»A no no,« se je namuznil, »zdajle pa delate klasično napako, da astrologijo mešate s šlogarijo. Jaz nisem jasnovidec, sem pa astrolog. Astrologija je na srečo precej marginalna veda in naj taka tudi ostane. Mnogo bolj kot za konkretne napovedi je uporabna za analizo – torej za celostno razumevanje položaja. Veste, če preveč zapade v napovedi, je lahko celo škodljiva.« Tako sva s predsednikom Astrološkega društva Slovenije Bernom Jurečičem takoj na začetku zakoličila vsebinski ton debate. Glede na resnost tem, ki sva se jih potem dotaknila, je bila to tudi najina dolžnost.
Mogoče lahko izhajava kar iz vaše napovedi za tekoče leto. Zapisali ste: »Leto 2020 je bilo 'odličen' uvod v leto 2021.« Kaj konkretno ste mislili s tem?
Ja, to, kar piše. (nasmeh) Drama iz leta 2020 je bila »odličen« uvod v dramo, ki je še pred nami. S tem da so tu ključne navednice okrog pridevnika odličen, saj niso ti procesi ne prijetni ne nujno varni. Leto 2020 je bilo leto prestrukturiranja na osebni in globalni ravni. Strukture, o katerih smo bili prepričani, ki so delovale in veljale, danes bodisi razpadajo ali jih ni več. Obe leti med drugim prinašata dokončen razpad zaupanja v politike. V mnogih velikih državah se je to že zgodilo, ljudje so na ulicah. Tudi pri nas počasi dosegamo vrelišče. In žal je tako tudi prav, saj postaja položaj resnično nevzdržen.
Leto 2021 bo torej, pravite, leto konfliktov ...
Glejte, že lani sem javno povedal, da se je začela tretja svetovna vojna. Le da se ta vojna ne bojuje s tanki.
S čim pa?
Pravzaprav s strahom in boleznijo, ki sta lahko močnejše in učinkovitejše orožje od tankov.
Ampak bodiva malo konkretnejša: to je vojna koga proti komu?
Na to ni lahko podati jasnega in enoznačnega odgovora. Bom skušal pojasniti takole: če se odločiš stvari opazovati malo širše, hitro ugotoviš, da ti na koncu vedno ostanejo neke luknje v razumevanju. In to tako pomembne, da preprosto ne moreš mimo njih. Kmalu dojameš, da so prav te luknje ključne za razumevanje dejanskega položaja. Pa četudi te zaradi tega potem nekateri kar na počez odpišejo kot teoretika zarote.
To ste lepo povedali.
Ena od ključnih lukenj, ki me je dolgo begala, je: pa zakaj, vraga, zdaj že skoraj vse vlade v skoraj vseh državah na svetu tako odprto in nesramno goljufajo svoje volivce? Ni bilo vedno tako. Včasih so politiki razmišljali, da morajo biti vsaj znosni, da ne bodo izgubili naslednjih volitev. Danes pa kot da to sploh ni več faktor pri njihovem delovanju. Kako to?!
Ampak še vedno nisva povedala, kdo je v vojni proti komu.
Gre za vojno proti človeštvu, sovražnik pa je neznan. Gre za povsem brezimne elite, ki se držijo tako zadaj, da jih preprosto ne moremo poznati. To so ljudje, ki so si skozi leta nabrali toliko cekinov, da jih denar sploh več ne zanima. Pravzaprav gre za nekakšne moderne faraone. Danes je že povsem očitno, da sta njihov cilj totalna nadvlada in postopno spreminjanje sveta v nekaj zelo podobnega romanu 1984.
Kdaj naj bi se po vašem ta vojna začela?
Če želite konkreten datum, bo povsem dovolj dober 11. 9. 2001, ko sta padla newyorška dvojčka. Takoj po tistem so čez noč sprejeli »patriotsko« zakonodajo, in ta je povozila vse dotedanje pravo. Ter omogočila elitam, da lahko v imenu »višjih interesov« po novem delajo karkoli. Svet sta takrat vodila dva povsem brezsramna lažnivca, Bush in Blair. Vsemu svetu sta lagala in jima ni nihče nič mogel. Takrat so začeli naglo padati standardi. In danes smo na tem, da skoraj vsi samo še lažejo, pa se nikomur nič ne zgodi.
Žal težko oporekam. Res so sicer lagali že prej, ampak vseeno ne tako totalno in ves čas.
Sicer povedano hudo poenostavljeno, ampak vseeno.
In kolikor razumem, se po vašem tudi epidemija covida zelo dobro vklaplja v ta širši projekt?
Projekt covid-19 so po dostopnih podatkih načrtovali od septembra 2015. Epidemija se za povrh tudi zelo splača – in to ne samo elitam, temveč tudi celemu kupu poklicev in poklicnih cehov. Zato mi že na začetku ni bilo težko napovedati, da ne bomo imeli samo enega covida, ampak jih bomo imeli več. Val za valom. Kot lahko vidite, se natanko to tudi dogaja. Elite bodo v prihajajočih letih samo še stopnjevale svoje obupane poskuse, da bi se ohranile na vrhu. Tudi one se namreč čedalje bolj zavedajo, da jih v resnici odnaša, saj jim niso kozmični cikli prav nič naklonjeni.
Govorite najbrž o že tako dolgo obljubljani dobi vodnarja?
Seveda. Doba rib se dokončno poslavlja. Ta doba je bila v svojem bistvu doba hierarhije. Saj razumete, na vrhu piramide je Bog, pod njim so cesarji, pod njimi je plemstvo, vsi drugi pa smo pač nekje pri tleh ... In smo lahko še veseli, da smo lahko tam, ker bi se z lahkoto znašli tudi pod tlemi! Taka je bila doba hierarhije. Ribi utelešata tudi dve nasprotji, ki morata živeti drugo z drugim, ker sta ribici pač druga na drugo nekako obsojeni. Doba rib, ki se poslavlja, je torej doba hierarhije in dualizmov.
Medtem ko doba vodnarja ...
Dobo vodnarja predstavlja tekoči kristal, ki namesto piramidne hierarhije prinaša povsem zravnano polje. Pri tem ne govorimo o nobenem egalitarizmu, tudi o komunizmu ne ... Govorimo pa o novi ureditvi, v kateri bodo imeli vsi približno enake možnosti. In kjer bo priložnosti na pretek. To bo pravzaprav nič manj kot doba priložnosti! Morda se v svoji preprostosti sliši malo čudno, ampak dejansko gre za radikalno novo ureditev. Ki se je, ponavljam, že začela.
Čudovito. Kdaj?
Veste, dobe se ne premenjajo v enem letu, celo v desetletju ne. Doba rib je trajala več kot dva tisoč let. Torej lahko ocenimo ali vsaj ugibamo, da traja menjava kakih sedemdeset let. V resnici nihče ne ve. Vemo pa, da je naš čas nekje okrog preloma, zato ni čudno, da je vse skupaj tako ... naporno. Smo v podobnem času, kot bi bili tik pred porodom. Kar zagotovo ni prijetno, saj tudi sam porod ni ravno najprijetnejši in najlažji naravni proces. Kar šest od desetih novih astroloških ciklov se začne med letoma 2020 in 2026. V pisani zgodovini čemu takemu do zdaj še nismo bili priča. Torej gre za izredno močno zgoščenost sprememb. Vsak nov cikel namreč prinaša nekaj novega.
Med drugim ste napovedali revolucijo, ki bo po vašem marsikje najbrž, žal, zelo kruta?
Drži, in zgoditi se utegne prej, kot si večina misli. Že več kot dvanajst mesecev smo kot psi na verigi. Čedalje več ljudi se zaveda, da brez dobrega razloga. Če narod samega sebe enkrat končno spusti z verige, je veliko vprašanje, kje se bo ta zgodba ustavila. Slovenski narodni karakter je namreč izrazito zadušen karakter. Spodaj pa ves čas tli. Lahko navedem konkreten primer?
Prosim.
Ko je Violeti Tomič nedavno umrla mama in je to objavila na Facebooku, so jo zaradi tega tako svinjsko zmerjali, in to s takimi primitivnimi izrazi, da sploh ni za povedat. Celo njeno umrlo mamo so zmerjali s »p**sico komunajzarsko«, pa je bila gospa krasna ženska in prav nič blazno komunistično nastrojena. To vem, ker sem jo kot bivši Metličan dobro poznal. No, v takih časih torej živimo – ko se divje zmerja celo umrle ljudi, ki niso storili ničesar slabega. Duh besa je ušel iz steklenice. Ne samo pri nas, temveč po vsem svetu.
V nekem članku ste zapisali, da imamo Slovenci strah v samih kosteh in celicah ...
Seveda, kako bi sploh lahko bilo drugače? Tako majhen narod na križišču najpomembnejših trgovskih poti v Evropi! V resnici je izjemen dosežek, da smo uspeli nekako obdržati ne samo narodno identiteto, temveč tudi lastni jezik in zdaj celo državnost! V neki nepretenciozni spletni šolski raziskavi sem zasledil naslednje retorično vprašanje: »Slovenci se ne znamo postaviti po robu navidezno močnejšemu, vplivnejšemu, in se raje vdamo v usodo podrejenega. Pa misliš, da bi danes imeli svojo državo, če bi bilo to res?«
Dobra poanta.
Leta 1990 je tudi v državnem zboru tekla debata o tem, kako je tako majhen narod sploh lahko preživel na strateško tako pomembnem delu Evrope. Ampak očitno smo res zagrizeno ukoreninjeni na tej svoji rodni grudi in je preprosto ne damo. Tako verjamem, da jo bomo uspeli ohraniti tudi skozi vse prihodnje izzive in jo predvsem obraniti pred domačimi izdajalci, kakršne poosebljajo tako rekoč vse naše vlade doslej. Koliko vlad nazaj smo se že začeli spraševati: »A je sploh lahko še slabše?!« In prav vsaka nova vlada nam potem odgovori z oglušujočim: »DA!!« No, ampak to se mora vseeno nekje nehati. Saj Slovenci smo zgledno skromni ljudje. A celo mi imamo svojo mejo.
Haha, jo imamo res?
Oh, pozor! Slovenci smo morda res majhni, nismo pa slabiči. Skrbi me predvsem to, da imamo v svojem zgodovinskem karakterju bratomorilnost, ki je nimajo vsi narodi ... Pravzaprav daleč od tega. Kot sva že malo prej nakazala, se je v naših ljudeh nabralo toliko nakopičenega gneva, da postajajo zadeve resnično nevarne. Samo upam lahko, da ljudstvo vendarle spoznava, da je delitev na leve in desne že zdavnaj presežena. Da gre danes v glavnem samo za lutkovno predstavo, s katero nas hočejo naščuvati drugega proti drugemu, namesto da bi se skupaj borili proti njim.
Ampak vaše dolgoročno sporočilo je v resnici optimistično.
Prav gotovo. Strah nas je samo zato, ker si nove dobe ne znamo niti približno predstavljati. Prehod iz hierarhije na tekoči kristal je lahko zelo strašljiv, če poznaš samo hierarhijo. In tako me ljudje zdaj že skoraj celo leto sprašujejo: »Ti, a misliš, da bo kdaj spet tako, kot je bilo?« In jaz jim vedno znova odgovorim: »Ne, ne bo. In ti si moraš čimprej nehati želeti, da bi bilo!« Ker je bilo stanje tudi že pred korono veliko preveč slabo. Če stvari prej ne bi bile tako slabe, potem tudi ta naš nadrealistično grozljiv sedanji trenutek ne bi bil možen, saj se preprosto ne bi mogel roditi. Ne, ne smemo nazaj! Smemo in moramo samo naprej. Moj optimizem sloni tudi na tem, da se je človeštvo doslej vedno pobralo. Vedno, po vseh boleznih in vseh vojnah, pa če je bilo še tako hudo. Trdno sem prepričan, da se bomo tudi v povsem novih načelih in načinih znašli ter začeli plavati. Povezovanje je svetla luč na koncu predora.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
