Možakar, ki je za svoja leta še neverjetno čil in bistre glave, le lanski padec in zlom kolka sta ga spravila na voziček, je vesel, da je dosegel tako častitljivo starost.
»Rad živim,« so njegove besede. V sto letih je sicer doživel veliko lepih, pa tudi hudih trenutkov in težav, a je kljub temu vse, kar mu je prineslo življenje, sprejemal, pomagala pa mu je tudi močna vera. Pokonci ga je držalo tudi delo, vedno je kaj počel – bil je kmet, čebelar, vrtnar.
Ko ga povprašamo, katero izmed kmečkih opravil je imel najraje, hitro odgovori: »Vse sem rad delal.« Mnogi se ga spominjajo s košem na ramah ter s koso, motiko ali grabljami v rokah. Rad je delal na zemlji. Vestno je skrbel tudi za domače živali, posebno pozornost pa je posvečal čebelam. Čebelariti je začel že leta 1939 – s prvim zaslužkom s je kupil nekaj čebelarske opreme in prve panje.
Bilo je tudi težko …
Z ženo Marijo - zdaj je že 18 let vdovec - sta si ustvarila družino in tudi dom, čeprav sta se pogosto tudi selila in si potem v zaselku Hrastje postavila hiško. Rodilo se jima je pet otrok, a dva sinova sta umrla zgodaj, kot žrtvi otroških bolezni. To je bilo za starša zelo hudo.
Danes stoletnika Jožeta – zanj na domu lepo skrbi sin Jože z ženo Veroniko, ravno tako za nesamostojno hčerko Marijo – razveseljujejo že štirje vnuki in štirje pravnuki. Družina je vedno vesela, ko se za rojstne dneve in praznike zberejo vsi skupaj. Tako je bilo tudi minuli teden ob praznovanju 100 let simpatičnega gospoda. Pridružilo se jim je še mnogo drugih, da bi čestitali možakarju, vključno z županom Občine Škocjan, Jožetom Kaplerjem, delegacijo iz upokojenskega društva, RK, PGD Zagrad in iz Čebelarskega društva Šmarjeta - Škocjan.
