Kdo ne pozna prijaznega možaka z dolgimi srebrno sivimi ali belimi lasmi in prav takšno brado, odetega v debel plašč, s kučmo na glavi in dolgo palico, ki vsako leto otrokom na silvestrski večer pod novoletno jelko nastavi darila, ki jih ima zvrhan koš? Ampak ali ste vedeli, da so se ga včasih bali? Da so ga pri nas »ustoličili« s političnim dekretom? Da je skoraj izginil? To je njegova zgodba ...
Dedek Mraz je v resnici star. Prastar. Koliko let zares šteje, nihče ne ve natančno, ve pa se, kje se je »rodil«. Ded Moroz, kot so ga imenovali stari Slovani, ki so živeli na območju današnje Rusije, je bil del tradicionalnega verovanja. Bil je zimski brat vodnega božanstva Vodana in je nekega dne sklenil, da mu je zimskega mraza dovolj, ter krenil po svetu. 22. decembra je prišel v mesto Veliki Ustjug in tam za lokalno prebivalstvo organiziral veliko praznovanje in rajanje. Tako pravi ena od zgodb o dedku Mrazu. Poznejše so mu pripisovale, da je doma v Sibiriji, nekatere pa omenjale tudi njegovo pomočnico Sneguročko. Tudi njegova podoba se je v stoletjih spreminjala in postal je takšen, kot ga poznamo, v debelem plašču, z debelimi nogavicami in škornji, krznenim pokrivalom ter dolgo brado. Pozneje so ga v zgodbah in na slikah tudi skoraj vedno upodabljali, kako prihaja vozeč se v trojki – ruskih saneh, v katere so vpreženi trije konji.
Malo drugačna zgodba ...
Obstaja še ena zgodba, po kateri je bil dedek Mraz najprej zloben in okruten duh, ki je hodil po gozdovih, pokrival zemljo s snegom, drevesa z ivjem, reke in jezera pa z ledom. Srečanje z njim je obetalo težave, saj je človeka lahko zamrznil do smrti. Zato so ga ljudje vabili domov v goste, mu postregli z dobrotami in ga prosili, naj bo milosten in naj ne uniči njihovih pridelkov in živine. In so se ga bali. Ko se je dedek Mraz pojavil na predstavi za otroke na božični dan leta 1910 v Harkovu, so otroci začeli jokati. Pomirili so jih šele, ko so dedku Mrazu sneli brado, da je bil videti bolj »človeški«.
Začetki decembrskih dobrih mož
Legende o dedku Mrazu in z njim povezanega praznovanja so slovanska različica starodavnih decembrskih praznovanj, ki jih že od nekdaj poznajo v Evropi. Ta so povezana s sončevim obratom med 17. in 25. decembrom, ko se dnevi spet začnejo daljšati, sonce pa ponovno dobi moč. Takrat so ljudje praznovali začetek novega leta in novega življenja, rajali in se obdarovali, vse skupaj pa povezali s prijaznimi mitološkimi bitji ali božanstvi.
Z nastopom krščanstva v Evropi so ta bitja dobila novo preobleko in imena, kajti tudi krščanstvo ni zmoglo popolnoma ukiniti ali izbrisati nekdanjih verovanj. Tako je vlogo starih dobrih duhov ob koncu leta prevzel najprej sv. Miklavž, pozneje pa se mu je priključil še Božiček.
Sv. Miklavž je bil sicer resničen človek, krščanski škof, ki je živel v 3. stoletju in je po smrti zaradi svoje dobrote postal zavetnik otrok in prinašalec daril, katerega dan praznujemo 6. decembra, na dan, ko je umrl. Njegovo pravo ime Nikolaos je med Slovenci sčasoma postalo – Miklavž. Vendar Miklavž ni bil samo dober, saj je otroke, če so bili poredni, tudi kaznoval.
Božiček, na drugi strani, je nastal iz kombinacije zgodb o sv. Miklavžu, ki so jih mnogo stoletij po njegovi smrti postavili v božični čas, ko se je rodil Jezus, mali Bog oziroma Božič, ki pa je bil v primerjavi z Miklavžem samo dober. Prvič se je menda pojavil v Nemčiji v 19. stoletju, posebno priljubljen pa je postal predvsem v ZDA, od koder se je v začetku 20. stoletja njegova podoba vrnila nazaj v Evropo.
V nekaterih deželah sta se Miklavž in Božiček zlila v eno, ponekod je prevladal prvi, drugod drugi, ponekod so decembra slavili oba, na dedka Mraza pa so tudi doma skoraj pozabili.
Dedek Mraz se vrne iz pozabe
Nato pa so v začetku 20. let prejšnjega stoletja v Rusiji oblast prevzeli komunisti. Ti so v svoji viziji hoteli čim bolj zmanjšati ali celo odpraviti vpliv krščanstva in odstraniti njegove simbole. Ker starih verovanj niso mogli izkoreniniti čez noč, so iskali način, kako bi obdržali decembrska praznovanja in namesto Miklavža in Božička ljudem dali svojega dobrega moža in ki bi bil bližje sekularnemu novemu letu kot pa božiču. Tako so se spomnili na deda Moroza in ga, čeprav so ga sprva (tako kot Božička in Miklavža) celo razglasili za »državnega sovražnika«, kmalu potegnili iz pozabe in naredili za junaka. Da bi bil videti kot prijazen dedek, so v njegovo spremstvo vključili Sneguročko in gozdne živali in dedek Mraz je naenkrat postal nadvse popularen. Najprej v Rusiji, potem pa pa tudi širše.
Kako je dedek Mraz prišel k nam, skoraj izginil in potem ostal
Po drugi svetovni vojni so komunisti oblast prevzeli v velikem delu vzhodne Evrope in se zgledovali po ruskih kolegih in oživili dedka Mraza tudi v teh deželah.
Pri nas so leta 1948 prvič uradno praznovali novo leto, in ker je bila novost dobro sprejeta med ljudmi, je oblast priredila praznovanje tudi naslednje leto, vanj pa vključila dedka Mraza. Pravzaprav so dedka Mraza ustoličili z dekretom. Tistega leta, 1949, se je dedek Mraz prvič pojavil na sliki, in sicer na naslovnici otroške revije Ciciban. Oblečen je bil še v ruskem slogu, in čeprav so najprej razmišljali, da bi ga poimenovali Sneženi mož ali Oča Triglav, so obdržali prevod iz ruščine – dedek Mraz.
Tisti, ki novemu decembrskemu možu iz Rusije, ki je izpodrinil Božička in Miklavža, niso bili naklonjeni, so ga skrivaj imenovali Rdeči Miklavž – ne zaradi barve oblačil, saj so bila bela, temveč zaradi rdeče barve, ki je bila simbol socializma.
Prelomno leto za dedka Mraza pri nas je bilo leto 1952. Tistega leta so v Sloveniji in Jugoslaviji uradno ukinili praznovanje božiča. Štiri leta pred tem se je Jugoslavija tudi razšla s Sovjetsko zvezo in oboje je vplivalo na to, da je dedek Mraz dobil novo podobo.
V želji, da bi novi, slovenski dedek Mraz bil čim bolj različen od svojega ruskega prednika, so njegovo domovanje prenesli iz Sibirije na Triglav in ga oblekli v nova, bolj slovenska oblačila. Prvo podobo je slovenski dedek Mraz dobil na novoletni voščilnici, ki jo je leta 1953 ustvaril akademski slikar Maksim Gaspari. Upodobil je visokega moža s sivo brado, oblečenega v sivi plašč iz ovčje kože, s krznom, obrnjenim navznoter, okrašen s slovenskimi tradicionalnimi vezeninami in našitki. Na glavo mu je posadil tipično slovensko pokrivalo polhovko – kapo iz polhovega krzna, na hrbet pa pleteni koš, dodal pa še gorjuško pipo. V začetku je z njim bila tudi pomočnica, babica Zima, ki pa je pozneje izginila.
Dedek Mraz je bil več kot 40 let pri nas izredno priljubljen. Vsak december je obiskoval šole, podjetja in ustanove na prednovoletnih prireditvah ter razveseljeval in obdarjal vse, od otrok do najstarejših.
Po propadu socializma se je v državah, kjer so to družbeno ureditev opustili, dedek Mraz znašel v zagati. Božiček in Miklavž sta se triumfalno vrnila in ubogega dedka Mraza so se marsikje nekaj časa skoraj sramovali. Vendar pa se mu je, vsaj v Sloveniji, uspešno uspelo dogovoriti z Božičkom in Miklavžem, trojica pa je postala znana kot »dobri decembrski možje«. Tako jih pogosto lahko vidimo na javnih decembrskih prireditvah, včasih tudi, ko skupaj pijejo kuhano vino ob kakšni stojnici. Prav tako so se ponekod zmešale tudi njihove zunanje podobe in dedek Mraz se ponekod pojavlja na saneh, ki jih vlečejo jeleni, čeprav so ti bili zaščitni znak Božička. Včasih je njegova palica zakrivljena, kot je bila Miklavževa, pa tudi dedka Mraza v rdečem plašču je bilo že mogoče videti.
Še danes dedek Mraz decembra obiskuje nekatera podjetja in ustanove ter obdaruje otroke zaposlenih, nastopa pa na različnih javnih prireditvah, v gledališčih ter vrtcih in osnovnih šolah.
V Sloveniji je najbolj znan sprevod dedka Mraza ob koncu decembra v Ljubljani, ko se pripelje s Triglava, se ustavi na Ljubljanskem gradu in se z vzpenjačo pripelje v središče mesta, kjer ga pričaka spremstvo in svečana kočija z lipicanci. Z njo se v spremstvu snežakov, medvedov, zajcev, ljubljanskih zmajčkov ter drugih bitij iz ljudskih pripovedk in pravljic popelje po mestnih ulicah, kjer pozdravlja otroke in jim deli bombone.
Podobne sprevode poznajo tudi v Mariboru, kjer dedek Mraz pride v mesto s Pohorja, pa v Celju, Kranju in na Ptuju. Dedek Mraz je torej ostal popularen. Pri nas je dobil svojo znamko, prav letos so ga uvrstili tudi v register slovenske nesnovne dediščine.
Drugje dedek Mraz ni imel te sreče. V sosednji Hrvaški so ga preimenovali v dedka Božiča, na Poljskem in v Romuniji recimo pa je popolnoma izginil in njegovo mesto je v prvi zasedel Miklavž, v drugi pa Božiček. Podobno se je zgodilo v nekaterih drugih državah nekdanje Sovjetske zveze in vzhodnega bloka. Zelo popularen pa je ostal v svoji prvotni domovini, Rusiji. Tam domuje v mestu Veliki Ustjug, kjer vsako leto dobi na tisoče pisem ruskih otrok. Njegova podoba je tam postala še bolj značilno ruska, dobil je pomočnico, vnukinjo Sneguročko, s katero otrokom na novoletnih zabavah delita darila in preganjata zlobno jago babo, ki ta darila hoče ukrasti.
V glavnem pa velja: dedek Mraz ima zelo rad vse otroke in med njimi ne dela razlik. O njem obstaja veliko različnih pesmic, najbolj znana pri nas pa je gotovo Siva kučma, bela brada, ki jo je napisal skladatelj Janez Bitenc. Obstaja pa še ena, malo bolj nagajiva, ki gre takole:
Ringa ringa raja,
dedek Mraz nagaja,
nič nam ni prinesel,
vse je k sebi stresel.
Vse pod svojo jelko:
sam pod njo sedi,
se z bomboni baše,
darila si deli.
Ampak vsi vemo, da dedek Mraz ni takšen … kajne?
Iz revije ★★★ POLITIKIN ZABAVNIK ★★★Kdor ga bere, vé več!
