Sama lepa imena
Še večja atrakcija je, kadar se mu pridruži pav Janez; ta sedi na njegovem hrbtu in se bohoti s svojim lepim perjem: »Prava partnerja sta – malo se zafrkavata, malo si nagajata, kadar pa skupaj pozirata, sta oba srečna,« razlaga Jane Cetin. Še pred nekaj leti ni imel pojma o živalih, saj je odraščal v mestu in družini, kjer ni bilo navdušenja nad tem, da bi imel vsaj mucko ali kužka. Kasneje mu je čas jemal visoki položaj v dobri državni službi. Pred šestimi leti pa se je odločil za korenito spremembo in šel med kmete. Z ženo Simono sta iskala manjšo parcelo na območju Škofljice in jo želela ograditi z žičnato ograjo. To pa je mogoče le, če rediš živali na prostem, zato sta prijavila gojenje kuncev, kar je zahtevalo nekaj več prostora. Hkrati je bilo to pogojeno s statusom kmeta, ki ga je zelo težko pridobiti.
»Skoraj težje kot narediti magistrsko nalogo na strojni fakulteti,« pravi mag. Janez Cetin. Je pa v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, saj ga je prav zapletena birokracija pripeljala do tega, da se je začel ukvarjati z živalmi. S Simono sta ugotovila, da imata pravzaprav velik smisel zanje, zato je namesto njive tam danes prava živalska farma. Sprva sta si poleg kuncev omislila čebele, kokoši, race, pujso Pehto, osličko Metko in nekaj ovac. Potem pa so prišle na vrsto pri nas redkejše živali – tudi pav in noj. Z vso ljubeznijo se z njimi ukvarjata, jih vzgajata in spodbujata, da »razvijajo svojo osebnost«. Prav zaradi izjemne navezanosti se noj Francelj in pav Janez tako mirno in srečno sprehajata z lastnikom po Ljubljani, sodelujeta celo v oddajah in podobno.
Noj in pav imata svojega bioenergetika
Ko je njihova pavica začela valiti jajca, jih je Janez Cetin zaradi nevarnosti, da bi jih odnesla lisica, čez noč postavil v inkubator, podnevi pa je sedela na njih pavica. Toda ko je iz lupinice pokukal eden od pavčkov, se je izkazalo, da je povsem deformiran, predvsem nogice so »štrlele kot šprikle pokvarjenega dežnika«. Veterinar mu je pojasnil, da je bila temperatura v inkubatorju verjetno prenizka. Iz obupa se je gospod Janez obrnil na prijatelja bioenergetika Franca Lorgerja in njegovega sina Gorana. Čeprav prej ni dal kaj dosti na bioenergetike, ju je vseeno prosil za nasvet. Na daljavo sta najprej »pogledala«, ali je smiselno reševati komaj izvaljenega deformiranega mladička, in nato začela delati. Vsake pol ure jima je pošiljal fotografije mladička, in ta je postopno začel dobivati pravo podobo; nogice so se postavile v pravilen položaj, postopno se je lahko nanje tudi postavil in kmalu je bilo pozabljeno, da se je izvalil s kakšno pomanjkljivostjo. Vsem je odleglo, najbolj pa gospodu Cetinu, zato mu je dal svoje ime. Doda pa, da tudi zato, da bo vsaj en lep Janez v družini.
Po tej zanimivi izkušnji se je ponovno obrnil na bioenergetika, ko je kupil Franceljna. Tako živahen je bil ta nojček, da je kar skočil iz škatle in pristal na avtomobilskem menjalniku; poškodoval si je prepono in se napihnil, da ga je bilo težko gledati. Tudi njegovo stanje se je s pomočjo bioenergetika Franca Lorgerja hitro popravilo in noj je dobil ime po svojem rešitelju. Vse odtlej sta noj Janez in pav Francelj igriv duet – tako kot gospoda, po katerih nosita ime. Na farmi pa je v njuni bližini vedno tudi bosanski tornjak Suljo, kuža, v katerega je noj »zaljubljen«, ta pa mu veliko naklonjenost tudi izdatno vrača. V tej družbi sta še racman Bepo in goska Pepca.
Zvezdnik, ki je nor na belo grozdje in banane
»Kadar Francelj opazi, da pripravljam prikolico, steče k avtu, saj ve, da greva na pot. V Ljubljani greva najprej na tržnico, kjer pri eni branjevki dobi brokoli, pri drugi solato, pri tretji zelje itd. Rad ima tudi sadje, toda tu dela veliko izjemo – uživa v belem grozdju, rdečega pa sploh ne mara. Je pa čisto nor na banane. Zanje bi šel na konec sveta; tudi mene bi zamenjal zanje, tako jih obožuje.« Sicer pa dnevno poje tudi 30 v trdo kuhanih kokošjih jajc in precej žita. Težak je 70 kg in vsak dan potrebuje hrane za približno dva odstotka svoje teže.
Rad ima ljudi, še posebno otroke, in obnaša se, kot da ne bi bil noj, ampak človek. Tudi užaljen je, če mu kaj ni pogodu, če se prestraši, se pa skrije za Janezov hrbet in mu položi glavo na ramena. »V občutljivejšem obdobju njegovega odraščanja sem mu moral odločno pokazati, da me mora ubogati in da ga bom vedno zaščitil. Tako sva zgradila medsebojno zaupanje in zato zaupa tudi drugim ljudem. Vsakdo, ki nima strahu pred to živaljo, ga lahko vodi za vrvico, poboža po vratu, se stisne k njemu, saj mu to celo prija. Zasluti pa, če je koga strah, in takrat ni odziven.«
Z njim je bil že marsikje, tudi čez mejo, a za tako pot potrebuje vrsto dovoljenj in potrdil. Pravi, da jih je zbiral pol leta, ko pa sta prišla na mejo, ni teh dokumentov nihče preverjal, vsi so se želeli le fotografirati s Franceljnom. Na srečanju znanih in manj znanih osebnosti v Zagrebu, kjer izbirajo osebnost tedna, je Francelj dobil lovoriko, imenovano »špicer na dolcu« in se pojavil v več kot 20 hrvaških edicijah. Zaradi njega je v Ljubljano prišel tudi član uprave Atlantic Grupa, mag. Neven Vranković – na vrvici ga je pripeljal celo na srečanje njihovih kadrovskih direktorjev, za vstop noja v hotel City, kjer je srečanje potekalo, pa je bilo treba zopet kup potrdil in dokazov. Vranković je tudi najavil, da bo Franceljna sprejela hrvaška predsednica; gospod Janez Cetin pa hudomušno doda, da bo morda ona rekla kakšno dobro besedo za to, da bo Franceljna sprejel tudi naš predsednik.
Sicer pa je Francelj nastopal tudi v več televizijskih oddajah; v Avstriji je nastopal na Waldfogelball z našo igralko Inti Šraj, ki jo lahko občudujete tudi na tokratni naslovnici. »Opozoril sem jo, da jo bo sprva opazoval, in če mu ne bo dala vedeti, da je ona šefica, bo lahko odšel po svoje.« In ko je to tudi nakazal, se je drobna Inti odločno postavila predenj, ga ustavila z roko in mu dopovedala, da jo mora ubogati. »To je tudi upošteval in si zapomnil. Odtlej gradiva pravi odnos in ta vez je nekaj res lepega, navdušujočega, prav očarljivega,« pravi Inti.
Kar lahko počno noji po svetu, lahko doseže tudi Francelj
Odkar ima Franceljna, je Janez Cetin na tekočem o vsem, kar je napisanega o nojih. Tako je bral o farmah, kjer noje usposabljajo za ježo, in začel tudi on trenirati Franceljna. Temu prija, da je na njegovem hrbtu sedlo, v katerem sedi otrok. Tudi Manu, sin Inti Šraj, je srečen, kadar ga jezdi. Pomisleki so ob tem odveč, saj je jezdenje nojev že marsikje razvito, stik s prijazno živaljo pa je še zlasti za otroke posebno in tudi terapevtsko doživetje. Za zdaj pri njih jezdijo otroci prijateljev in znancev, jeseni si želijo to možnost ponuditi tudi drugim otrokom. In ko je Janez Cetin prebral, da se da noja naučiti tudi plavati, se je odločil, da bo tudi Francelj plavalec, če le ne bo imel odpora do vode. Dan za dnem sta tesno drug ob drugem in korak za korakom lezla v vodo in nazadnje je Francelj splaval. »Morali bi ga videti, kako ponosno je prišel iz vode – kot da bi se zavedal, da je eden redkih nojev, ki plava ...« To je bilo mogoče doseči, ker svojemu lastniku popolnoma zaupa, saj je ta ves čas ob njem in žival čuti, da je varna.
Birokracija, da te kap
Ko gospod Janez razlaga, koliko truda, sodelovanja z različnimi institucijami, koliko obiskov veterinarjev, koliko inšpekcij ... je bilo potrebnih za to, da se lahko na tak način ukvarja z nojem, človek začuti, kako zelo predan je tej in drugim živalim. Zato niti ne govori o stroških, ki so seveda zelo visoki in jih farma s prodajo (večkrat nagrajenega) medu, malin in kokošjih jajc ne more v celoti pokriti. Predvsem pa živali zahtevajo veliko časa; samo s Franceljnom gre že okoli pol petih zjutraj v gozd, da se nateče, saj si na ta način tudi neguje noge in da duška svoji naravi. Nato pa Janeza čakajo še konji, osli, ptički, račke, goske, pavi, kure, psi, muce ...
Poleg Franceljna, ki je afriški noj, je od eksotičnih živali na ranču tudi par nadujev, kot imenujejo južnoameriške noje. Tudi papige amazonke in majhno skobčevko imajo. Seveda pa so tam tudi konji – za jezdenje je lipicanka Sana, za vprego pa sta dve posavki Via in Vesna. Predvideni sta za vprego, saj je vožnja z vozom romantična in nostalgična. Skupno je na ranču okoli 20 vrst živali; Janez in Simona pa ob skrbnem delu z njimi ves čas pridobivata dragocene izkušnje. Pozorno in ljubeče se jim posvečata, kar živali dobro čutijo in jima ljubezen izdatno vračajo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
