1817 in ga po sojenju vrgli v ječo, kjer je leta 1822 umrl.
Iz Italije je prišel svetovljanski baron de Richemont. Kmalu je imel svoj dvor ter izdane spomine, nadlegovanja pa se je loteval z elegantnimi manifesti. Ko so ti naleteli na gluha ušesa Marije Terezije, ji je začel groziti v pismih. Med sojenjem leta 1834 je postopek prekinil moški, ki da ima pismo pravega sina Ludvika XVI. V njem je pisalo, da bo pravi dofen po Evropi kmalu postal znan kot Karl Wilhelm Naundorff. Baron je romal za zapahe, a mu je od tam uspelo v enem letu pobegniti. Še leta so ga opažali po vsej Franciji, a ga je po kredibilnosti prekosil ravno Naundorff.
Vztrajali so dolgo časa
Ta je prišel iz Prusije, kjer naj bi bil urar. V resnici je bil v Nemčiji zaprt zaradi ponarejanja denarja, obtožen pa je bil tudi požiga. Francoščina mu je delala težave, čeprav naj bi bila njegov materni jezik. Kljub temu mu je uspelo prepričati ljudi, ki so poznali pravega dofena, tudi njegovo dojiljo in očetovega tajnika. Vsi ti so zanj jamčili pri njegovi sestri in vztrajali, naj mu odstopi del bogastva.
Kot že tolikokrat prej je Marija Terezija ustrezno poizvedovala: Naundorff je bil videti kot Burbon, imel je takšno pisavo in zdel se je pri pameti. Zahteval je, da se srečata, a Marija Terezija ni privolila.
Naundorffa so sčasoma aretirali in izgnali v Anglijo, kjer je osnoval sekto. Tudi tam so ga aretirali, in sicer zaradi namere, da naredi bombo. Umrl je na Nizozemskem leta 1845, na njegovem nagrobniku in mrliškem listu pa je dofenovo ime. Istega prijema se je poslužil tudi njegov rival de Richemont, le da osem let pozneje.
Naundorffovo bitko so vse do 50. let prejšnjega stoletja nadaljevali njegovi otroci in vnuki. Puško so morali v koruzo vreči tik pred prelomom tisočletja, ko je pramen Naundorffovih las razblinil vse dvome: Naundorff ni bil izginuli dofen.
Njegovo srce je čez stoletja opravilo pravcato potovanje. Trdo, kalcificirano srce je bilo rešeno, ukradeno, poteptano in čudežno spet rešeno. Končalo je v kraljevi grobnici, kjer počivata Ludvik XVI. in Marija Antoaneta. Leta 2000 so s pomočjo genetike neizpodbitno dokazali, da je pripadalo desetletnemu Ludviku Francoskemu. Od takrat počiva v miru.
