Ampak, hecna stvar, nikogar ne slišiš reči, spokal bom kufre, grem na Finsko, zato bi se jih pa veliko takoj! pri priči! nemudoma! preselilo na Novo Zelandijo. A imajo smolo, otoška država je zaradi pandemije že leto dni zaprta za Evropejce in bo očitno še dolgo tako. Srečni so pa očitno kljub temu. Saj ne bi mogli reči, da so tako zadovoljni samo zato, ker imajo Jacindo Ardern za predsednico vlade, na lestvico najsrečnejših so se uvrščali že pred njeno vladavino, ampak da deželo vodi pametna, umirjena, empatična ženska, vsekakor pomaga. Premierki pripisujejo zasluge, da je učinkovito ustavila širjenje koronavirusa v državi, potem je imela pa še čas in voljo, da bogatim zviša davke in revnim minimalno plačo.
Če jo bodo kdaj klonirali, a lahko, prosim, prosim, naročimo en primerek?
Enkratna priložnost.
Saj ne trdimo, da je Nova Zelandija dežela brez problemov, nasprotno, nekaj je kar hudih – veliko otrok živi pod mejo revščine, državo pesti huda stanovanjska stiska in so zato vrste za socialna stanovanja rekordno dolge, cena hiše v Aucklandu, največjem mestu, na primer, pa je okrog enajst povprečnih letnih dohodkov (a ni tako hudo, čeprav se tega ne zavedajo, to je proporcionalno še vedno manj kot, na primer, v Ljubljani stane novo stanovanje).
Po drugi pa je premierka deželo varno popeljala skozi covid. V deželi z okrog petimi milijoni prebivalcev so zabeležili slabih 2500 okuženih in 26 smrti. Pri ukrepih so se zgledovali pri Tajvanu, tesno so zaprli meje in uveljavljali strogo karanteno za prišleke. Seveda je to imelo hude finančne posledice za deželo, v kateri je turizem ena najpomembnejših panog, v državo prinese slabe štiri milijone turistov na leto in okrog trideset milijard evrov (osemnajst odstotkov BDP). Od turizma živi devet odstotkov novozelandske delovne sile. To so seveda predpandemske številke. Jacinda Ardern je pomirjujoče zatrdila: »Na Novi Zelandiji je turizem cvetel. In bo spet.«
Medtem so se pa znašli. Se je zaradi zapore meja sesulo gospodarstvo? Ne, Novozelandci so našli učinkovito rešitev: spodbujali so domači turizem. Namesto da bi vili roke zaradi izgubljenega dohodka, so zadevo ljudem predstavili kot priložnost: glejte, so rekli, tole je enkratna prilika, da v miru raziskujete svojo deželo in si ogledate najbolj oblegane turistične točke, ne da bi se vam pod nogami motale horde tujih turistov. In Novozelandci so ugriznili. Število kratkih in vikend potovanj je poskočilo v nebo. Pokazalo se je tudi, da na teh izletih ljudje zapravijo več kot prej, najverjetneje v želji, da bi pomagali lokalnemu gospodarstvu.
In vse to brez turističnih bonov, si morete misliti!
Resetirajmo se.
Kdaj se bodo novozelandske meje spet odprle za tujce? Ne še kmalu, napovedujejo namreč, da bodo ostale zaprte večino letošnjega leta. Ali kot je razložila premierka, »da bi se spet začelo potovati, potrebujemo eno od dvojega: ali zaupanje v to, da si cepljen proti covidu-19, tudi pomeni, da ne moreš okužiti drugih – in tega še ne vemo – ali pa mora biti cepljen in zaščiten dovolj velik delež prebivalstva, da lahko ljudje spet varno vstopajo v Novo Zelandijo. Obe možnosti bosta zahtevali nekaj časa.«
A hkrati se dežela že ozira naprej, v postkoronsko obdobje. Pandemijo so vzeli kot priložnost za nova spoznanja, na primer tole: štiridnevni delovni teden je zakon. No, ne še dobesedno, a klice po uvedbi za dan krajšega delovnega tedna je Jacinda Ardern odločno podprla: »Slišim veliko predlogov za štiridnevni delovni teden. V resnici je to stvar delodajalcev in zaposlenih, vendar pa smo se od covida veliko naučili, tudi to, da se da iz fleksibilnosti dela od doma potegniti višjo produktivnost. Res bi priporočila, da razmislite o tem, če ste delodajalec in imate to možnost.«
Podprli so jo delodajalci, ki so tak model že uvedli – da pomeni srečnejše in bolj zdrave zaposlene, so povedali, čistejši zrak in več časa, ker se ljudem ni treba voziti v službo in sedeti v prometnih zastojih. »To je priložnost za masivno resetiranje,« je rekel eden.
Bogati nimajo odpustkov.
Jacinda Ardern ima poseben način vodenja – pojasnjuje, razlaga, išče soglasje. Volivce pogosto naslovi kar z videom na svoji FB-strani, v katerem pojasnjuje stanje v državi in napoveduje ukrepe. Ni vzvišena, obnaša se, kot bi se pogovarjala s prijatelji. In veliko se smeje. Oblast ji ni stopila v glavo. Svojo moč uporablja za ukrepe, ki jih je zagovarjala že takrat, ko še ni bila na oblasti.
Čeprav je minimalna plača na Novi Zelandiji med petimi najvišjimi na svetu, so jo nedavno še povišali (redno jo višajo že od leta 2017). Povišico bo občutilo 175.500 delavcev. Povišali so tudi nadomestila za brezposelne in bolniški dopust. Pa tudi – za dva odstotka najbogatejših Novozelandcev je to hudo nepriljubljen ukrep – davke za največje zaslužkarje, ki morajo po novem plačevati 39 odstotkov. Ne, o socialnih kapicah se ne pogovarjajo.
Oh, pa še tole, smo že omenili, v novozelandskih šolah imajo učenke in dijakinje brezplačne tampone in vložke.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
