Ria Bačer je za svoje novinarsko, družbeno in humanitarno delo prejela več diplom in priznanj, med drugim srebrno plaketo Društva novinarjev Slovenije. Je tudi častna občanka Novega mesta.
Mi smo jo obiskali v Portorožu, kjer je bila na krajših počitnicah pri hčeri. Medtem ko sva se s fotografinjo ravno dobro prebudili, je gospa Ria za sabo imela že jutranje razgibalne vaje, sprehod ob morski obali, na tekočem je bila tudi že z vsemi novicami tega dne.
Zadnji dve leti živite v domu starejših občanov v Novem mestu. Kako je bivati tam?
Niti pet minut mi ni bilo žal, da sem se odločila za ta korak. Z vsem sem zadovoljna, z namestitvijo, hrano, dejavnostmi. Me je pa groza, kadar berem, kaj vse se dogaja po nekaterih domovih. Je pa res, da ko človek enkrat postane nemočen in obleži, je enako hudo, če si v domu ali pa doma.
Zelo aktivni ste, kaj vse počnete?
Toliko dejavnosti izven doma imam, da do tistih, ki jih organizirajo v domu, komaj uspem priti (smeh). V domu redno vsak torek obiskujem krožek, kjer obujamo stare običaje, za nekaj prijateljic, ki slabo vidijo, prebiram časopise. Iz sobotne priloge Dela in Dnevnika, Mladine in nekaterih spletnih časopisov si izpišem pomembne teme, o katerih potem razpravljamo. Prijateljice pravijo, da jim držim politično uro. (smeh) Izven doma se redno dobivam s knjigoljubkami. Vsak mesec izberemo knjigo, o kateri se pogovarjamo, obiskujemo tudi muzeje in razstave. Dobivam se s člani Sergijade. Gre za družbo, ki jo je pred leti skupaj zbobnal moj prijatelj Sergej. Srečevali smo se v njegovi zidanici in žvečili spomine. On je potem umrl, mi pa se še vedno dobivamo. Enkrat na leto se, vsakič v drugem kraju, zberemo tudi sošolci z gimnazije. Najprej je na vrsti kulturni dogodek, potem gremo v gostilno. Redno obiskujem tudi RIC (Razvojno-izobraževalni center), kamor hodim na potopisna predavanja, pogovore in predstavitve knjig. Tudi sama sem tam predstavila svoje tri.
Redno pišete kolumne ...
Nikoli me niso ljudje toliko ustavljali na cesti kot sedaj, ko pišem te kolumne.
Katera je najbolj pereča problematika v zadnjem času?
Upokojenska in opustitev dodatnega zavarovanja.
Svojo prvo knjigo Novomeške zgodbe (razprodana je bila v štirih mesecih), ki tako kot drugi dve, Iztrgano pozabi in Sled naj ostane, govori o ljudeh v vašem rojstnem kraju, ste izdali šele pri 75 letih. Zakaj tako pozno?
Prej ni bilo časa. Ko sem bila še v službi, sem delala po cele dneve, pogosto tudi ob sobotah in nedeljah. Pokrivala sem območje Bele krajine in vedno se je zgodilo kaj, o čemer je bilo treba poročati. Če ni bilo drugega, je bila pa gasilska veselica (smeh). Ko sem šla v pokoj, sem začela pomagati možu, profesorju slavistike, ki je po tem, ko je oglušel, začel delati v novomeški knjižnici (profesor Karel Bačer je bil zaslužni profesor slovenščine na novomeških šolah, inšpektor na Zavodu za šolstvo in višji bibliotekar v Študijski knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Uvrščen je med sto najuglednejših Slovencev. op. a.), tam je osnoval, razvijal in do upokojitve vodil domoznanski oddelek ter pisal dolenjski biografski leksikon. Pomagala sem mu tako, da sem pretipkavala besedilo. Potem pa sem nekega dne, mož je bil takrat še živ, začela pregledovati fotografije, dnevnike in druge stare zapise. Ob tem sem se spomnila prigod in ljudi in tako so nastale moje tri knjige, v katerih opisujem življenje v Novem mestu v treh obdobjih: pred drugo svetovno vojno, v času samoupravnega socializma in današnje samostojne Slovenije. Vse, kar sem opisala, sem doživela sama. Še posebej me je zaznamovala druga svetovna vojna. Ko sem bila stara 12 let, je na sosednjo stavbo padla bomba in ubila vse, ki so bili takrat v njej. Čeprav je bila naša družina v zaklonišču, me je puh eksplozije vrgel ob vrata zaklonišča. Takrat sem dobila okvaro na srcu.
Imate zanimivo, celo senzacionalno ljubezensko zgodbo.
Res je bila prava senzacija. Karel je bil profesor slovenščine na naši gimnaziji, jaz pa 17-letna dijakinja. Ni me sicer učil, le nekajkrat je nadomeščal našega profesorja. Iskrica pa ni preskočila v šoli, temveč na enem od plesov, na katerem sem bila z mamo in očetom. Karel je mojo mamo spoznal na vlaku, bila je celo prva Novomeščanka, ki jo je spoznal, ko se je avgusta 1945 selil v Novo mesto. Celo sobo mu je pomagala poiskati. In ko sem s starši sedela za mizo nekdanjega hotela Metropol, je mimo naše mize prišel Karel. Oče ga je povabil, naj prisede. Povabil me je plesat in … potem sva se začela dobivati. Kmalu so se razširile govorice in ravnateljica je Karla poklicala na zagovor. Po njem je prišel k meni in mi rekel: »Prihodnji teden se poročiva.« Jaz sem bila čisto paf, saj sem si snubitev predstavljala bolj filmsko. (smeh) Poročila sva se, še preden sem dopolnila 18 let, tako da je moj oče moral podpisati dovoljenje.
Razlog za poroko ni bila nosečnost, kot so takrat ugibali ljudje.
Rodila sem več kot eno leto po poroki. Glavni razlog je bil, da je Karel zelo veliko dal na svoj ugled.
Menda ste veljali za najlepšo Novomeščanko.
Tako bom rekla, zagotovo sem bila ena lepše oblečenih, in to že od otroštva naprej. Moja starša sta mi dala in omogočila vse. Bila sem tudi zelo radoživ otrok. Vse me je zanimalo in starša sta mi dovolila, da sem bila vse dneve naokrog. Doma smo tudi veliko brali. Pri petih sem že tekoče brala, zato sta se starša odločila, da je čas, da začnem hoditi v šolo.
Gimnazije pa menda niste uspeli dokončati.
Ko sem postala gospa, nisem več hodila v šolo. Za maturo in končne izpite sem se učila doma. In ko bi jih ravno morala opravljati, sem prejela ukaz, da se moram zglasiti v službi v Narodni banki. »Smrt fašizmu, svoboda narodu,« je pisalo na dnu pisma in morala sem v svojo prvo službo. Kmalu sem ugotovila, da to na smrt dolgočasno delo ni zame. Prosila sem za premestitev in prišla z dežja pod kap. Prestavili so me namreč na oddelek za živilske nakaznice, tam smo šteli nalepke, ki so jih trgovci nosili na banko.
Vaša naslednja služba je bila na okrajnem ljudskem odboru. Tam ste se menda tako izkazali s pisanjem poročil, da so vašega šefa še posebej pohvalili.
Res je (smeh). To mi je verjetno prineslo službo na Dolenjskem listu, kjer sem dobila delovno mesto tajnice. Skoraj sedem let sem opravljala to delo, čeprav so me že čez nekaj mesecev poslali na teren, da sem pokrivala manjše rubrike. Ko pa se je pokazala možnost, da si pridobim ustrezno izobrazbo, sem šla v Beograd na novinarsko šolo. Potem so mi dodelili poročanje o lokalnem dogajanju v Metliki, Črnomlju in Novem mestu, skrbela sem tudi za področje sodstva in urejala žensko stran. Trinajst let sem se s svojim fičkom od dva- do trikrat na teden vozila v Belo krajino. Po cele dneve mi ni bilo doma. Ceste so bile takrat grozne, čez Gorjance je sploh še ni bilo.
Vi o stiskah ljudi niste samo pisali, izpeljali ste tudi kar nekaj humanitarnih akcij, med drugim ste zbirali denar za operacijo v tujini in gospo kar sami odpeljali tja. Veliko ste se posvečali tudi problemom žensk, sploh na podeželju.
To mi je ležalo. Od prvega dne sem bila članica AFŽ (protifašistična fronta žensk). Čeprav je bila zasnovana na politični osnovi, smo za ženske naredili veliko dobrega. Kasneje sem postala podpredsednica društva za napredek gospodinjstva. Organizirali smo predavanja in krožke, na katerih smo ozaveščali in učili ženske, kako si lahko pomagajo, da bodo imele boljše življenje. Učili smo jih šivati, plesti, jim pomagali, da so se znebile črnih kuhinj. Razlagali smo jim, da bodo svobodne šele takrat, ko bodo služile svoj denar in zato ne bodo več podložne svojim možem. Sprva so se branile služb v tovarnah, potem jih ne bi pustile za nobeno ceno, saj končno niso bile več samo dekle brez pravic. Grozne stvari so se dogajale, zato sem se takrat, pa tudi še danes se, zavzemala za pomoč nemočnim.
Veliko dobrega ste naredili tudi za Rome.
Z Romi sem stkala prijateljske vezi. Enkrat so mi za kosilo postregli celo ježa v juhi (smeh). Veliko sem jim pomagala, pa tudi drugim. Pravzaprav sem se hitro ujela z vsakim, pa naj je bil minister ali pa Rom.
Če bi primerjali novinarstvo nekoč in danes ...
Ogromna razlika je, tako v odgovornosti kot v korajži. Čeprav sem pogosto delala delikatne teme, nisem bila nikoli nikamor klicana na zagovor. Bilo je odgovorno delo, kjer smo za napake odgovarjali sami. Danes je najbolj narobe to, da je večina novinarjev prekarcev. Prekarstvo je nekaj nedopustnega, današnji novinarji se mi smilijo. Sama v teh časih ne bi hotela biti novinarka.
Malce bi se dotaknili še mode. V Dolenjskem listu ste urejali tudi kotiček z modo.
Nismo pisali o visoki modi, modni kotiček je bil namenjen običajnim ženskam. Predstavljali smo jim uporabne ideje, kako same lahko nekaj naredijo skoraj iz nič. Sicer pa me je moda zanimala od nekdaj. Bila sem tudi članica društva modnih delavcev.
Od nekdaj ste zelo urejeni.
Rada sem urejena. Veliko oblačil sem si kupila na Dunaju, od koder izvira očetova družina. Dokler sem še lahko vozila, sem šla tja nekajkrat na leto. Zdaj že dve leti ne vozim več. Vrnila sem izpit, ko se mi je nekajkrat zgodilo, da me je med vožnjo po mestu v nogo zagrabil krč. Sem pa zelo rada vozila. Zame je bila mala malica se zjutraj usesti v avto in odpeljati na izlet v Budimpešto ali kam drugam. V mladosti sem imela celo tekmovalno licenco za reli.
Kaj bi ženskam v zvezi z modo položili na srce?
Da se moraš v tem, kar nosiš, najprej dobro počutiti, vedeti pa moraš tudi, kaj je primerno zate. Zamerim našim političarkam in drugim znanim ženskam, ki se na televiziji pojavljajo v neprimernih oblačilih. Kmalu bo 8. marec, in čeprav smo ženske dosegle prodor v vse družbene sfere, moramo še vedno biti všečne moškim. To se mi zdi ponižujoče.
Ste se kdaj aktivno ukvarjali s športom?
Ne, sem se pa vedno zelo rada gibala. Veliko sem tudi smučala, nazadnje pri osemdesetih, ko sem se spustila po smučišču v Katschbergu. Sodelovala sem tudi na novinarskih smučarskih tekmovanjih. Sicer pa zelo rada hodim. Že 30 let tudi redno telovadim vsako jutro po 20 minut. Vstanem ob petih, tako kot sem počela vse življenje, odtelovadim svoje, pojem zajtrk, vzamem zdravila, grem pod tuš in nazaj spat do devetih. Potem se uredim in grem do mesta na sprehod ter z družbo na kavo.
Če ne bi postali novinarka, bi bili verjetno igralka. Komaj petletni ste že stali na odru.
Ko je v Novem mestu enkrat gostovalo zagrebško gledališče, so za prizor iskali majhno punčko, ki bi povedala nekaj stavkov v hrvaščini. Kdo drug bi bil bolj primeren kot Wachterjeva Rija (smeh). Super izkušnja je bila. Tako me je začaralo tisto igranje, da sem se po vojni vključila najprej v šolska gledališča, potem pa začela igrati v amaterski gledališki skupini, ki je delovala v okviru prosvetnega društva Dušan Jereb. Če se ne bi poročila, bi bila mogoče res igralka.
Kaj je za vas sreča?
Pojmovanje sreče se v življenju spreminja. Ko smo gradili hiše, je bila sreča, če si dobil dve vreči cementa ali pa če si lahko kupil fička, sedaj se pa sreča seli v pohlep. V domu je lahko sreča že, če ti uspe iti na veliko potrebo. Zame je zdaj sreča, če so moji najbližji zdravi ali če me v domu obiščejo pravnuki. Imela sem lepo in bogato življenje, tako kot v vsakem so bile tudi v mojem hude stiske, vendar sem bila povsod zraven, tako da se ne smem pritoževati nad ničemer.
Vaš življenjski moto?
Naj ne mine dan, da se ne bi česa novega naučil in da ne bi česa dobrega storil zase in za širšo skupnost. In tega se držim.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
