Čeprav ljudje že približno od časa starih Grkov vemo, da je naš planet okrogel, še danes obstajajo ljudje, ki temu ne verjamejo - iz različnih razlogov, čeprav se je o tem mogoče prepričati še tako, da greste na morje in s pogledom skozi daljnogled počakate, da se izza obzorja prikaže ladja, ali pa greste na Triglav in poskusite videti Mont Blanc ali bolj oddaljeni Mount Everest. Če bi bila Zemlja ploščata, bi ju z malo bolj dobrim daljnogledom morali.
Če bi bila Zemlja ploščata, bi iz vsake obale vsaj z daljnogledom lahko videli nasprotni breg, ladjo, ki se približuje, pa bi opazili kot majhno piko, ki se veča. Tako pa povsod nasprotnega brega ne vidimo, pa ne zato, ker bi bil skrit v megli ali kaj podobnega, pač pa zato, ker je zaradi ukrivljenosti našega planeta skrit za obzorjem. In če bi z daljnogledom opazovali ladjo, ki prihaja iz obzorja, bi najprej opazili njene najvišje dele.
Prav tako bi nam ploščata Zemlja postregla še z nekaterimi učinki, ki jih sicer ne opazimo. Vsepovsod na Zemlji bi imeli ob istem času leta enake letne čase, lunin mrk bi lahko opazovali samo opolnoči, iz vseh lokacij bi lahko ponoči opazovali iste zvezde in vsi bi videli sončni vzhod ali zahod ob istem času.
Igre težnosti
Upoštevati pa je potrebno tudi gravitacijo (težnost). Na okroglem telesu gravitacija "vleče" vsepovsod v isti smeri. Zato predmet, ki ga vržemo v zrak, povsod na Zemlji pade na tla oz. proti gravitacijskemu centru, ki se nahaja v središču krogle.
V primeru ploskve, ki ima gravitacijsko središče v svojem centru, pa gravitacija spreminja smer, če se premikamo proti robu - tako kot kaže zgornja slika.
Navpična komponenta postaja v smeri od centra proti robu vse manjša, vodoravna pa vse večja.
V centru bi čutili težnost, kot jo tudi sicer čutimo na Zemlji (privlak navzdol). V smeri proti robu pa gravitacija "vleče" tako na stran, kot navzdol.
Kako bi bilo živeti na ploščati Zemlji, si lahko ogledate tudi v posnetku pod člankom - v angleščini.
Tako bi na primer žoga, ki bi jo vrgli navpično v zrak nekje na polovici med robom in centrom ploščate Zemlje, bi začela "padati" v smeri proti centru. Dlje kot bi bili od centra, bolj visoko bi lahko vrgli žogo, ker bi v smeri proti robu vlek gravitacije navzdol bil manjši kot bliže centru. Igranje nogometa pa bi lahko bilo zelo nevarno, saj bi vas žoga, ki bi jo z vso silo brcnili v smeri od centra proti robu, lahko zadela nazaj v obraz.
Pravzaprav v do centra Zemlje sploh ne bi mogli priti, kajti tam bi bila nakopičena vsa voda oceanov in morij v obliki velikanske kupole - ki bi jo, mimogrede, lahko videli iz vsakega gorskega vrha ali hriba. Bolj, kot bi hodili proti robu Zemlje, bolj bi bilo območje puščavsko, drevesa v gozdovih v smeri od centra proti robu pa bi bila vedno bolj "poševna".
In tudi pot od centra proti robu ploščate Zemlje bi bila vedno bolj utrudljiva. Ko bi se bližali robu, bi bil občutek takšen, kot ga imamo sedaj pri vzpenjanju na strm hrib. Tik pred robom bi bil občutek takšen kot je pri vzponu na steno, ki stoji pod kotom 90 stopinj. To pomeni, da bi se do roba Zemlje le s težavo "splazili". Če pa bi vam do roba le uspelo priti in priti celo čez ter stopiti na zunanjo stran ploščate Zemlje (kajti Zemljina plošča bi morala imeti neko debelino, kajne?), bi tam občutili enako težnost, kot jo sicer čutimo v vsakdanjem življenju.
Sicer pa, za nejeverne Tomaže morda še ena od slik, ki že dlje časa kroži po družabnih omrežjih - ali ni čudno, da so vsi ostali planeti in lune v našem Osončju okrogli - vključno s Soncem, le Zemlja naj bi bila ploščata ...
