Najljubše branje
Privlačijo jo klasiki, sploh postmodernizem. Ljub ji je Umberto Ecco, njena najljubša pisateljica je Mojca Kumerdej, pravkar pa je končala Bartolovega Alamuta. Za lahkotnejše branje si postreže z Agatho Christie.
Tina Kuhar in Anja Kustec sta diamantni maturantki s škofjeloške gimnazije. Ker je bila Anja na počitnicah, smo doma v Škofji Loki zmotili zgolj Tino. Ljubiteljica Cankarja, slovenskega jezika in knjig bo jeseni z veseljem zagrizla v študij psihologije.
Opiše se kot povsem običajno dekle, ki se rada druži in zabava s prijatelji. Letošnja koronasituacija jim je odnesla načrtovano potovanje na Dansko, ki se ga je veselila. Njena osebna zaveza je videti čim več sveta (na poceni način), najprej bi rada okusila utrip čim več evropskih prestolnic. Navdušenka nad literaturo se lahko pohvali s petimi zlatimi in enim srebrnim Cankarjevim priznanjem s tekmovanj iz slovenščine, ki se jih udeležuje že iz osnovne šole.
Čeprav so mnogi vaši sovrstniki potarnali, da imajo z razumevanjem Cankarja težave, ste vi nad njim navdušeni. Zakaj?
Res je in zelo sem bila vesela, da smo letos za maturo obravnavali njegove štiri drame. Cankar mi je ljub, ker je tako zelo pronicljiv, svoje ideje predstavlja na ironičen, včasih že ciničen način. Ne ozira na to, kako bo njegovo literaturo sprejemala javnost, ampak si s svojim pisanjem želi spreminjati svet. Pisal je tako, kot je mislil. Veliko kritikov mu je očitalo negativnost, ampak s tem je želel spremeniti slovensko družbo na bolje.
Cankar ima med mladimi več oboževalcev, kot si mislimo, kajne?
To je res in v današnjih časih postaja vedno bolj aktualen. Z najboljšimi prijateljicami pogosto razpravljamo o tem, kaj njegovega smo prebrale. Pri njem se mi zdi najudarnejša ideja o razkrivanju dvojnosti – sploh kakšnih vplivnejših voditeljev. Kako se ti obnašajo v javnosti in kako v zasebnosti, kakšen je njihov zasebni interes in kakšne interese želijo prikazati v javnosti. To je sploh aktualna tema danes in Cankar nas zagotovo sili k razmisleku.
Tako se ob pijači s prijatelji seveda najprej pogovorimo, kaj se nam dogaja, velikokrat pa tudi o knjigah, ki jih prebiramo, ter o družbenih problemih, aktualnih novicah, koronakrizi, o gibanju »življenje temnopoltih šteje« ter o naših stališčih – tem za pogovor nam nikoli ne zmanjka.
O čem najbolj vneto soočate mnenja?
Mene osebno najbolj skrbi podnebna kriza, zato tudi podpiram gibanje za podnebno pravičnost, saj se mi zdi to problem, ki se tiče vseh Zemljanov. Na reševanje podnebne problematike bi se morali veliko bolj osredotočati, saj gre za naša življenja, za življenja naših potomcev. Ne smemo biti egoisti in misliti samo na naslednjih 80 let, ampak tudi na naše otroke, zanamce.
Čutite predsodek starejših, češ da ste mladi preveč pasivni in da vas poleg »imeti se fajn« ne zanima kaj preveč drugega?
Menim, da je moja generacija veliko bolj kritična in razmišljujoča, kot mislijo nekateri. Zato bi lahko imeli več družbenega vpliva, saj znamo razmišljati; razmišljamo v pravo smer in se ne osredotočamo samo na zabave, znamo razmišljati o svetu in družbenih problemih.
Ko spremljate aktualne voditelje po svetu in pri nas, kaj se vam zdi, da peljejo v napačno smer?
Da z zasebnimi interesi škodijo naravi, okolju. Moti me, da v ospredje postavljajo denar in zasebno korist – pred zdravje, kakovost življenja in enakopravnost. To me najbolj moti. Imam pa upanje za našo generacijo, da bo glede tega mogoče le nekaj ukrenila, ker verjamem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Kot je rekel že Cankar, to lahko spremenimo, vendar moramo premagati pohlep, napuh, potrebo po oblasti nad drugimi – po tem, da bi si nagrebli čim več denarja.
Se vam zdi, da se je vaši generaciji zgodila kakšna krivica?
Iskreno sem bila presenečena nad koronasituacijo, ki je itak na splošno presenetila ves svet, ampak – zelo težko je bilo, ker so nekateri dijaki zahtevali odpoved letošnje mature, od ministrstva in državnega izpitnega centra pa smo slišali zgolj skope besede, da matura bo. Bilo je zelo malo prilagoditev, kar me je najbolj razočaralo. Sicer se sedaj ne morem pritoževati, ker mi je matura tako uspela, ampak sem v preteklem obdobju čutila ignoranco predstavnikov ministrstva za šolstvo do nas maturantov, ki smo pred maturo hlepeli po več informacijah, tudi spodbudnih, toplih besedah.
Ste morda zasledili nagovor norveškega ministra za zdravstvo mladim?
Da, prebrala sem ga in tudi mene se je zelo dotaknil. Zelo lepo je nagovoril dijake in nekaj podobnega sem pogrešala pri nas.
Kako v generaciji zaznavate socialne razlike? Imate enake možnosti za nadaljevanje študija, recimo?
Razlike med nami se poznajo, ampak na šoli imamo sklad Gaudeamus, ki pomaga socialno ogroženim. Tako smo se lahko ekskurzije na Češko, v Anglijo in Nemčijo udeležili vsi. To je bilo dobro urejeno. Tudi študirat bodo lahko šli vsi, tako da tako velikih socialnih razlik za zdaj med mladimi v Škofji Loki ni, kar je spodbudno.
Če se primerjamo s kakšnimi državami tretjega sveta, imamo gotovo veliko več možnosti za uspeh, izobrazbo in osebnostni razvoj. Se mi pa zdi, da bi Slovenija glede intelektualcev in perspektivnih mladih lahko naredila veliko več, ker imam vedno močnejši občutek, da ljudje, ki bi lahko prispevali k razvoju Slovenije, bežijo v tujino, saj imajo tam boljše možnosti za razvoj kariere.
Je tujina za vas sladek obet, nujno zlo, obljubljena dežela? Kako o tujini razmišljate s sovrstniki na začetku študijske poti?
Zelo različno: nekateri menijo, da bodo lahko uspeli samo v tujini, zato so se že sedaj odločili za študij v tujini, jaz pa bi si izkušnje v tujini gotovo rada pridobila, vendar bi se rada nato vrnila domov, v Slovenijo. Slovenci potrebujemo tuje znanje in izkušnje, torej pojdimo po znanje v svet, ampak ga prinesimo domov, saj bomo s tem obogatili našo državo in prispevali k razvoju.
Čutite to kot neke vrste dolžnost?
Kot Slovenka čutim, da narodu nekaj dolgujem, da prispevam tej družbi, ne pa da bežim stran. Bežanje stran ne pomaga k napredku. Zelo lepo je, da ostaneš doma in pomagaš k boljši družbi. Nismo nerazviti, vendar je še veliko prostora za napredek.
Ko poslušam komuniciranje odgovornih slovenskih odločevalcev, se mi zdi kot kakšna drama absurda – pogosto se ne poslušajo med seboj. Lahko bi našli srednjo pot, sklenili kakšen kompromis več, pa bi vse steklo lažje.
Na gimnaziji Škofja Loka imate še eno diamantno maturantko – Anjo Kustec, ki bo šla študirat prevajalstvo. Kako si razlagate, da je poleg ljubljanskih gimnazij in enega dijaka z novomeške ravno škofjeloška gimnazija tista, ki se ponaša z dvema tako uspešnima maturantkama?
Na tem mestu bi rada pohvalila naše profesorje, saj so se resnično zelo potrudili. Občutili smo, da jim je res mar za nas – ne samo za naš uspeh, ampak za nas kot osebe. Tudi oni so se morali prilagoditi novi situaciji, še posebej pa so se prilagajali tisti profesorji, ki so bili odgovorni za glavne maturitetne predmete. Kljub temu da seveda nikakor ni enako, kot če bi bili v šoli, lahko rečem, da smo delali enako učinkovito. Tako je lahko tudi zaradi njihovega prizadevnega dela ena manjša, gorenjska gimnazija zelo uspešna.
Je za vas učenje trdo garanje ali veselje?
Na splošno se rada učim, a pri kakšnem predmetu sem si rekla, da moram za dobro oceno pač »stisniti«. Za večino predmetov pa lahko rečem, da me je snov resnično zanimala. Kakšni za družboslovje bolj navdušeni dijaki se z naporom učijo naravoslovne predmete in obratno, a to zame ne velja. Zelo rada imam matematiko in biologijo. Menim, da če se učiš predmete z različnih področij, znaš razmišljati na različne načine, kar pripomore k tvoji kritičnosti pri pogledu na svet. Na učenje gledam kot na širjenje obzorij, in ta miselnost mi pri učenju precej pomaga.
Na maturi ste izbrali biologijo in psihologijo. Kako to, da se niste odločili za študij naravoslovne smeri, sploh ob poudarjenem govorjenju, kako da je družboslovje nekoristno?
Naravoslovje me zanima, a ne dovolj, da bi ga študirala. Zdi se mi, da se ob trudu in zavzetosti tudi v družboslovju da uspeti, sploh pa je tudi družboslovje zelo koristno, to celo postaja vedno bolj. Vsaj moralo bi biti, saj brez družboslovja družba ne more delovati.
Nad psihologijo sem se navdušila v drugem letniku, s svojimi vsebinami me je res pritegnila. Ko se vedno več mladih odloča za študij psihologije, imajo v mislih pomoč drugim, vendar študij psihologije pomaga spoznati tudi samega sebe. Psihologija pa ni samo družboslovna veja, saj je pomembno tudi znanje biologije in statistike, na primer. Ko se zazrem v prihodnost, se vidim v klinični psihologiji, ampak dopuščam možnost za drugačno odločitev med študijem.
Kaj vam pomeni diamantni uspeh?
Veliko presenečenje. Po odpisani maturi sem morda pričakovala zlato, nikakor pa nisem mislila, da sem dovolj dobra za diamantni uspeh. To je potrditev mojega trdega dela vsa štiri leta in res sem bila zelo vesela ter ponosna nase. Generalno pa je uspeh zame to, da sama sebi dokažem, da zmorem in da se včasih tudi presenetim. Uspešna sem takrat, ko sem zadovoljna, ko najdem zelo malo stvari za izboljšave. Zadnja štiri leta sem postala do sebe precej zahtevna in kritična, a ne neizprosna, saj to človeka na koncu izčrpa.
Vam je bil uspeh privzgojen v družini?
Mami mi je vedno rekla, naj dam vse od sebe, nikoli pa niso starši name pritiskali ali zahtevali, da moram nekaj doseči. So me pa vedno spodbujali in podpirali. Starša oba delata v tovarni, nista visoko izobražena.
Včasih imamo občutek, da najbolj prosperirajo večinoma otroci zelo izobraženih (in premožnih) staršev.
Sem dokaz, da sta trud in prizadevanje ključna dejavnika za uspeh.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
