Ko sta se prvič spogledala, je bilo obema jasno, da sta si usojena, čeprav je minilo še kar nekaj časa, preden sta postala par. Z intenzivnim odnosom sta v dvanajstih letih zrušila številne prepreke, zavore in strahove, predvsem pa sta bila drug drugemu v oporo v težkih trenutkih – ko je Soraya izgubila sedemnajstletnega sina in ko je Terry prejšnje leto zaradi hude bolezenske preizkušnje izgubil oko. Svoja čustva, spoznanja in srečo izražata v pesmih, ki jih ustvarjata skupaj. »Z najinimi pesmimi in mantrami spodbujava poslušalce v odprtost in tako ustvarjava sveti prostor, kjer se ljudje počutijo povezane in izkusijo občutek notranjega miru,« pravita. Čarobnost teh trenutkov smo lahko občutili tudi pred časom na njunem koncertu v Ljubljani.
Obiskala sta nas v okviru svoje evropske turneje. Čeprav se v svojem domu, ki sta si ga ustvarila v gozdu v bližini manjšega avstralskega mesta, ki nima niti semaforja, odlično počutita, sta bila nad Slovenijo navdušena. »Rada imava gore in vi jih imate. Tukaj v Ljubljani jih lahko dobesedno zavohava,« sta se nasmehnila, seveda pa nista pozabila omeniti čudovitih ljudi, ki sta jih spoznala.
Terry, brat znanega glasbenika Mika Oldfielda, se je pred šestnajstimi leti s svojo nekdanjo ženo, prav tako Avstralko, iz rodne Anglije preselil v Avstralijo. Pravi, da je dolga leta živel v zakonu brez prave ljubezni, vztrajal je predvsem zaradi svojih petih odraščajočih otrok. Večino časa je ustvarjal glasbo, v kateri so oživela vsa čustva, ki jih je leta in leta zadrževal v sebi. Čutil je, da je na pragu korenitih sprememb, in svoj prvi album po selitvi v Avstralijo je poimenoval Turning point (Točka preobrata). »Neke noči sem sanjal, da sem umrl. Ko sem se prebudil, se nekaj časa nisem mogel premakniti. Gledal sem svoje telo in bil povsem prepričan, da sem mrtev. Sčasoma sem lahko spet premikal svoje prste in občutki so se vrnili. Takrat sem vedel, da je mojega dotedanjega življenja konec. Odšel sem in pustil vse za seboj, razen svojih flavt in nekaj drugih inštrumentov. Bilo je zelo boleče,« se spominja.
Nekaj časa pred tem se je v bližino njegovega doma preselila Soraya s svojimi štirimi sinovi. »Nekdo mi je svetoval, naj grem na jogo, da mi bo gotovo koristila. Pa sem šel in srečal Sorayo! Na koncu ure sem stal v sobi, in medtem ko je govorila z nekom, so se najine oči srečale. Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka! Kot da sva se prepoznala …« Tudi Soraya je začutila enako. »Vedno je bil zelo prijazen, ustrežljiv, nosil mi je stvari v avto in včasih prišel na terapije, ker sem delala tudi kot naturopatinja. V svoji hiši sem imela tudi studio za jogo, kjer smo se s skupinami večkrat sestajali. Rekel mi je, da igra flavto, in me vprašal, ali bi lahko prišel na skupino, rekla sem mu, da seveda, če bo le ubrano igral,« se je smehljala Soraya, ki pred tem še nikoli ni slišala za Terryja Oldfielda. »Ko je zaigral, sem bila navdušena. Zaljubila sem se v njegovo flavto!« »V flavto, ne v mene,« jo je podražil Terry. Ni upala, je priznala. »V mojih mislih je bil še vedno poročen.«
Skupaj v dobrem in slabem
Kdo sta Terry in Soraya?
Terry Oldfield ima za sabo dolgo in uspešno kariero skladatelja in glasbenika, delal je za BBC in kot samostojni umetnik. Poznan je predvsem po svoji »čarobni« flavti in skladbah, v katere je vključeval zvoke narave. Dvakrat je bil nominiran za nagrado emmy in enkrat za nagrado British Academy kot skladatelj za BBC-jevo nadaljevanko »Kraljestvo belega medveda«.Na začetku 70. let sta Terry in njegov brat Mike ustanovila rokenrolski ansambel »Barefoot«, zatem je Mike posnel zelo uspešen album Tubular Bells in na prvi predstavitvi v Queen Elizabeth Hall v Londonu je Terry sodeloval kot flavtist. Izdal je številne albume, med njimi The Spirit of in Out of the Depths. Danes prodaja njegovih albumov presega tri milijone in njegova glasba se še naprej dotika in navdihuje poslušalce po vsem svetu. Terry Oldfield je resnično eden izmed velikih glasbenikov današnje dobe. Njegova solo flavta se dotika srca in umirja um.
Soraya Saraswati ima 30-letne izkušnje z delom v wellness centrih, kot učiteljica joge in meditacije in kot naturopatinja. Je pisateljica, pevka in duhovna učiteljica. Navdihuje, da postaneš »najboljši ti«.
Njun sedmi skupni album Namaste je ugledal luč sveta lani. Letos pa izide album Temple Moon.
Ko je šla Soraya z neko skupino v Indijo in je potrebovala nekoga, ki bi ji pazil hišo, se je ponudil Terry. »Šest tednov sem živel v njeni hiši, skrbel za psa in mačke in bil osamljen kot še nikoli v življenju. Prej sem toliko časa živel z družino, takrat pa sem se začel soočati s tem, kako je biti resnično sam. Iz varnega prostora sem se podal v negotovost,« razlaga.
In ko se je Soraya vrnila, je ostal pri njej. »Začela sva skupaj pisati glasbo in potovati. A na začetku nisva bila tako dobra, kot sva danes. Terry je bil studijski glasbenik – nikoli ni igral pred občinstvom. Spodbudila sem ga, da je začel igrati pred ljudmi, njegova glasba prebuja, zvok njegove flavte je resnično neverjeten. A njegov pogoj je bil, da jaz pojem. Prepričana sem namreč bila, da ne znam peti. Kot otrok sem rada in povsod pela, potem pa mi je učitelj, ko sem imela deset let, rekel, da nimam glasu in da ne bom nikoli dobro pela. Jaz sem se torej soočila s svojim strahom pred petjem, Terry pa s svojim pred nastopanjem pred ljudmi in petjem. Na začetku sem jaz brala poezijo in govorila ljudem, Terry pa je igral flavto. Potem sem se naučila igrati klaviature, spremljati Terryja in peti. Danes sva pripravljena na vse.« Doživetje njunega koncerta je nekaj res posebnega, drugačnega. Njen glas in Terryjeva flavta te namreč poneseta v neke druge razsežnosti.
Hkrati pa je Soraya prirejala tudi delavnice osebne rasti, s katerimi je želela ljudem pomagati spreminjati svoje življenje. »Res sem se dobro počutila v svojem življenju!« pravi. A obdobje velikih preizkušenj ji ni bilo prizaneseno. Njen tretji sin, sedemnajstletni Prem, se je znašel v težavah, v slabi družbi, vse skupaj pa se je zelo žalostno končalo s samomorom najstnika v bolnišnici. Fanta so oživili, tri dni so aparature vzdrževale njegovo življenje, dokler niso Sorayi potrdili, da njegovi možgani ne delujejo več. »Morala sem se odločiti in ga pustiti oditi,« razlaga o najhujši in najtežji odločitvi svojega življenja. »Bil je res lep fant. Ko so ga odklopili, sem sedela ob njegovi postelji, mu masirala roke in mu govorila in govorila. Rekli so mi, da bo odšel v pol ure, ampak z nami je bil še enajst ur, preden je zadnjič vdihnil. Ker je želel pomagati ljudem, sem v njegov spomin napisala knjigo, ki bo, upam, pomagala drugim.«
Osvobodila se je
Po Premovi smrti je šla skozi dolgo obdobje žalovanja, iskanja, jeze – na sistem, bolnišnico, psihiatra, zdravila. »Potem pa sem spoznala, da je to zame velika priložnost. Rekla sem si, da grem lahko v prepad za sinom ali pa da se odločim in korenito spremenim svoje življenje. Čutila sem, da me bo njegova duša ozdravila. Imam tri čudovite otroke, krasnega moža, lepo življenje, sem si rekla, torej toliko tega, za kar se splača živeti, za kar sem lahko neznansko hvaležna! Tako sem se odločila soočiti z vso temò svoje preteklosti, z vsako posebej, vse sem si priklicala na površje, postala sem sama svoja terapevtka in naredila ogromno samoterapij. Odpuščala sem, pela, tapkala, si pomagala z eteričnimi olji in brisala zgodovino. Očistila sem svojo energijo in se osvobodila. Zdaj sem prosta, moje telo je samo sredstvo, skozi katero potuje zavest, s katero želim pomagati ljudem, da se zbudijo, osvobodijo bolečin preteklosti, da začutijo hvaležnost, odpustijo sebi, drugim in da objamejo življenje v najpopolnejši obliki. Življenje je treba živeti, razumeti moramo, da smo ena zavest, ki sije skozi naša telesa. Čas je ravno pravšnji, imamo samo ta trenutek, imamo samo zdaj, ponovitve ne bo! Prevevajo nas najrazličnejša čustva – včasih so boleča, včasih vesela, včasih nevtralna. Pomembno se je zavedati, da se vse spreminja, bolečina ni stalna, kot tudi ne veselje. Težava je, ker ljudje verjamejo svojim mislim, čustvom, mislijo, da je to nekaj trajnega, pozabljajo, da bo vse minilo. 'Tudi to bo minilo!' – je bila čudovita mantra, ki me je spremljala skozi obdobje žalovanja.«
Soočil se je s svojimi demoni
Ob Sorayi se je Terry, ki je vedno težko izražal svoja čustva, odpiral. Kdo bi ostal brez besed ob živahni Sorayi, ki zna ob pravem trenutku pritisniti na ravno pravo tipko? »Prepričala sem ga, da je začel sedeti zraven mene na delavnicah, in počasi je začel deliti svoje občutke v skupini z drugimi ljudmi, to je bila zelo velika stvar zanj.« Skupaj sta na delavnicah predstavljala moško-ženski princip uravnoteženosti. Točno pred letom dni pa se je tudi on znašel pred najhujšim življenjskim izzivom. Na rutinskem pregledu oči so odkrili melanom na očesnem živcu, zato so mu morali odstraniti oko. »Kar naenkrat je to močno zamajalo moje prepričanje v gotovost življenja. Moral sem se soočiti s svojimi demoni, s strahom. Sprijazniti sva se morala z dejstvom, da lahko tudi umrem. Ta šok je bil zame kot zadnji klic, da se prebudim!«
Po operaciji je preživljal težke trenutke – obup, jezo, samopomilovanje, trpljenje. Veliko potrpežljivosti je potrebovala Soraya, da se ni vpletala v Terryjevo dramo, in pozneje ji je priznal, da mu je to zelo pomagalo k spoznanju, da je bila njegova bolezen pravzaprav darilo življenja. »Čeprav življenje še zdaleč ni preprosto, veliko lažje je gledati na svet z dvema kot pa z enim očesom,« se nasmehne. »Ampak ugotovil sem, da sem srečnejši, kot sem bil kadar koli.« »V trenutku, ko se je soočil in sprejel možnost, da lahko umre, izgubi vse in da bo to konec, se je nekaj spremenilo,« je razložila Soraya. »Ugotovil sem, da nimam časa, da bi ga zapravljal, da moram živeti zdaj, in to tudi počnem!«
Vse svoje izzive in izkušnje sta vtkala v svoje delavnice in glasbo. »Najino sporočilo ljudem je: zbudite se!« Družba nam narekuje, kako naj živimo, se vedemo in delujemo, vendar to nismo resnično mi. Moramo se zbuditi in se na novo »formatirati«, pravita. Prihajamo do prelomne točke, zato se moramo zbuditi zdaj!
