Knjigo, ki so jo nagradili s priznanjem »evropska knjiga leta 2018«, bi morali obvezno prebrati poslanci našega parlamenta, pa tudi vsi, ki jim je mar za dogajanje v državi. Lendvai, velik prijatelj Slovenije, pravi, da sta trenutna vlada in predvsem vladajoča stranka od vseh držav še najbližje Madžarski, in ko bereš, na kakšen način se je Viktor Orban vzpel na vrh, te spreletava srh.
Poznavalci pišejo (Lendvai jih v knjigi izdatno citira), da je Viktor Orban trenutno najuspešnejši in hkrati najnevarnejši politik v vsej madžarski zgodovini in tudi v trenutni EU. Seveda je »dober zgled« vsem drugim populističnim in avtokratskim politikom, ki jih zanimata predvsem oblast in bogastvo, zgodovina njegovih naskokov na oblast pa je kot priročnik, kako se to doseže.
A pojdimo od začetka. Viktorja Orbana je ljudstvo, tudi Paul Lendvai, prvič opazilo na govorniškem odru na Trgu herojev leta 1989 v Budimpešti, ko so simbolično pokopali posmrtne ostanke žrtev oktobrske revolucije leta 1956. Zadnji od šestih govornikov je bil bradati mladenič, ki je v imenu mladih izjemno ostro zahteval neodvisnost in demokracijo. Bil je politična senzacija, njegovo ime je kmalu postalo slavno doma in v tujini. Viktor Orban je imel takrat šestindvajset let.
Fidesz je rojen
30. marca 1988 je 37 študentov prava in ekonomije, med njimi tudi Orban, ustanovilo Zvezo mladih demokratov, ime Fidesz je sestavljeno iz dveh začetnih črk vsake besede. Razen tajne policije niso takrat nikogar zanimali. Po Orbanovem senzacionalnem govoru naslednje leto so za Fidesz vedeli vsi. Mladinska organizacija je prerasla v stranko, Orban ni bil izvoljen niti v ožje vodstvo, je pa bil prvi na kandidatni listi na volitvah leta 1990. Stranka je prišla v parlament in bila takrat bojevita ter liberalna. Če preskočimo veliko dogajanja – Orban je postal pri tridesetih šef stranke, pri petintridesetih pa predsednik vlade, Fidesz je namreč na volitvah leta 1998 zmagal.
Molimo
Viktor Orban je bil sicer krščen, to je bil edini zakrament, ki ga je prejel do trenutka, ko se je začel resneje ukvarjati z mislijo, da hoče na politični vrh. Njegovi biografi so zapisali njegovo modrovanje, da moraš razumeti ljudi v vseh njihovih razsežnostih, tudi v verski, če jim hočeš vladati, zato je med zidanjem stopničk proti vrhu sklenil, da je spletanje vezi z verskimi dostojanstveniki vsekakor koristno. Z Aniko se je leta 1986 poročil civilno, čeprav je bila verna in si je želela cerkvene poroke, enajst let pozneje pa sta se poročila tudi cerkveno. Ko je bilo 7. aprila 2002 že zelo jasno, da je izgubil na volitvah, je pretresenim ožjim sodelavcem, ki so tisti večer po preštevanju glasov še ostali z njim, rekel: »Molimo.« In so.
Kmalu po porazu na volitvah je bila Aniko noseča s petim otrokom, kar je tudi ugodno vplivalo na odnos volivcev do Orbanovih, ki niso zamudili nobene priložnosti, da se ne bi kazali v vseh medijih, ki so hoteli objavljati sladkobne zgodbe o družinski sreči. Viktor Orban ni kazal znamenj potrtosti in vdanosti, ampak je še ognjeviteje pripravljal naskok na oblast, tokrat za zmeraj.
Večni prijatelji
Orban se je rodil v majhni vasi petdeset kilometrov od glavnega mesta in v otroštvu tolkel revščino – kot večina njegovih vrstnikov. Šele pri petnajstih, to je velikokrat povedal, je doživel razkošje tople vode – odprl je pipo in je kar pritekla. Oče in mama sta se izobraževala ob delu in dosegla, da je šlo družini bolje in da so se iz podrtije preselili v boljše stanovanje. Otroci so na podeželju veliko delali, pomagali so na polju, čeprav niso imeli družinske kmetije. Orban nenehno poudarja, iz kakšnih razmer je zrasel, odkrito pa pripoveduje tudi o tem, kakšen divjak in pretepač je bil in da so ga vrgli iz večine šol. Oče ga je zaradi neprimernega obnašanja premlatil približno dvakrat na leto, nazadnje pri sedemnajstih. Svojo silno energijo je sproščal s prijatelji pri nogometu, ta mu je pomenil vse, med rednimi posladki pa je bil kino.
Eno in drugo je nadvse pomembno za Orbana in Fidesz – večina prijateljev iz otroštva, s katerimi je nabijal nogomet, je ustanovila Fidesz in je zdaj v vrhu madžarske politike ter biznisa, nogomet pa še zmeraj igrajo – taktika in strategija igre je zelo uporabna tudi na drugih življenjskih področjih. Orban tudi nadvse občuduje vestern Sergia Leoneja Bilo je nekoč na Divjem zahodu, ki ga je videl vsaj petnajstkrat. V njem je vsa njegova filozofija – nikoli ne obupaj, spoznaj in razumi sovražnika, potem pa udari po njem. Za Orbana je politika mešanica vesterna in nogometne tekme, kjer hoče biti vse hkrati, sodnik, napadalec in vratar, pišejo Orbanovi biografi, ki jih povzema tudi Lendvai.
Na desni je še prostor
Če je edini politični motiv oblast in bogastvo, potem je precej vseeno, kako prideš do tega. Orban se je od slučajno krščenega ateista prelevil v dokaj gorečega vernika (zakrament birme je prejel šele po cerkveni poroki), iz liberalca je napredoval v desničarja, kajti le na desnici je bilo še dovolj prostora zanj. Socialisti in demokrati vseh sort so mu pri tem s svojo skorumpiranostjo in skakanjem drug drugemu v hrbet (nekam znano zveni) seveda izdatno pomagali. Še posebej dobro je znal izkoristiti posnetek samogovora takratnega predsednika vlade, ki je enkrat leta 2006 ožjim sodelavcem med drugim razlagal, da so »zajebali, da so lagali ljudem, da so stvari veliko slabše, kot je videti« … Lendvai piše, da še danes ni jasno, kdo je posnetek pretihotapil v Fidesz. Ta ga je seveda nadvse koristno uporabil za svoj vzpon. Leta 2010 je stranka zmagala in odtlej je na oblasti, v parlamentu ima dvotretjinsko večino in lahko izglasuje prav vse, spreminja ustavo in postavlja zakone po mili volji.
In to tudi počne
Orban se je s svojo kliko lotil sodnega sistema, kjer so zdaj vsi njegovi in ubogljivi, kakšno sodno instanco je celo ukinil, da se je znebil neljubega vodje, ki ga ni mogel drugače odstraniti. Pod isto streho je združil javno televizijo in radio, tudi druge pomembne avdiovizualne medije ter časopise, in jih seveda skrbno nadzira. Kdor še vendarle ne uboga, mu odreže vse prihodke od oglasov (noben medij ne more preživeti brez tega), saj so vsi madžarski bogataši praktično njegovi, če pa niso, so poslovno povezani s tistimi, ki so. Ukinil je oziroma še ukinja nevladne organizacije, meni namreč, da so še nevarnejše kot manjše stranke (tudi to se nam zdi nekam znano). Podpira le še kulturo, ki poveličuje domoljubje in slavno madžarsko zgodovino. Zgodba o beguncih, ki jim je popolnoma zaprl meje, je znana. Neprikrita vojna proti Romom, Judom in tujcem je del znanega slogana Madžarska Madžarom. Iz države je s hudimi pogromi izgnal filantropa Sorosa, ki je svoji domovini doniral veliko denarja (v mislih je imel seveda podporo demokraciji) in njegovo Evropsko univerzo iz Budimpešte izgnal na Dunaj. Njegov biograf Debereczeni, ki ga je na začetku kariere občudoval, je leta 2009 zapisal: »Naj nihče ne podvomi, Orban bo svojo oblast izkoristil brezobzirno in do konca.« Sociolog Balint Magyar pa meni, da je »Madžarska mafijska država, privatizirana oblika parazitske države, gospodarski projekt družinskega klana z Botrom na čelu, ki izkorišča politične mehanizme in javne ustanove za osebne interese.«
Kljub vsemu pa Madžarska še zmeraj ohranja zasilen videz demokratične države. Meje so na široko odprte in demonstracije so dovoljene. Naj ljudje kar penijo, dokler ima Orban v parlamentu ustavno večino, mirno spi. Pa čeprav mu EU nenehno grozi in mu Evropska ljudska stranka zamrzuje glasovalne pravice. Dokler bo od EU dobival tri milijarde subvencij, ki končajo večinoma v žepih njegovih bližnjih, je vse v redu.
In čeprav je bil Orbanov ognjeviti govor leta 1989 usmerjen proti Rusom, ki da naj zapustijo Madžarsko, je zdaj velik prijatelj s Putinom in drugimi samodržci, v ameriški volilni tekmi je seveda navijal za Trumpa. A je vseeno čestital Bidnu, čeprav med zadnjimi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
