Medtem ko zdaj že zloglasno ozonsko luknjo nad Antarktiko spremljajo že vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja, je Evropska vesoljska agencija (ESA) v ponedeljek razkrila, da so na drugi strani planeta odkrili »mini luknjo.«
Ozonski plašč po navedbah Nase deluje kot »zaščitna krema« pred soncem. Zemljo ščiti pred ultravijoličnemu sevanju in omogoča razvoj življenja, odkritju ozonske luknje nad Antarktiko so zato hitro sledili pozivi k zmanjšanju uporabe kemikalij, vključno z nekaterimi aerosolnimi izdelki, ki močno prispevajo k njenemu nastanku. Kot pojasnjuje Wikipedija, »ozonska luknja nastane kot posledica prevelike količine halogeniranih freonov (to so snovi, ki jih prav tako najdemo v zamrzovalnikih, hladilnikih in podobnih aparatih; za te aparate je značilno da vsebujejo veliko elementa klora.)« Klorofluoroogljikovodike (CFC) so nekdaj vsebovali tudi laki za lase in ostala razpršila.
Luknja nad Antarktiko je sicer sezonski pojav, manjše luknje nad Arktiko, zlasti tako »velike,« kot je ta zadnja, pa so na drugi strani precej bolj redek pojav. Ozonski plašč je sicer človeškemu očesu neviden. Zadnjo luknjo nad Arktiko s pomočjo podatkov iz satelita Sentinel-5P, ki ga je v okviru programa Copernicus razvila agencija ESA, spremlja Nemški vesoljski center (Das Deutsche Zentrum für Luft- und Raumfahrt – DLR). Po navedbah agencije ESA je posledica »nenavadnih atmosferskih pogojev,« vključno s temperaturo pod zmrziščem v stratosferi in izjemno močnim polarnim vrtincem. Gre sicer za precej manjšo luknjo v ozonskem plašču od tiste nad Antarktiko, raziskovalci pa predvidevajo, da se bo nekje do sredine aprila že zaprla. Znanstveniki pa so denimo že lani pojasnili, da dobro okreva tudi ozonski plašč nad Antarktiko, od odkritja luknje, po katerem so bili vloženi veliki napori v ohranitev te zaščitne plasti, prepovedana pa je bila uporaba določenih kemikalij, je bila ta namreč najmanjša v zadnjih štiridesetih letih. Pri Nasi so kljub temu pojasnili, da bo do popolnega okrevanja moralo preteči še nekaj desetletij.
