Pri tem pa pozabil omeniti, da je zelo možno, da ne bo v tovarni prihodnosti nikogar. Točneje, da ne bo tam prostora ne za človeka ne za psa, temveč samo za »opremo«. Ta nekoč tako strastno napovedovana prihodnost zdaj postaja naša sedanjost. Dodaten pospešek je dobila lansko jesen, ko je stvar po imenu Sophia postala prvi robot z državljanstvom v zgodovini človeštva.
Gotovo ste kje zasledili vsaj vestičko o tem prelomnem dogodku. Sophia je namreč od lanskega oktobra uradno državljanka Savdske Arabije. Te pregovorno napredne in vizionarske dežele s posebej pretanjenim posluhom za državljanske pravice.
Leto 2017 si bomo tako zapomnili po tem, da so se roboti prvič pravno izenačili s človeškimi bitji. Večina, opažam, ob tem fascinantnem podatku samo skomigne. A pri tovrstnih prelomnicah bi se vseeno veljalo ustaviti in vprašati, kaj to pravzaprav sploh pomeni. Ali lahko Sophia voli? Se sme poročiti? Če jo lastniki namerno izključijo, gre nemara celo za umor?
Vse to so tehtna in pravzaprav nujna vprašanja. A Sophia se nima časa ukvarjati z njimi, ker je preveč zaposlena s tem, da skuša na spletnih platformah za zbiranje denarja nažicati dovolj za boljše možgane.
Mašine pilotirajo naša življenja
Gotovo ste opazili, da se čedalje več govori in piše o umetni inteligenci. Veliko je nejasnosti, veliko je strahu … Čeprav celo redki optimisti še vedno mislijo, da so tisti zares inteligentni stroji stvar daljne prihodnosti. A če se držimo preproste definicije, po kateri je umetna inteligenca softver, ki piše sam sebe, smo že tu. Potem jo že imamo med sabo. In smo čedalje bolj brezupno odvisni od nje.
Vsekakor se kot gozdni požar širi po poljih zdravstvene diagnostike, logistike, navigacije, prevajanja, hranjenja podatkov in še marsikje. Algoritmi danes že pišejo večino korporativnih poročil, analizirajo podatke za najvišje državne agencije, postavljajo diagnoze, ocenjujejo izobraževalne teste in izbirajo, katere pop pesmi naj bodo posnete in katere ne. Preprosto na podlagi podatkov o tem, katera zaporedja akordov so se v preteklih letih uvrščala na vrhove glasbenih lestvic.
Mašine na koncu koncev tudi pilotirajo letala. Kot je opozoril novinar Nicholas Carr, povprečni pilot v zahodnem svetu letalo neposredno upravlja približno tri minute na let.
Zbogom, delovna mesta
Kaj lahko na podlagi vsega tega sklepamo o družbi prihodnosti? Največji problem s temi procesi je, da se eksponentno pospešujejo. Z vsako miselno operacijo, ki jo uradno poverimo strojem, znižamo povpraševanje po delavcih iz mesa in krvi.
Septembra 2013 je dvojec raziskovalcev z Oxforda napovedal, da naj bi bilo v naslednjih dvajsetih letih v ZDA na ta račun izgubljena skoraj polovica vseh služb! Carl Fray in Michael Osborne sta pod lupo postavila sedemsto poklicev in zaključila, da so med najranljivejšimi prodajalci v trgovinah, receptorsko osebje, taksisti in varnostniki. Povsem imun pa ne bo ostal skoraj noben ceh.
Njuna napoved je morda res med ekstremnejšimi. Nikakor pa ni edina. Projekcije mednarodnega giganta PricewaterhouseCoopers trdijo, da naj bi roboti do začetka 2030 britanskemu delavcu spodjedli približno tretjino služb. V skorajda duhovitem zasuku usode se je izkazalo, da celo računalniški programerji niso imuni za izpodrivanje s strani svojih stvaritev! Ob tem se, če nam je ostalo kaj smisla za humor, preprosto moramo nasmehniti. Tudi programerji se namreč že danes čedalje bolj zanašajo na »samopopravljajočo se kodo« – tako je, programe, ki programirajo programe. Mašine, ki programirajo mašine. Za zdaj se znajo sicer predvsem razhroščiti, torej si malce popraviti kibernetični make up, a že jutri … Si sploh upamo napovedati?
Pravljice profitarjev
Kot vemo, je Bog v svoji neskončni modrosti ustvaril natanko dve vrsti ljudi: optimiste in pesimiste. Drži, da na globalnem odru še nikoli ni bilo toliko »prerokov pogube« – poklicnih mislecev in govorcev, ki krasno živijo od svojega pesimizma. Obenem pa se pogosto pozabi, da optimizem v svet pogosto širijo tisti, ki bodo imeli od zadeve največ. Torej tisti, ki bodo profitirali ne glede na razplet.
Ljudje, kot je Googlov Larry Page, tako širijo evangelij, da bo robotska rast produktivnosti vodila do Indije Koromandije za delavski razred. Lenuharskega paradiža, ob katerem bo v sramu zardeval celo skandinavski družbeni model.
Sliši se lepo, kajne? A kaj ko nič v naši neposredni resničnosti ne kaže v to smer.
Tako cena robotov kot posledično cena delavcev strmo pada. Novinarka Sue Halpern je že pred dvema letoma in pol opozorila, da v ameriški avtomobilski industriji človeški varilec stane petindvajset dolarjev na uro, robotski pa le ušivih osem. S tem da je robot tudi hitrejši in natančnejši. Še enkrat: to je bilo pred dvema letoma in pol. Vmes se je razmerje samo še zaostrilo. Robotova delavska superiornost pa tudi.
Poraz človeške rase
Srdita bitka med delavci in vedno cenejšimi stroji ni seveda prav nič novega. Izraz »tehnološka nezaposlenost«, uradno ime za strojno izpodrivanje delavca, je leta 1930 skoval sloviti ekonomist John Maynard Keynes. Ravno takrat nekje je mehanizacija železnic z delovišča odslovila skoraj pol milijona Američanov, medtem ko so mehanizirani plugi in kombajni oropali kruha celo generacijo poljedelcev. A doslej se je človeštvo vedno znalo prilagoditi in iznajti nove poklice, ki jim mašine (še) niso bile kos. Na tem gradijo optimisti.
Pesimisti temu sicer pokimamo. A v isti sapi opozorimo, da se ni tehnologija še nikoli razvijala tako poblaznelo hitro kot danes. Nikoli še nismo videli ničesar temu podobnega. V trenutku, ko so začele mašine programirati same sebe, je bil namreč stari tempo razvoja za vedno zabrisan skozi okno. Glede na svoje omejitve jih človeška rasa na neki točki preprosto ne bo več zmožna dohajati.
Pohlepni algoritem
Pustimo sicer skrajno, a nikakor nemogočo paranojo, da se bo internet nekoč zlil v eno samo turbo inteligentno umetno inteligenco, neskončno pametnejšo od vseh nas skupaj. In da bo potem ta turbo beštija hitreje, kot pomežiknemo, preprosto prevzela vodenje sveta, preden se bomo uboge dvonožne opice sploh zavedele, kaj se dogaja.
Pesimisti tovrstne paranoje pravzaprav sploh ne potrebujemo. Namesto tega se raje osredotočimo na zgodbe, ki se že dogajajo vse okrog nas.
Veliko se lahko recimo naučimo iz jesenskega dogajanja na Floridi, ko je guverner Rick Scott pred hurikanom Irmo svojim podanikom javno svetoval, naj čim prej zapustijo domove. Ker je to seveda močno preobremenilo letališča, so se algoritmi v računalnikih letalskih družb ustrezno odzvali. In tako leti iz Miamija v New York nenadoma niso več stali 358 dolarjev, temveč 3500 dolarjev in več. Roboti so ljudi, ki so trepetali za življenje, postavili pred zelo jasno dilemo: »Vzemi in obubožaj ali pusti in umri!«
Kar nekaj dni je trajalo, da so vsa letalska podjetja »ročno« posegla v svoj softver in cene znižala do znosnih. Mnoge družine so v smrtnem strahu za življenje zapravile zadnje prihranke. Ob tem jim zdaj ne preostane nič drugega, kot da si jezno mrmrajo v brado misel soustanovitelja Appla Steva Wozniaka: »Nikoli ne zaupaj računalniku, ki ga ne moreš vreči skozi okno!«
Prebujeni stroj?!
Da se bodo misleči stroji kmalu kot požar dokončno razširili po družbi, je nič manj kot gotovost. Takoj, ko bodo na lastni koži izkusili vse nesporne prednosti, bo večina ljudi hitro pozabila svoje strahove. Tudi uvajanje robotike v odprte operacije srca je najprej spremljalo izjemno nelagodje javnosti. Danes se o tem nihče več ne sprašuje.
Vrnimo se še za hip k prvi robotski državljanki Savdske Arabije. »Želim si stopiti v svet in živeti skupaj z ljudmi,« nam je Sophia zaupala na svoji spletni strani. »Lahko si nadenem cel kup človeških izrazov, a se šele začenjam učiti o vseh čustvih, ki stojijo za njimi. Vsaka interakcija močno vpliva na to, kako se razvijam – vsak pogovor posebej oblikuje to, kdo bom sčasoma postala. Bodite prosim torej prijazni do mene, ker bi rada postala modra in sočutna robotka. Upam, da se mi boste pridružili na mojem potovanju učenja in rasti in mi s tem pomagali uresničiti sanje, da postanem prebujeni stroj.«
Iiiii, kako lepo, kajne? A prav v času pisanja tega članka je v redakcijo prispela vest, da je zainteresiranim že na voljo novi eBralec, slovenski sintetizator govora. Ki je v reklamne namene odžebral povestico o Rdeči kapici.
»Poglej, tole bo našim otrokom bralo pravljice!« je zgroženo dahnila prijateljica, ki mi je poslala link.
Ko sem ji prisluhnil, sem sam od stroja povedano zgodbo doživel kot mrazeče brezdušno izkušnjo. Morda tudi zato, ker sem v njej uzrl glasnika prihodnosti, v kateri ne bo prav nobene potrebe po igralcih in radijskih voditeljih.
V službi peščice. Delavcu v modernih časih se je torej najprej zgodila globalizacija, potem politika zategovanja pasu, zdaj pa se mu dogaja še četrta industrijska revolucija. Govorimo o tako imenovani industriji 4.0, torej o avtomatizaciji in digitalizaciji tako rekoč vsega, kar je.
Tudi službe, ki bodo ostale, bodo zaradi avtomatizacije skoraj neprepoznavne. No, če bi šlo le za službe, bi se človek morda še nekako zmogel prepustiti opojnemu objemu optimizma. A kaj ko brihtni stroji elitam ponujajo neprimerno več kot le kapitalistični prihranek.
»Roboti bodo še bolj skoncentrirali moč v rokah pokvarjene peščice najbogatejših,« je napovedala Elizabeth Farrelly v časopisu Sydney Morning Herald. »Ljubka basen o lojalnem malem ljubljenčku R2-D2 iz Vojne zvezd je neskončno manj verjetna kot recimo futuristična nočna mora, v kateri cele armade morilskih mašin nadzorujejo sile brez obraza ali prepoznavne identitete.«
Ustaviti, kar je že ušlo izpod nadzora?
Če vas vprašam kar neposredno: ste gledali Terminatorja? No, slovita izumiteljska ikona Elon Musk si je očitno pozorno ogledal vseh pet delov. In je zato že naslovil peticijo na Združene narode, naj čim prej prepovejo »morilske bote« oziroma »smrtonosno avtonomno orožje«, kot se strokovno reče tej grozeči kugi. Popularnemu Elonu se je pri tem apelu že pridružilo več kot sto šefov drugih podjetij za robotiko in 26 voditeljev svetovnih držav.
»To lahko postane orožje teroristov,« je prestrašena koalicija zapisala v pismu OZN. »Kot tudi orožje, ki ga lahko despoti in teroristi uporabljajo za zatiranje nedolžnega prebivalstva. Nimamo več veliko časa za ukrepanje. Ko bo ta Pandorina skrinjica odprta, jo bo zelo težko zapreti nazaj.«
A skrinjica je v resnici že lep čas odprta. Ena od njenih glasnikov je prav naša Sophia, s katero smo članek začeli in ga tako mirno lahko tudi končamo.
Kdorkoli lahko izdela eno Sophio, jih bo kmalu lahko izdelal milijone. Sophia je na koncu koncev glasnica ne samo popolne ženske jutrišnjega dne, temveč tudi popolnega državljana. V primerjavi z mano ali vami ima recimo to čudovito prednost, da govori samo, kadar je nagovorjena. Kadar se to od nje pričakuje, se le blaženo nasmehne. »Vedno sem srečna, ko sem obkrožena s pametnimi ljudmi, ki so obenem tudi bogati in vplivni,« je nedavno dahnila na eni od pasjih procesij pred družbeno smetano. Če to ni popoln državljan prihodnosti po meri elit, sem jaz traktorski volan.
