"Vesolje ni le bolj čudno, kot mislimo, da je, ampak je še bolj čudno, kot si sploh lahko predstavljamo," je nekoč zapisal britanski pisatelj J.B. Priestley. In res - v tem gigantskem prostranstvu, ki ga verjetno nikoli ne bomo spoznali do konca, in v katerem je naš planet samo neznansko drobna pikica, je veliko stvari, ki v najboljšem primeru jemljejo dih.
Poglejmo si nekaj zanimivih dejstev in teorij o Vesolju.
Ima vesolje obliko obroča?
Kakšno obliko ima naše Vesolje, če bi ga pogledali od zunaj, ne ve nihče, kajti nihče še ni bil "tam zunaj". Pri tem seveda ne vemo, če "tam zunaj" sploh obstaja, kaj naj bi "tam zunaj" sploh bilo in kako. O tem, kakšno obliko ima naše Vesolje pa obstaja več teorij. Ena od njih govori, da bi, če bi se podali na pot po Vesolju v ravni črti, nazadnje vrnili v točko, iz katere smo začeli potovanje - tako kot se to zgodi, če gremo okoli sveta. Po tej teoriji ima Vesolje obliko torusa oz. obroča ali če hočete - ameriškega krofa, "donuta".
Vesolje ima vonj - tudi po malinah in rumu
Čeprav o Vesolju načeloma razmišljamo o mrtvem, hladnem tihem prostoru, kjer nič ne diši, pa astronavti pravijo, da ima vonj. Veliko jih je med poleti v Vesolje zavohalo vonj, ki jih je spominjal na vonj vroče kovine, ali na maline ali na zažgan zrezek.
Znanstveniki pa so odkrili območje v bližini središča naše galaksije, ki bi, če bi lahko tja prišli in preživeli brez zaščitne obleke, "dišalo" po rumu in malinah. Približno 390 svetlobnih let od centra, v ozvezdju Strelca, je velikanski oblak plina, ki vsebuje pretežno molekule etil-formata, spojine, ki daje značilen vonj tako rumu kot malinam. Ta spojina sicer naravno nastaja tudi v telesih mravelj in čebel, kar pa seveda ne pomeni, da te tam živijo - pa tudi ruma in malin tam ne boste našli.
Čajna žlička, ki tehta kot gora
Najgostejši objekti v Vesolju, ki jih lahko vidimo, so t.i. nevtronske zvezde. Te nastanejo, potem ko velikanske običajne zvezde z maso večjo kot 25 naših Sonc najprej eksplodirajo, potem pa se pod lastno težo zrušijo same vase. Nevtronske zvezde so, kot ime pove, sestavljene pretežno iz nevtronov, ki so tako stisnjeni v majhnem prostoru, da so nevtronske zvezde v resnici nagostejša snov v Vesolju, ki ga poznamo. Gostota nevtronske zvezde je takšna kot gostota v atomskem jedru. Čajna žlička te snovi tehta več milijonov ton. Lahko si predstavljate, da bi si z njo težko sladkali čaj.
Ali sploh obstajamo?
Atomi so dolgo veljali za najmanjšo enoto mase v Vesolju oziroma kot osnovni gradniki vseh stvari. Danes vemo, da obstajajo še manjši delci, kot so nevtroni, protoni, elektroni in kvarki, ki so tako čudni, da jih je težko opisati z nam znanimi besedami. Čuden pa je tudi atom, saj je večina njegove mase skrita v jedru, okoli katerega je elektronski oblak. Jedro je tako zelo majhno, da je atom v resnici 99,99999999% praznega prostora. To, če natančneje pomislimo, pomeni, da nas, računalnika, ki ga gledamo, stola, na katerem sedimo in vseh drugih stvari pravzaprav "ni".
Planet in zvezda "Diamant"
Približno 40 svetlobnih let daleč, v ozvezdju Raka, so astronimi odkrili planet, ki so ga poimenovali 55 Cancri E. Planet ima približno dvakrat tolikšen premer kot Zemlja in kar 8-krat tolikšno maso. Približno tretjina planeta je sestavljena iz ogljika, ki je "strjen" v diamant.
Še večji diamant pa se nahaja v pritlikavi zvezdi (ja, takšno je ime za zvezde, veliko manjše od našega Sonca), ki so jo astronomi ljubkovalno poimenovali "Lucy", uradno pa nosi ime BPM 37093. Zvezda v svojem srcu nosi diamant, ki tehta 10 milijard bilijonov bilijonov karatov. Vendar pozabite, da boste kdaj kmalu nosili košček tega diamanta na prstu ali okoli vratu - "Lucy" je od nas oddaljena 473,036.523,629.040 kilometrov (sploh znate prebrati številko?).
Voda, ki jo pijemo, je starejša od Sonca
Sonce je morda res starejše od Zemlje, vendar pa je voda, ki jo pijemo, se z njo umivamo ali zalivamo rože in ki pada z neba, starejša od Sonca. Kako je vsa ta voda prišla na naš planet, je še vedno vprašanje, na katerega nimamo odgovora. Zaenkrat velja domneva, da so v oblaku kozmičnega "prahu" iz katerega je nastalo naše Sonce in planeti, bilo obilo ledenih "gor", ki so kasneje zaradi gravitacijskega privlaka padle na Zemljo.
Ni pa Zemlja edini objekt z vodo v našem osončju. Vemo sicer, da je včasih tekoča voda obstajala na Marsu. Še vedno pa so ogromne zaloge vode na Jupitrovi luni, Ganimedu. Čeprav manjši od Zemlje, ima Ganimed zalogo vode, za katero ocenjujejo, da je kar 30 krat večja od celotne količine vode na našem planetu.
Kako dolg je sončev dan?
Tudi Sonce, tako kot Zemlja, ima svoj dan. Seveda na Soncu Sonce ne vzhaja in zahaja - kaj takega bi bilo brez smisla - pač pa se tudi Sonce, tako kot Zemlja, vrti okoli svoje osi. Za to pa porabi veliko več kot naš planet. En obrat okoli osi, torej en dan, na Soncu traja 25 do 35 zemeljskih dni. To pa tudi pomeni, da nam ne kaže ves čas samo ene strani, kot na primer naš Mesec.
Nevidno življenje
Na Zemlji poleg vseh raznovstnih živali in rastlin, ki jih lahko občudujemo (kako dolgo še?) na površini in v morjih, obstaja velikanska množica živih bitij, ki so nam popolnoma skrita. V notranjosti našega planeta, v globinah do 5 kilometrov je namreč ogromna "biomasa" različnih organizmov, ki jo znanstveniki ocenjujejo na 23 milijard ton. To je skoraj 400-krat toliko, kot "tehta" celotno človeštvo. Znanstveniki tudi domnevajo, da bi se podobno življenje morda (če je kdaj obstajalo) lahko ohranilo tudi v globinah pod Marsovim površjem.
Veliki Atraktor
V Vesolju se vse premika, nič ni na miru. Vzrok za to je sila gravitacije, ki deluje privlačno med telesi in objekti v Vesolju. Vemo, da se Zemlja vrti okoli osi, da kroži okoli Sonca, to pa - skupaj z vsemi planeti in lunami - kroži okoli središča naše galaksije. Pa tudi naša galaksija plove po prostranstvih Vesolja. Kam? Astronomi vedo, da se premika v isti smeri kot sosednja galaksija Andromeda in še nekaj sosednjih galaksij, ki so združene v t.i. "lokalno jato". In ta jata se premika proti nevidnemu "nečemu", ki ima maso več milijonkrat večjo od naše galaksije. Astronomi so ta nekaj poimenovali "Veliki Atraktor", nihče pa ne ve, kaj naj bi to bilo.
Horizont dogodkov
Eni najbolj skrivnostnih objektov v Vesolju so zagotovo nekdanje zvezde, ki so se po svoji "smrti" spremenile v t.i. črne luknje. To v resnici niso luknje, pač pa območja z neskončno gostoto, iz katerih ne more pobegniti nobena informacija, niti svetloba, zato jih ne moremo videti - za razliko od prej omenjenih nevtronskih zvezd - in o njihovem obstoju lahko sklepamo samo zaradi učinka, ki ga imajo na okolico.
Črne luknje pa so od ostalega Vesolja "ločene" s t.i. Horizontom dogodkov. Gre za nevidno mejo, ki predstavlja "točko brez vrnitve". Karkoli jo prestopi (tudi svetloba) je za naše Vesolje za vedno izgubljeno, saj se ne more več vrniti vanj, na koncu pa pade na ali v črno luknjo in za večno izgine. Vsaj za tiste, ki to opazujejo od zunaj.
