Mnogi smo se verjetno že srečali s terapevtskim pisanjem, ne da bi se polno zavedali, da takšno početje predstavlja učinkovito obliko ozaveščanja čustev, miselnih vzorcev in konkretnih dogodkov.
Medtem ko pri umetniškem pisanju mislite predvsem na zgodbo, bralca in umetniški vtis dela, pri terapevtskem pisanju mislite nase. Namenjeno je vam, za vaš dnevnik ali skrivni predal, za vaše očiščevanje, razjasnjevanje, procesiranje, ozaveščanje; predstavlja pot do novih spoznanj o sebi in svetu.
PODOŽIVLJANJE
Vsako močno občutje, vsako divje čustvo, ki ugrabi vašo pozornost in vas zvrtinči vase, izkoristite za pisanje: jezo, žalost, depresijo, razočaranje, srečo, zaljubljenost ... Podoživite ga v popolnosti, iskreno se poistovetite z njim.
S podrobnim razumskim analiziranjem vsako čustvo razvodeni, se obrusi, »izgubi zobe« in možnost, da v svoj vrtinec posrka vso našo pozornost in energijo.
Za vajo opišimo recimo občutek treme. Najprej se lotimo fizične ravni in se predamo opisu, kako tremo občuti naše fizično telo. V našem grlu naenkrat zaznamo težo nepogoltljivega cmoka, ki se je zataknil nekje vmes, na svoji nezaželeni poti v grleno čakro (energijsko središče na področju okoli žleze ščitnice, ki je odgovorno za komunikacijo in kreativnost). Nadležne kapljice znoja premažejo nemirnost naših dlani. Naša pozornost se začudena ujame v tresljaje kolen, ki se šibijo pod plazom strahu in tesnobe, samopomilovanja in akutnega pomanjkanja samozavesti. V želodcu se nam naseli žgoča napetost, sončni pletež pa nam utripa v divjem, nenadzorovanem ritmu. Mišice ramen in čeljusti včasih nezavedno zategnemo skoraj do bolečin. Znamenja stresa rišejo svoje simbole tudi v nemirnem beganju pogleda …
RAZISKOVANJE
Nato tremo čim bolj podrobno označimo še na duševni (astralni) ravni in raziščimo, kakšne vremenske razmere povzroča v našem psihičnem prostoru, v naši astralni avri, ki je del energijske atmosfere okoli nas. S kopico čim bolj domiselnih prispodob se potopimo v natančne in dolgovezne opise strahu, tesnobe in živčnosti, izbrskajmo vse oblike žalosti, potrtosti, obupa, samopomilovanja in bojazni, ki so se drznile vplesti v nas.
Sledi seveda še opis treme na razumski (mentalni) ravni. Iz spomina pogosto ne moremo priklicati podatkov, ki jih potrebujemo, kajti prekrila jih je senca črne lise, ki ji po navadi rečemo blokada spomina. Lahko opazimo, da se ne moremo zbrati, niti naših misli pa se odvijajo v razpršene smeri, begajo sem ter tja in se nagajivo poigravajo z nami. Podajmo se na neusmiljen lov za vsemi škodljivimi miselnimi vzorci, ki so nas spravili v usmiljenja vredno stanje, v katerem smo. Z vso potrebno raziskovalno vnemo podrobno raziščimo, kakšna omejitvena prepričanja se skrivajo v temnem ozadju pojava, ki smo ga navajeni poimenovati trema. Mogoče so nam starši ali učitelji že v rosni mladosti ali celo v otroštvu vcepili nadvse škodljivo prepričanje, da nismo dovolj dobri za pisatelja, da ne znamo prav ravnati z besedami, da nismo nadarjeni za javne nastope, da nismo sposobni izražati svojih misli pred množico poslušalcev in tako dalje. Vseh teh dejavnikov nikakor ne smemo zanemariti. Ko jih presvetlimo z lučjo zavesti, se trdno odločimo, da jim bomo prenehali dovajati svojo ustvarjalno energijo, odtegnimo jim čas svojih misli in jih spustimo, da se kot svobodne ptice vrnejo tja, od koder so prišle. Za nas naj ne obstajajo več.
