Na družbenem omrežju sem zasledila, da bodo imeli piknik ob Savi, nekakšno neformalno druženje, brez zapovedanih oblačil in poslikav obraza, da se morebitni obiskovalci ne bi počutili neprijetno in čudno, pa sem šla malo »pofirbcat«. Bhaktimargovci živijo (ali pa se močno trudijo) življenje popolne predanosti Bogu. Na druženju sem spoznala tudi, da so dobri kuharji; pripravili so namreč božansko vegansko hrano, saj spoštujejo vsako življenje. Tudi živalsko.
Bhakti Marge in njihov šef
Njihov vrhovni vodja je 41-letni Paramahamsa Vishwananda, ki se je rodil na sanjskem Mauriciusu, otoku sredi Indijskega oceana. Izhaja iz zelo duhovne družine. Splet me poduči, da je bil že kot otrok precej nenavaden in poseben, saj se ni igral kot običajni otroci, temveč je prepeval božja imena in že v rani mladosti naj bi navdihoval ljudi okoli sebe. Že od nekdaj je bil pravzaprav Bhakti Marga, saj je bil izjemno predan Bogu in pobožnemu življenju. Pri petih letih se je zastrupil s strupenimi sadeži in se zaradi tega znašel v bolnišnici. Tam je prvič v duhu ugledal guruja Babajija, enega najbolj znanih in spoštovanih indijskih duhovnih učiteljev. V bistvu je takrat prvič ugledal luč svojega resničnega jaza. S 14 leti je postal duhovni učitelj, s svojo pojavo in energijo je začel privlačiti vse več ljudi. Pri 19 letih je prvič obiskal Evropo in tu so ga zelo hitro odkrili duhovni iskalci. Leta 2004 je v Nemčiji odprl svoj ašram, leto kasneje pa je prvič predstavil pot Bhakti Marge, in tako se se ta počasi začela širiti po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji jih imamo
Andreja Kočevar, z duhovnim imenom Bhimanadini Dasi, ki ji ga je podelil njihov vrhovni guru, je koordinatorka za Slovenijo: »Pri nas je 42 devoteejev, tistih, ki živijo načela Bhakti Marge in so iniciirani sledilci. To pomeni tudi, da imamo 42 ljudi, ki so prava zakladnica znanja iz tradicije Shrisampradaya, ki je stara okoli tisoč let. V Sloveniji so štirje centri Bhakti Marge, prvi je bil v Mariboru, kjer se je vse skupaj začelo. Centri pa so še v Izoli, Ljubljani in Slovenski Bistrici.«
Andreja, ki jo obdaja nekakšna globoka mirnost, govori o skupini kot o družini, kjer si pomagajo, da se začne rojevati v človeku ponižnost do življenja, hkrati pa raste zavedanje o tem, da smo vsi del božanske ljubezni. »Guru nas uči, da je stvarstvo družina in da moramo sprejeti drugačnost. S tem ustvarimo harmonijo in le to bo prineslo človeštvu mir in enost!« je globoko prepričana. Ljudje iz Bhakti Marge so znani po tem, da radi in veliko pojejo ter slavijo božje ime. »S petjem in plesom prinašamo radost,« veselo pove. Ne morem se ogniti vprašanju, kaj njej pomeni sledenje tej poti. Na široko se zasmeji in reče: »Ko te guru 'dobi v roke', se začne prečiščevati tvoja karma in začne se dogajati na polno. Zase lahko rečem, da notranje postajam vse močnejša …«
Gaber, pes vegan
Prijeten prostor za piknik ob Savi se začne počasi polniti. Bhaktimargovci postavijo nekakšen oltarček, v središču katerega je fotografija svamija Vishwanande. V duhu je z njimi pravzaprav ves čas, pravijo. Pripravljajo tudi nekakšen bolšji trg, nekateri so namreč prinesli obleke, ki jih ne potrebujejo več, vzamejo pa lahko kaj, kar jim je všeč. Skratka dobrodošla izmenjava. Naprodaj je tudi nakit, vse pa je okrancljano malce po indijsko, prostor je prijeten in nekako domač. Malce klepetam z udeleženci, ki se razveselijo vsakega, ki pride. Objem je obvezen del pozdravljanja. Gaber, desetletni pasji mešanec, pa drema na soncu. Star je že, šteje deset let, ima tudi kakšen dekagram preveč. Še en dokaz, da so lahko tudi vegani bolj okrogli, Gabi, kot ga ljubkovalni kličejo, je namreč čisti vegan.
Občutek, da o meni ve vse
Spoznam Kristino, umetnostno zgodovinarko, ki že dolga leta v dela v Narodni galeriji. Pravi, da se z duhovnostjo nikoli ni prav posebej ukvarjala, zdela se ji je predvsem zelo zasebna zadeva, o kateri se ne govori. Bila je zelo pridna študentka, še pred diplomo se je zaposlila v galeriji. »Narodna galerija je bila ves moj svet, pravzaprav vse moje vesolje. Tam sem spoznala tudi moža.« Zakon žal ni bil uspešen in s hčerko sta ostali sami. »Takrat se mi je prvič podrl svet in še trdneje sem se oprijela umetnosti in galerije, ta je v resnici postala moje edino življenje, poleg hčerke, seveda. Pred tremi leti je bilo vsega preveč, delo v galeriji, magisterij, ki sem ga pisala, skrb za hčerko, skratka, izgorela sem.«
Tisto poletje, ko se je na Kristino zgrnilo prav vse, jo je prijateljica povabila na daršan, srečanje s svamijem Vishwanando v München. »Pojma nisem imela, po kaj grem, ampak sem šla. Ko sem stala v vrsti in čakala na svamija, sem ga v mislih ponižno prosila za pomoč pri dokončanju magistrske naloge. Neverjetno, v mislih sem slišala njegov odgovor, da mi že pomaga, hkrati pa me je preveval globok občutek, da o meni ve vse.«
Kristina je tisto jesen magistrirala in se vrnila v njegov ašram. Zanima me, kako njeni kolegi, intelektualci, komentirajo to, da sledi svojemu guruju. Široko se nasmeje, rekoč, da to sprejemajo, neka kolegica ji je celo rekla, da ne ve, kaj tam dela, ampak očitno je, da ji dobro dene!
Tresla sem se, solze so tekle same od sebe
Petra, z duhovnim imenom Shyamala, je na piknik prišla z družino, z možem in dvema otrokoma. »Za Bhakti Margo in svamija Vishwanando sem izvedela od prijateljev. Ogledala sem si posnetke njegovih satsangov, poslušala sem mantre in takoj sem se počutila – doma! Do takrat me guruji in mojstri niso popolnoma nič zanimali, edino meditirala sem, drugo mi je bilo neznano. Tisto, kar sem videla in slišala na posnetkih, me je navdušilo in želela sem iti na daršan. Takoj sem organizirala skupino 18 ljudi, pa smo šli! Prvo srečanje z našim gurujem je bilo neopisljivo! Tresla sem se po vsem telesu, solze so mi tekle same od sebe. Ko sem se vrnila domov, me je spreletelo, da ga nisem vprašala, ali je on moj mojster. Takoj sem dobila odgovor. Energija v meni je odgovorila – Yes, I am! (Ja, sem!).«
Vprašam jo, kako se je družina odzvala na njeno spremembo. »Mož Kristijan mi je sledil, hotel je biti zraven, tudi njemu se je 'zgodilo'.« Zdaj vsa družina živi po načelih Bhakti Marge, trudijo se biti predani tej poti, zato opravljajo tudi obrede, kot na primer pudža, ki je obred daritve, meditirajo, molijo. »Devetletni hčerki se vse to zdi normalno, 12-letni sin pa gleda z določeno distanco. Z možem ga v nič ne siliva.«
Pojoča zahvala
Počasi so nehali prihajati udeleženci piknika z lonci v rokah. Vso hrano, ki so jo prinesli s seboj, so lično razstavili, da bo lahko vsak vzel tisto, kar mu je všeč. Vse je potekalo brez naglice in med smehom, otroci so se zabavali na bližnjem travniku, se podili in plezali po drevesih. Nobenega starša nisem slišala, da bi vpil za njimi, naj pazijo, da ne bodo padli ali se kako drugače poškodovali. Tu si mulci nabirajo življenjske izkušnje še po starem, da padejo, se poberejo in igrajo naprej. Zapomnijo pa si, česa ne smejo, da jih naslednjič ne bo bolelo. Čisto preprosto, mar ne?
Lakota nas je počasi priganjala, bil je čas za kosilo. A, dragi moji, pri bhaktimargovcih se ne plane na hrano kar tako, brez zahvale Najvišjemu, da jo sploh imajo. Zdelo se mi je, kot da se res globoko zavedajo, da je hrana dar, ki ni umeven sam po sebi. Vsi smo se postavili v krog in zapeli hvalnico in s tem smo hrano tudi blagoslovili. Bil je prijeten, pojoč in ne predolg obred. Ne vem, ali je kaj pomagal, vem pa, da je bila hrana dobesedno božanska! Z Matejo sva si naložili dvakrat, ko pa sva odhajali, je komentirala, češ »a se ti ne zdi, da je ta hrana res vrhunska, po navadnem kosilu bi najraje padla v posteljo, zdaj pa imam še več energije!« S tem je najbolje opisala, kako veganska hrana, pripravljena z ljubeznijo, vpliva na človeško telo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
