Novice Svet24

Arhiv

Sredi belega dneva je v temni jami s kapnikov na glavo obrnjena bingljala netopirska družina. Mama Vika netopirska je trdno spala, ata Viktor I. netopirski je glasno smrčal, sestrica Viktorija netopirska je sanjala lepe netopirske sanje, le mali Vinko netopirski ni mogel zatisniti očesa. Imel je veliko željo, rad bi videl kakšen je svet podnevi. Pravili so mu, da ob prvem žvrgolenju ptic, ko mora on bežati pred svetlobo v zavetje jame, velika krogla razkrije čisto drugačen svet. Morda pripovedovanje prapraprapradeda ni resnično, vendar nadvse si je želel preveriti. Ata Viktor mu nikakor ni dovolil iz kapniške jame v ranem jutru. Svet podnevi je za netopirja prepovedan svet. Netopirji že od nekdaj podnevi spijo, drugače lahko oslepijo. Tako mora tudi ostati, konec debate!

Več pravljic, miselnih iger in idej za zabavne in poučne delavnice najdete na facebook profilu Spletna Vzgojiteljica.

Ko se je zvečerilo, se je družina počasi začela prebujati, zaželeli so si zajtrka. Vsak je vklopil svojo posebno pilotsko napravo za pomoč pri iskanju hrane in letenju. Vinko je imel za to noč poseben načrt. Skrenil bo iz običajne smeri preleta okolice. Poiskal bo sovo Sivočopko. Ona je zelo učena, saj prebere veliko knjig in mu bo lahko svetovala. Sova Sivočopka prav tako ni nikdar ponoči spala. Vinko ji je razložil problem. Hmmm, je zavzdihnila. Popraskala se je za sivim čopkom ter obračala glavo v vse smeri. Spomnila se je knjige za učenjake na področju očesnih bolezni. V priročniku na strani 3345 je nekaj pisalo. Tuhtala in tuhtala je. In se domislila. Sončna očala potrebuješ! Potem boš lahko gledal podnevi, ne da bi oslepel. Vinko je veselo zaploskal s krili in se ji zahvalil. Kupil si je moderna sončna očala in komaj čakal naslednjega dne.

TUKAJ si lahko ogledate še druge ilustracije Zarje Menart.

Ob običajnem znaku, da mora v zavetje jame, si je sklenil prvič ogledati sončni vzhod. To je v njegovi celotni netopirski rodbini do sedaj storila le njegova pogumna prapraprapraprababica. Vsaj tako pravijo. Nadel si je sončna očala in vzneseno čakal. Kukavica je zakukala. Žareča krogla se je dvignila izza gora in začela razsvetljevati griče in doline ter vrhove dreves. Prekrasno, to je lepše od vsega kar je videl v svojem netopirskem nočnem življenju. Začel se je razgledovati. Toliko je bilo čarobno novega. Svet se mu je razkril v mavričnih barvah. Iz dupline je pokukala močno kosmata glava in pričela brundati v neznanem jeziku. Le kdo je to, se je čudil? Letel je naprej. Od cveta do cveta so razigrano plahutali drobni ptički pisanih krilc. Skoraj bi se zaletel v iz tal dvigajočo se igličasto košato krasoto z nekaj rokami do tal in drugimi rokami vzpenjajočimi v nebo. Njene barve ni poznal, saj je bila čisto drugačna kot ponoči. Kakor blisk hitro je čez nebo švignila njemu podobna orjaška železna ptica. Neverjetno. Zaželel si je tudi sam tako visoko leteti. Le kaj je to, se je spraševal? Srečal je kakor grah veliko živalco s krilci in s plaščkom polnim pikic. Takšne pa res še nikdar ni videl. Poglej, poglej, mimo njega so drveli velikanski jekleni hrošči, glasno trobili in za seboj spuščali dim. Vav. Le kaj je to? Cel dan je letal naokrog in ob mraku prhutal domov. Toliko ima povedati svoji družini!

Doma so ga pričakali zelo jezni ata, mama v solzah in zaskrbljena sestrica. Le kje si bil Vinko? Povedal jim je o svojih doživetjih. Ata ga ni kregal, čestital mu je za pogum. Takoj bo šel v trgovino in vsem kupil očala. Vinko pa je izmučen hitro zaspal viseč s stropa z glavo navzdol.