Novice Svet24

Mateja J. Potočnik

Za Mimi se odgovor skriva že v vprašanju; očitno mora človek delati in biti vseskozi aktiven. Na dan našega obiska je Mimi vstala ob petih, nahranila sosedove kokoši, ker so na dopustu, uredila vse okoli svoje hiše, spekla božanski zavitek, populila nekaj plevela na vrtu in pripravila zelenjavo za svojo mineštro, ki si jo skuha za kosilo. Pa je bila ura šele pol enajstih dopoldne. Poskočna in hudo zgovorna gospa tudi slika, šiva, izdeluje čestitke, igra orglice in po potrebi napiše še nagrobni govor. Tudi polkna na oknih prebarva sama. Po potrebi tudi vrtno ograjo.

Že po desetih minutah pogovora z Mimi mi je postalo jasno, da ji ne morem slediti. To je skorajda nemogoče. Želela sem, da bi mi pripovedovala svojo življenjsko zgodbo lepo po vrsti, jaz pa si jo bom zapisovala. To je bil seveda račun brez krčmarja. Mimi Čibej ima namreč tako polno življenje, da je nemogoče povedati njeno zgodbo tekoče in brez nešteto skakanj vstran. Ko namreč začne pripovedovati, se v spominu obudijo podzgodbe. Na koncu sem se predala in učiteljice v pokoju nisem več usmerjala. Samo poslušala sem.

Na milimetre!

Med našim obiskom je bila pri svoji mami tudi njena edina hči Metka, ki živi v Kamniku. Mamo redno obiskuje in ji pomaga pri nakupovanju, saj se je treba v trgovino odpraviti v Koper. »Zato pa imam strašansko založen hladilnik,« se takoj pohvali Mimi, »da ni treba vsak dan v trgovino.« Ko se ozrem po kuhinji, ne vidim nobenega hladilnika.

»Ja, v kuhinji ga tudi ni!« Urno vstane in me pelje v klet, pravzaprav v garažo, kjer stoji hladilnik, ki je resnično poln, stvari v njem pa so izjemno lepo zložene. »Vidite, tudi tale hladilnik pomaga pri moji dobri kondiciji, saj moram po vsako stvar, ki jo potrebujem, po stopnicah v klet, in to mi očitno pomaga.« Na mojo pripombo, kako ima lepo zložene stvari, reče, oh, to pa ni še nič, pojdite z mano, in že hiti po stopnicah, jaz pa za njo. Priznam, komaj jo dohajam. Pelje me v dnevno sobo, ki je spet pospravljena tako, kot da je nihče ne uporablja, kot da je razstavni salon. Tam odpre omaro in se kar malce ponosno postavi zraven, z roko pa nakaže, češ, poglejte. O, Marička, notri pa stvari, zložene na milimeter natančno. V Mimino omaro nezlikane stvari nimajo vstopa! To je hrana za mojega notranjega črva, ki mu je ime krivda. Me je začel takoj gristi! Naj še enkrat povem, da ima Mimi 90 let. Pogledam njeno hčer Metko, ona pa samo skomigne z rameni in reče – to je moja mami. In to je vse, kar reče. V svojem več kot 60-letnem življenju je verjetno ugotovila, da se maminih dejanj ne splača komentirati. Ker je res posebna, zelo posebna!

Samo, da bo mimo!

Mimi Čibej bo svojo 90-letnico praznovala avgusta. »Joj, ne govorite mi o tem! Samo bog daj, da bo to že enkrat mimo, prav nič ne maram cirkusa okoli rojstnega dne!« Hči Metka pa: »No, mami, no …« Vse sorodstvo bo namreč z veseljem proslavilo ta dan, saj imajo Mimi zelo radi in jo tudi zelo spoštujejo. Kako je ne bi, saj je bila gospa vse svoje življenje zgled odgovornosti do vsega, kar je počela.

Mimi je Štajerka, ki je zaradi ljubezni pristala na Primorskem. Doma je iz Polenšaka pri Ptuju. »Tam imam še sestro, h kateri grem večkrat na obisk. Pa je reva že stara!« Mimogrede, Mimina sestra je le dve leti mlajša od nje! »Veste, sem bila za 1. maj pri njej na obisku, smo šli na izlet, obiskali smo Ormož in Ptuj, pa me je spraševala, ali je to Hrvaška. Se je reva kar zgubila! Ampak komandira me pa še, vedno je bila komandantka,« po sestrsko ljubeče govori o njej.

Mateja J. Potočnik

V izgnanstvu spoznala moža

Mimino družino so med drugo svetovno vojno izgnali v Bosno in pozneje na Hrvaško, tam je spoznala moža Boža in njegovo družino. Po vojni je obiskovala učiteljišče v Mariboru, včasih pa je obiskala tudi Božovo družino. »Njegova mama je prav navijala zame, jaz nisem bila ne vem kako navdušena, on pa tudi ne,« se spominja začetkov svoje ljubezni. Pa se je to počasi spremenilo in vzela sta se. »Navadila sva se drug na drugega, moj Božo je bil tak tih in skromen človek, govoril je štiri jezike in rad je potoval, jaz pa sem bila bolj umetniški tip. Gledam danes mladino, se skregajo, pa se kar ločijo! Nihče ne bi nič potrpel. Pa je treba vedeti, da so v življenju vzponi in padci, ni vedno vse rožnato. Sem zagovornica tega, da je treba včasih pač malo potrpeti. Pa gre življenje spet lepo naprej,« mimogrede pove Mimi.

Stroga, a pravična učiteljica

Gospa Mimi Čibej je učiteljica od glave do pete! Tudi danes, čeprav je že dolgo v pokoju. »Ja, sem učiteljica, in to že 68 let!« O današnjem šolskem sistemu nima najboljšega mnenja. »Učitelj danes nima več nikakršne vloge. Danes so glavni starši in država! Včasih so se nas učenci bali in nas spoštovali, imeli smo pravico kaznovati, danes pa imajo učenci neomejeno svobodo. Pa poglejte, kam je to pripeljalo!« Govorila je tudi o tem, da je bil učitelj velika avtoriteta, zlasti na vasi. Tam sta bila glavna župnik in učitelj, saj druge inteligence sploh ni bilo. Za Mimi je veljalo, da je stroga, a pravična učiteljica, ki ni nikoli imela težav v razredu. Pri sebi pa se je velikokrat nasmejala, ko je slišala učence šepetati, takoj ko se je prikazala: »Pazi, Čibejka gre!« Ja, vseskozi sem bila samo Čibejka, pove.

Saj sem ti rekla!

Zdaj pa je čas za malico, se je odločila Mimi in pogrnila mizo. Po kuhinji je slastno zadišalo. Mimin štrudelj je samo ena od številnih sladic, ki jih izvrstno peče še danes. Ko sem se zaradi zdravja vljudno zahvalila za ponujeni posladek (ampak sline sem pa cedila kot kakšen bulmastif!), se je Mimi obrnila k hčeri rekoč: »A sem ti rekla, saj ne moreš vnaprej vedeti, ali bodo ljudje jedli ali ne!«

Ma, kuri gleda zdravje, klonila sem in si privoščila po košček od vsakega. Bila sta namreč dva: sirov in jabolčni. Na veliko veselje naše fotografinje, ki so se ji zasvetile oči, saj je Mimi ponudila, da ga bo zavila za s seboj. Fotografinja je hvalila zavitek (s polnimi usti!), Mimi pa se je nagnila proti njej, ker ni slišala dobro. Priznala je, da potrebuje slušni aparat, ker ne sliši več dobro: »Ampak mi gre na živce, ko ga nosim, takrat slišim vse, kar me ne zanima, samo baterije trošim!« In zato je velikokrat brez.

Mateja J. Potočnik

Smrt je lahko nov začetek

Pred dvajsetimi leti je Mimi postala vdova. Pravi, da je takrat postala še malo bolj pridna, saj je imela več časa kot prej, ko je precej let negovala bolnega moža. Iz nje je bilo treba kar vleči, kaj vse počne. Tu nam je bila v veliko pomoč hči Metka, ki je povedala, da mama slika fantastične akvarele, šiva, obdeluje vrt, izdeluje čestitke, ki so nekaj posebnega, po potrebi pa napiše tudi kakšen pogrebni govor za umrlega znanca, prijatelja ali sorodnika. »No, Metka, nehaj me hvaliti, kaj si bodo pa ljudje mislili! Vi pa, gospa, upam, da ne boste vsega zapisali. Pa se bojim, da kar boste. Vas že ves čas opazujem, kako hitro pišete, se bojim, da ste zabeležili čisto vse. Joj, joj,« ni bila preveč navdušena nad hčerino hvalo. »No, pa če se že pogovarjamo, vam lahko povem, da že dvajset let pišem dnevnik.«

Od nekod potegne velik zvezek s trdimi platnicami, ki je popisan z drobno pisavo. Ta je res nekaj posebnega, mešanica gotice in kaligrafije, ki pride do izraza zlasti na čestitkah, ki jih naredi za sorodnike in prijatelje. Njenih čestitk človek ne vrže stran, velikokrat je na njih pesem, ki jo je zložila Mimi. Narejene pa so z veliko ljubezni, pravi unikati so. »V dnevnik si zapisujem prav vsak dan, pa ne pišem kakšnih romantičnih traparij, temveč vse zame pomembne dogodke, od tega, kdaj menjam plin, pa vse do datuma smrti kakšnega znanca.« Mimi me nato pelje naprej v sobo, kjer je na steno naslikala sliko, ko pa se vračava, se ustaviva v dnevni sobi, kjer potegne ven album, v katerem so fotografije s potovanja v Ameriko, kjer je bila na obisku pri vnuku. »Bilo je leta 2011, Metka, koliko na uro smo se že peljali z letalom (okoli 1000, mami, odgovori Metka)? Ja, pa v Disneylandu sem bila in v Los Angelesu na ulici slavnih, vidite, slikana sem pri zvezdi Elvisa Presleyja.« Jaz sem že počasi omagovala, Mimi pa še vedno ne. Vmes je od nekod privlekla orglice in malce zaigrala nanje. »Harmonike pa ne igram več,« je še dodala.

Predaleč, še enkrat!

Na koncu nas hitro (dobesedno) pelje še na urejen vrt. Na njem je vodnjak, ki ga je sama poslikala. »Pa bom letos tole spremenila, bom narisala kaj drugega,« mimogrede navrže. Fotografinja jo postavi poleg vodnjaka in fotografira. Mimi ni treba povedati, kako naj se postavi, to zna sama. Očitno ji je to ostalo od neštetih šolskih proslav, ki jih je organizirala v času svojega službovanja.

Zarja št. 34

Po koncu fotografiranja stopi do Mateje in reče: »Pokažite.« Po ogledu fotografij strokovno oceni, da je fotografirana predaleč od vodnjaka. »Gremo še enkrat,« reče. In smo šli. Drugič je bilo v redu. To je Mimi. Mimi je tudi shramba, polna vloženih marmelad in zelenjave. Kozarci, vsak je označen z nalepko, stojijo kot vojaki na policah. Za Mimi ni nič nenavadnega, da spleza na svojo nešpljo, ki jo ima na vrtu, in obere plodove, obere tudi češnjo. Pokaže mi trto, ki kaže, da bo bogato obrodila. »Če grozdja ne bomo mogli pojesti, ga bom nesla na koprsko tržnico in namesto cene bom napisala, da je zastonj.« Aja, pa tudi hlače zakrpa svojemu nekdanjemu učencu. No, njeni učenci so že gospe in gospodje v sedemdesetih!

Nekaj posebnega. Mimi je naša zvesta bralka še iz časov, ko smo nosili drugo ime. V tistih časih je prebrala tudi zgodbo o slovenskem paru, ki je posvojil tri ukrajinske otroke. Zgodba se jo je dotaknila in napela je vse sile, da je prišla do naslova družine. Napisala jim je pismo. In to kakšno pismo! Toplo in srčno. Zdaj je že dolga leta njihova družinska prijateljica, še vedno so v stiku. Tudi to je Mimi, gospa z velikim srcem, čeprav sem med pogovorom imela občutek, da kar ne more spustiti svoje stroge učiteljske vloge. Če jo človek pozorno posluša, kmalu ugotovi, da se pod vso to strogostjo skriva nadvse toplo in čuteče srce. Mimi, vse najboljše!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.