Obsmrtna doživetja so nekaj, kar nas plaši in o tem ne razmišljamo radi, vendar budijo radovednost. Pričevanja ljudi, ki so se srečali z njimi, pa govorijo o tem, da jih doživljamo podobno.
Mnogi, ki so se se srečali z obsmrtnim doživetjem ali se znašli v ekstremnih, življenje ogrožujočih nevarnostih, pripovedujejo o nekakšnem tunelu z lučjo na koncu, ali o srečanjih z umrlimi svojci ali prijatelji. Ene bolj nenavadnih zgodb pa so tiste, v katerih se je ljudem "pred očmi odvrtelo celo življenje". Vendar le redki poročajo o tem, da so videli prihodnost.
16-letni Tony Kofi je bil zidarski vajenec v Nottinghamu, ko je po nesreči padel iz tretjega nadstropja zgradbe, kjer je delal. K sreči je preživel, vendar pa se je kasneje, v bolnišnici spomnil trenutkov, povezanih s padcem in bližnjim srečanjem s koncem svojega življenja.
Ko je padal, se mu je zdelo, kot da se je čas upočasnil, pred duhovnimi očmi pa se mu je prikazala serija podob. "Videl sem veliko, veliko stvari: svoje otroke, ki jih takrat še nisem imel, prijatelje, ki jih takrat še nisem poznal, vendar so sedaj moji prijatelji. Najbolj pa sem si zapomnil, da igram inštrument. Potem sem pristal na tleh in izgubil zavest," je kasneje povedal v pogovoru s psihologom, ki raziskuje obsmrtna doživetja.
Ko je bil v bolnišnici, pripoveduje, se je počutil kot druga oseba in ni se želel več vrniti k prejšnjemu življenju. V naslednjih tednih so se mu v mislih neprestano prikazovale slike, ki jih je videl med padcem. Imel je občutek, da "mu je bilo nekaj pokazano" in da slike prikazujejo njegovo prihodnost.
Kasneje je nekje zagledal saksofon in v trenutku je vedel, da je to instrument, ki ga je igral v svojem videnju. Z denarjem iz odškodnine si ga je tudi kupil. Danes je Tony Kofi eden najbolj priznanih jazzovskih saksofonistov, ki je dvakrat prejel BBC-jevo nagrado za jazz.
Posnetek z enim od njegovih komadov si lahko pogledate tukaj.
Tonyevo doživetje je eno redkih, ki prikazuje domnevno prihodnost, večina ljudi z obsmrtnimi izkušnjami namreč poroča, da se jim je "pred očmi odvrtelo celo življenje", torej preteklost.
Ali obstaja razlaga za ta pojav?
Psihologi so ponudili množico razlag, Steve Taylor, predavatelj psihologije na univerzi v Leedsu, pa meni, da je ključ v Tonyjevi izkušnji v drugačni interpretaciji časa samega.
Ko se ti življenje odvrti pred očmi
O izkušnji življenja, ki se odvrti pred očmi človeka, ki je blizu smrti, so prvič dokumentirano poročali že pred več kot stoletjem. Leta 1892 je švicarski geolog Albert Heim med plezanjem padel v globino. Po njegovih besedah so se "kot na oddaljenem odru pred mojimi očmi odigrali prizori iz vse moje preteklosti".
Nedolgo nazaj, julija 2005 je mlado dekle, Gill Hick, sedela v londonski podzemni železnici, ko je čisto blizu nje eksplodirala bomba. Za nekaj časa je njeno življenje viselo na nitki. V teh trenutkih se je, kot je pripovedovala kasneje, "moje življenje sprehodilo pred menoj v prizorih vseh dogodkov, srečnih in žalostnih, vsega, kar sem kdaj naredila, rekla ali izkusila".
Vsi pa ne poročajo o tem, da se jim je v podobnih trenutkih odvrtelo celo življenje, pač pa samo določeni deli, ki so zanje imeli poseben pomen.
Razlaga "pregleda življenja"
Zdi se presenetljivo, vendar izkušnja pregleda življenja ni tako zelo redka, je pa zelo slabo raziskana. Pa tudi teorije, ki so jih podali na podlagi raziskav so - na nek način logično - negotove in "meglene".
Izraelski raziskovalci pojava so leta 2017 predlagali, da življenjski dogodki v našem umu ali duhu (angl. "mind") obstajajo kot nepretrgana celota in jih lahko prikličemo v zavest ob ekstremno stresnih situacijah.
Druga teorija govori o tem, da se lahko, ko smo blizu smrti, naši spomini nenadoma "odklenejo" ali "raztovorijo", kar bi lahko bilo povezano s t.i. "sprostitvijo možganske skorje - kortikalne disinhibicije" oz. zlomom normalnih procesov v možganih, ki sicer nadzirajo spomin, to pa bi ustvarilo serijo mentalnih vtisov.
Vendar pa so obsmrtni pregledi življenja običajno opisani kot izkušnja, pri kateri oseba ni vznemirjena in ki poteka v vrstnem redu, povsem drugače kot pri kortikalni disinhibiciji, kjer vse poteka kaotično.
Vendar pa nobena od razlag ne pojasni, kako je mogoče, da se tako velika količina podatkov - celo življenje - odvrsti v tako kratkem času, nekaj sekundah ali še manj.
Alternativna razlaga - "prostorski" čas
Naša običajna predstava o času je, da je ta nekašna "puščica", ki se premika iz preteklosti, skozi sedanjost v prihodnost. Toda sodobna fizika o tem postavlja dvom. Vse odkar je Albert Einstein objavil svojo teorijo relativnosti, iz katere sledi, da sta čas in prostor povezana v nedeljivo celoto, nekateri fiziki o času razmišljajo kot o prostorski dimenziji. Ti fiziki menijo, da živimo v statičnem prostor-času, kjer je čas razprostrt kot nekakšna "panorama" in v katerem preteklost, sedanjost in prihodnost obstajajo skupaj in med njimi ni mogoče razlikovati.
Fizik Carlo Rovelli - avtor knjige "Vrstni red časa" ("The Order of Time") prav tako meni, da linearni (v eno smer usmerjeni) čas ne obstaja. Njegova ideja odseva pogled filozofa Immanuela Kanta, ki je trdil, da čas objektivno gledano sploh ne obstaja, ampak je konstrukt človekovega duha.
Tovrsten pogled bi lahko razložil, zakaj se pregled življenja zgodi praktično v trenutku. Velik del raziskav namreč kaže na to, da je naše "normalno" dojemanje časa preprosto produkt normalnega stana zavesti. V mnogih spremenjenih stanjih zavesti (recimo ob delovanju drog, stresu, poškodbah, pa tudi globoke meditacije ali koncentracije) se čas "upočasni" ali "raztegne" tako, da se sekunde zdijo minute.
Meje razumevanja
Toda, kaj reči o zgodbi Tonyja Kofija in njegovem dozdevni viziji prihodnosti? Ali je v resnici "pokukal v prihodnost"? Ali je videl sebe kot saksofonista zato, ker je njegova glasbena prihodnost bila že v naprej določena? Ali pa je postal glasbenik zato, ker se je videl kot takega v svoji izkušnji?
Steve Taylor meni, da ni čisto nemogoče, da bi Tony videl v prihodnost. "Če čas v resnici obstaja v prostorskem smislu in da je le produkt človekovega duha ali zavesti, potem so lahko prihodnji dogodku dejansko že tu, kot so še vedno prisotni tudi pretekli," pravi.
Vendar, priznava, je težko tovrstno mišljenje imeti za smiselno. Ampak, se sprašuje obenem, zakaj bi vedno vse moralo imeti smisel? Morda obstajajo območja realnosti, ki so izven naših zmožnosti dojemanja. Navsezadnje smo ljudje le živali z omejenim zavedanjem realnosti. In morda to še bolj, kot za druge pojave, velja za čas.
(Povzeto po članku na The Conversation.com)
