V Hofburškem muzeju na Dunaju je med zakladi Habsburške dinastije razstavljen neobičajen predmet. Konica kopja, dolga malo več kot pol metra in oblečena v zlato folijo. Na foliji je vgraviran napis "Lancea et clavus Domini" (Kopje in žebelj Gospodov).
"Sveto kopje", "Kopje usode" ali samo "Longinovo kopje" so imena, ki so ga predmetu dajali skozi stoletja.
Konica kopja je namreč po prepričanju mnogih tista, s katero je rimski vojak Longinus prebodel Jezusovo telo na križu in je torej bilo pomočeno v njegovo kri, kar naj bi mu dalo posebno, božjo moč, saj je bilo v trenutku, ko se je dotaknilo telesa Božjega sina, najbližje božjemu. Skrivnostno starodavno orožje naj bi tako vplivalo na usodo človeštva, lastniku pa prinašalo nepremagljivost in mu omogočilo, da zavlada svetu.
Zgodovina konice kopja iz Hofburškega muzeja sega več kot 1.000 let v preteklost, ko so ga v last dobili cesarji Svetega Rimskega cesarstva. Pred tem legende o Kopju usode govorijo, da je bil v lasti rimskih cesarjev, pa kralja Arturja in vitezov okrogle mize in Karla Velikega. Dragoceni predmet je postal zelo pomemben del ritualov v Svetem rimskem cesarstvu, saj je bil obvezen del ceremonije pri kronanju novega cesarja. Skozi stoletja so mu dodali, da bi povečali njegovo moč, tudi žeblje iz Kristusovega križa, ter železni okvir in že omenjeno zlato folijo.
Kopje usode z Dunaja ni edino tovrstno. Obstajajo vsaj še štiri konice kopja, ki si lastijo to prestižno ime. Med drugim ga imajo v Vatikanu, Parizu, armenskem Vagharshapatu in v poljskem Krakovu.
Kopje usode, ki naj bi imelo posebne moči pa je bilo tudi "objekt poželenja" drugih vladarjev. Tako si ga je v svojo last prizadeval dobiti tudi Napoleon in v času napoleonskih vojn so kopje "za vsak primer" iz nemškega Nürnberga, prestolnice cesarstva, kjer je bilo hranjeno do leta 1424, prenesli na Dunaj.
Tam je kopje stoletje kasneje, leta 1909, razburkalo domišljijo takrat mladega nadebudnega slikarja Adolfa Hitlerja, ki je bil zelo nagnjen k mistiki.
"Takoj sem vedel, da je to bil pomemben trenutek v mojem življenju," je Hitler kasneje zapisal v knjigi Mein Kampf o prvem pogledu na kopje. "Kljub temu pa nisem vedel, zakaj je neki krščanski simbol name naredil tako velik vtis. Stal sem tam in nekaj minut zamaknjeno strmel vanj, ne zavedajoč se okolice. Verjetno je v njem bil nek notranji pomeni, ki sem ga čutil v sebi, a ga nisem mogel osvestiti. Na misel so mi prišle besede iz Wagnerjevih Mojstrov pevcev Nürnberških: 'Čutim ga, a ne morem ga razumeti. Ne morem ga pomniti ne pozabiti, a če ga zgrabim, ga ne morem izmeriti'." Zapisal je tudi, da je kopje, hranjeno na Dunaju, simbol večne povezanosti med avstrijskim in nemškim narodom.
Ko je Hitler kasneje prišel na oblast v Nemčiji, je ob priključitvi Avstrije leta 1938 ukazal, da kopje z Dunaja ponovno prenesejo v Nürnberg, ki je postal duhovno središče nacističnega Tretjega rajha. Hitler je osebno izbral mesto, kjer naj bi kopje bilo razstavljeno in sicer v cerkvi Sv. Katarine, v samostanu iz 13. stoletja, kjer so nacisti nameravali narediti Vojni muzej z razstavljenim vojnim plenom. Ko pa je nacistična Nemčija po bitki pri ruskem Stalingradu prvič okusila poraz, je Hitler ukazal gradnjo skrivnega zaklonišča, kamor naj bi prenesli kopje in druge cesarske relikvije.
Očitno pa prislovične moči kopja nacističnemu voditelju niso služile. Morda jih je kopje namenilo novim osvajalcem.
20. aprila 1945, ko je Tretji rajh bil razbit na koščke, so po eni najbolj surovih bitk v drugi svetovni vojni ameriške čete zavzele Nürnberg in deset dni kasneje, 30. aprila, so ameriški obveščevalci našli vhod v skrivni bunker. Kopje je tako pristalo v rokah novega lastnika. Legenda pravi, da je le dve uri zatem, ko so se Američani polastili Kopja usode, Hitler v svojem bunkerju v Berlinu naredil samomor.
Po vojni so, kljub nasprotovanju nemške javnosti, cesarske regalije, med njimi tudi Kopje usode, Američani vrnili na Dunaj, kjer so še danes razstavljene. Talisman svetovne zgodovinske usode tako leži na istem mestu v cesarski zakladnici, kot tedaj, ko ga je Adolf Hitler prvič opazil.
Obstaja pa tudi legenda, da so nacisti kopje iz Nürnberga skrili na neznano mesto, skrivaj pa naredili kopijo, ki so jo položili v skrivni bunker, da bi tako prelisičili morebitne zavojevalce.
Sicer pa si lahko zgodbo o Kopju usode ogledate tudi v filmčku pod člankom (v angleščini).
