Preko svojih strelskih prijateljev je pred tridesetimi leti spoznal Metko in si z njo ustvaril družino. S strelstvom je povezan njegov poklic, strelstvo je slog njegovega življenja. Čeprav je eden redkih športnikov na svetu, ki je uspel nastopiti na kar na osmih olimpijskih igrah, dobitnik mnogih odličij in še vedno konkurenčen ali celo boljši od mnogo mlajših vrstnikov, si za največji uspeh v življenju šteje, da jima je z Metko uspelo vzgojiti sinova v samostojna in uspešna mlada človeka!
Dan, preden smo se srečali z zakoncema Debevec, se je Rajmond vrnil iz Čangvona v Južni Koreji, kjer je postal svetovni prvak v neolimpijski disciplini velikokalibrska puška leže na 300 metrov. »Vsakega dosežka se iskreno veselim. Seveda pa se ob tem uspehu počutim drugače kot pri uspehu pred dvajsetimi leti, sprejemam ga bolj razumsko,« pravi športnik. Na prvenstvu je bil s svojimi petinpetdesetimi leti najstarejši dobitnik odličja, a je spet dokazal, da je v tem športu pravi ekstrem, ki mu ni para. »Uspešnost vsakega športnika je pogojena z malo talenta, delavnostjo, vztrajnostjo, ambicioznostjo, strastjo in ljubeznijo do tega športa. Strast je pri meni pogoj, da to počnem že toliko let.« Vse v njegovem življenju se navezuje na strelstvo. Tudi mi smo se srečali v lokalu ljubljanskega strelišča, kjer imata v pritličju svojo trgovino s strelsko opremo. Na vprašanje, ali je zaradi strelskega športa spoznal tudi ženo, sta se navihano nasmehnila in pokimala. »Metko sem spoznal preko svojih strelskih prijateljev na neki zabavi pred tridesetimi leti.« In odtlej uspešno plujeta skozi skupno življenje. Kakšna je njuna skrivnost? »Z leti postajamo ljudje modrejši in se znamo bolje prilagajati, bolje razumemo drug drugega in lažje vlečemo prave poteze v življenju. Tu ni neke velike filozofije. Ne vtikam se v Rajmondov šport, to je njegov poklic in hobi. Ga pa podpiram,« je odgovorila Metka. Ker je mož veliko na poti, ima dovolj časa, ki ga izkoristi za konjičke in druženje. Metka je zaljubljena v mesto. Kadar zjutraj iz svojega doma stopi na mestno ulico in vdihne znani utrip, ji zapoje srce. Ne bi mogla živeti nikjer drugje kot tu. Ko sta bila njuna sinova Andrej in Matej mlajša, so trinajst let živeli v hiši na Škofljici. Rajmondu je bilo všeč. Čeprav je tudi on precej navezan na mesto, je hkrati zelo rad v naravi, a sta na koncu sklenila kompromis in se vrnila.
Do vsakega cilja pelje pot
Odkrivanje mest, predvsem evropskih, je že leta njuna skupna strast. »Ure lahko sediva v kakšnem lokalu in opazujeva dogajanje.« Letošnje poletje sta tako Rajmondovo tekmovanje v Lahtiju izkoristila za raziskovanje. »Dobil me je malce nepripravljeno,« se je smejala Metka. »Povabil me je na 'road trip' in mi začel naštevati glavna mesta od Slovaške do Finske, ki bi jih obiskala, in zvenelo je precej privlačno. Ko sem kasneje malce razmislila, kaj me čaka, in se čez tri ure premislila, mi je povedal, da je v tem času rezerviral že vse hotele in garaže za avto ter da rezervacij ni mogoče odpovedati.« Na koncu je bilo seveda obema zelo lepo. Vsak dan sta bila v drugem glavnem mestu, si ogledala znamenitosti, veliko prepešačila. »Do vsakega cilja pelje pot. Lahko je naporna, lahko pa jo vzameš kot del doživetja, tako kot sva jo midva. Jaz rad potujem, Metka malo manj, ampak nama je bilo kljub temu všeč,« je stvarno razložil Rajmond. Metka je namreč v vseh teh letih veliko potovala z njim. Ko sta bila otroka še majhna in še nista bila v šoli, so šli z Rajmondom vsi. »To je bila ena od lepih priložnosti, da sem lahko videla malo sveta.« Ko sta bila otroka v šoli, je Metka hodila z njim redkeje – izbirala je zanimivejše in eksotične kraje. »Po dvajsetih letih pa sem se potovanj malo naveličala,« je priznala. »Rajmondov kovček v spalnici pa je skorajda vedno pripravljen za novo pot.« In nikakor se še ni naveličal. »Imam srečo, da se ukvarjam s športom, v katerem se lahko relativno konkurenčno boriš z mlajšimi. Veliko mojih vrstnikov je postalo trenerjev, jaz pa sem se odločil še naprej tekmovati. Glede na to, da sem pripadnik športne enote slovenske vojske in je hkrati to moja služba, verjamem, da bom tudi upokojitev dočakal kot športni strelec. Pa še potem bom streljal,« se je smejal.
Rad sem na vrhu
Kadar se vrne s tekmovanj, z Metko preživita kar nekaj časa skupaj. »Poleti sva napihnila kajak in se z njim vozila po Ljubljanici, greva na Metelkovo ali pa se zvečer sprehodiva po mestu in prisluhneva urbani glasbi,« je povedal Rajmond. »Medtem ko jaz obožujem poletje, vročino in morje, gre Rajmond raje v gore.« In kako to različnost interesov uskladita? »Eno leto greva na Roglo, naslednje pa v Opatijo. To je modrost prilagajanja,« se je nasmehnila Metka. Čeprav mestni človek Rajmond ne more brez gora. »Rad sem na vrhu,« se je pomenljivo nasmehnil. »V gorah, obdan z naravo, se odlično počutim, izločajo se endorfini, to je odmik od pokanja. Vse življenje ga že poslušam, v gorah pa je absolutna tišina, ki me pomirja.« Sicer pa za umirjanje pred tekmami nima posebne metode. »To je malo prirojeno, že nasploh sem bolj umirjen, znam se zbrati in sem sposoben dolgotrajne koncentracije. Malo pa si pomagam tudi z elementi avtogenega treninga.« Ob tem se Metka zamisli in kar naenkrat privre iz nje: »Neverjetno, kako sva značajsko različna, verjetno je ravno v tem razlog, da skupaj plujeva brez večjih pretresov že toliko časa! Rajmond je recimo brez težave sam, jaz pa vedno iščem družbo. On je lahko dolgo povsem osredotočen, jaz pa ne. Odprte kuhne v Ljubljani brez mene ni, njega pa gneča moti. Pri njem me vedno pritegne umirjenost, racionalnost, pa tudi poslovna uspešnost. Je vsestransko uspešen človek tako v športu kot v poslu. Za žensko je zelo pomembno najti človeka, ki ji zagotavlja varnost, da si lahko z njim ustvari družino.« Rajmond pa je preprosto in lepo povedal, da je Metka ljubezen njegovega življenja. »Je dobrega srca, poskrbi za dom, družino, je skrbna, odgovorna in poštena.« »Kaj bi ti brez mene,« se je pošalila Metka in ga ljubeče pogledala. A Rajmond je kar nadaljeval: »Poskrbi za nas, je dobra mama in super soproga.« Ko je to omenil, se je Metka zamislila in odpotovala v čas, ko sta dobila otroka. »Ko sva se odločala za starševstvo, nisem imela pojma, kakšna odgovornost je to. Čeprav smo veliko hodili skupaj po svetu, sem bila veliko sama z njima, tako je bila starševska odgovornost precej na mojih ramenih, a nama je odlično uspelo. Najlepše od vsega pa je, da sva ju dobro vzgojila in pripravila na samostojno življenje.« Rajmond je dodal, da sta bila kar načelna starša. »V vzgojnih metodah sva podpirala drug drugega.« »Če ju danes vprašam, kakšna sem bila, se smejita, da sem bila sitna, ko ju vprašam naprej, kakšen je rezultat, pa priznata, da sva z Rajmondom svojo nalogo odlično opravila.« »To je bilo najtežje in najuspešnejše delo najinega življenja,« je priznal Rajmond. »Če ti pri vzgoji otrok spodleti, ni popravnega izpita.« Medtem ko je starejši Matej pri šestindvajsetih končal študij medicine, je mlajši, dvaindvajsetletni Andrej v zadnjem letniku komunikacijskih in medijskih študij na FDV, oba pa imata še svoje konjičke.
Zadovoljna sva
Kadar Rajmond ni na tekmovanju, dneve preživljata povsem običajno. Zjutraj skupaj odpreta trgovino s strelsko opremo. »Naše stranke so strelska društva in rekreativci, ki streljajo z zračno puško ali pištolo. Medtem ko jaz vodim predvsem nabavo, knjigovodstvo in stike s slovenskimi društvi, Rajmond skrbi za poslovne stike – kadarkoli in kjerkoli. Pri njem je vse prepleteno. Je zelo ambiciozen in motiviran, jaz sem pa zelo hitro zadovoljna in razmišljam bolj ekonomično. Ta služba mi omogoča dostojno življenje in nikoli nisem razmišljala, da bi počela kaj drugega ali iskala poslovne izzive drugje. Ker sem študirala zgodovino in sociologijo kulture, bi verjetno sicer delala na pedagoškem področju.« Po napornih tekmovanjih si Rajmond vzame nekaj dni oddiha, potem pa spet vsak dan po pet ur trenira. »Potem greva nekam v mesto na kosilo, se malo spočijeva, nakar imava razne opravke po mestu.« Rajmond za splošno telesno pripravljenost vsaj še štirikrat na teden teče, Metka gre na aerobiko ali na Rožnik. »Nasploh veliko hodiva. Ni cilja, kamor ne bi šla peš. V službo in nazaj greva z Resljeve tudi dvakrat na dan, če je treba. Tako vsak dan prehodiva kar nekaj kilometrov. Rada se sprehajava ob Ljubljanici – od Zmajskega do Šuštarskega mostu, kdaj pa kdaj posediva na Petkovškovem nabrežju, kjer srečava znance in z njimi poklepetava. Najino življenje je preprosto, lepo, brez prevelikih pretresov. Mirno in umirjeno in upava, da bo tako še vsa naslednja leta. Zadovoljna sva s tem, kar sva doživela, in nimava neuresničenih želja. Treba je biti zadovoljen s tem, kar je.« V takšnem slogu – mirno in umirjeno – smo tudi zaključili naš pogovor. V trgovinici, ki smo jo za nekaj časa zaprli, so ju namreč že čakale stranke.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
