Ko se boste naslednjič sprehajali po gozdu, bo najverjetneje vse mirno. Listje na drevesih bo šelestelo, tu in tam bo zapela kakšna ptica. Če boste imeli srečo, boste naleteli na kakšnega zajca, srno, bognedaj medveda. In še vedeli ne boste, da ves gozd že ve, da ste tu. Vsaj drevesa.
Pod vašimi nogami je namreč velikanska mreža, nekakšen "gozdni internet", preko katerega si drevesa izmenjujejo informacije, nekako tako, kot si jih izmenjujemo mi preko medmrežja.
Seveda pri tem drevesa ne uporabljajo tehnologije, kakršno poznamo mi - z računalniki, antenami, tipkovnicami, miškami, monitorji, itd. - pač pa za to uporabljajo - glive.
Ja, prav ste prebrali: glive.
Ameriško-kanadska biologinja, sicer profesorica na univerzi v Britanski Kolumbiji, dr. Suzanne Simard je namreč odkrila, da so vsa drevesa v gozdovih povezana s kompleksnim sistemom, ki ga sestavljajo njihove korenine in različne glive, in ki se imenuje "mikoriza". Mikoriza pomeni "gobja korenina". "Njihove reproduktivne organe vidite, ko se sprehajate po gozdu," pravi Simardova. "Da, to so gobe. A te so le vrh ledene gore, kajti iz njihovih betov gredo nitke, ki tvorijo micelij, ki kolonizira drevesne korenine."
Gre za podzemno omrežje, preko katerega si drevesa izmenjujejo ogljik, vodo in hranljive snovi, lahko pa si izmenjujejo tudi informacije. Gre za simbiozo med drevesi in glivami. Glive iz korenin črpajo sladkorje, ki jih same ne morejo proizvajati, v zameno pa omogočajo prenos vode in hranljivih snovi iz globin do posameznih dreves in med njimi.
"Ta mreža je tako gosta, da je lahko pod enim korakom na stotine kilometrov micelija," pravi Simardova.
Raziskave pa so pokazale, da drevesa po tem medmrežju izmenjujejo tudi informacije oz. signale o tem, da je recimo nekje izbruhnila bolezen, ali da so drevesa napadli škodljivci, "opozarjajo" pred ognjem in sušo, pa tudi vzpostavljajo stike s svojimi potomci in jim v primeru pomanjkanja pošiljajo hranljive snovi.
Predavanje dr. Simardove o "gozdnem internetu" si lahko ogledate tukaj. Lahko si tudi nastavite slovenske podnapise ali preberete transkript v slovenščini.
Glavno vlogo pri tem igrajo "drevesa-matere", ki so ponavadi največja in najstarejša drevesa v gozdu. Ta drevesa na svoje potomce, ki običajno rastejo v bližini prenašajo glive, ki omogočajo pretok snovi in signalov med njihovimi koreninami. Drevesa-matere potomcem prenesejo tudi vse zaloge hranilne snovi, preden umrejo.
Povezave pa ne obstajajo samo med drevesi iste vrste, pač pa tudi med različnimi vrstami. Te si med sabo "posojajo" hranilne snovi, kajti vsaka posamezna vrsta ima svoje lastno obdobje aktivne rasti in mirovanja. Ko neka vrsta miruje, posoja hranilne snovi drugi vrsti, ta pa ji to vrne v obdobju, ko sama miruje.
Celoten sistem je nekako podoben mreži nevronov v človeških možganih, pravi Simardova, saj je vsako drevo povezvano z drugim. "To omrežje omogoča, da gozd deluje kot en sam organizem," pravi. "In ni se mogoče izogniti misli na prisotnost nekakšne inteligence."
Simardova tudi verjame, da nasilno uničevanje tega "gozdnega interneta" z izsekavanji in golosekom uničuje prihodnost gozda kot celote. Ko posekamo drevo, namreč uničimo pretok snovi in informacij med njimi.
