Oznaka »ekonomski migrant« je v času begunskega vala dobila negativen prizvok, saj je označevala tiste državljane tretjega sveta, ki pri nas, na civilizacijsko razvitejšem zahodu, nimajo kaj iskati. Toda meje zahodnega sveta se premikajo glede na pozicijo, s katere gledamo proti jugu in vzhodu. Spomnimo se, kako so pred meseci na avstrijskem Koroškem zakrožili letaki s sliko Kekca, ki so »civiliziranega« Avstrijca svarili pred slovenskimi ekonomskimi migranti, ki želijo uničiti avstrijsko kulturo, prevzeti delovna mesta domačinom in se polastiti njihovih žensk. In tudi tam daleč na zahodu, kjer domujejo državljani največje svetovne velesile, ni nič drugače, le da veliko bolj barvito druščino tujcev, ki si služijo kruh pri njih, mečejo v velik koš z oznako »tujec«.
Življenje v konzervi
Dvajsetletna Maruša se je po zaključku študijskega leta odločila oditi v ZDA ter si pridobiti nekaj delovnih in življenjskih izkušenj. »Želela sem si dokazati, da zmorem in da se lahko znajdem, kjerkoli sem,« je povedala študentka fakultete za družbene vede. S pomočjo slovenske in ameriške agencije za delo v Združenih državah ji je uspelo pridobiti potrebno dokumentacijo za bivanje in delo v ZDA. Toda kmalu po prihodu v kraj Old Orchard Beach v zvezni državi Maine je udarila temna plat realnosti. Don Taylor, lastnik zabaviščnega parka, je svojo delovno silo stlačil v večnamenske prostore, v katerih je bivalo tudi po šest ali več deklet. »Ko sem prišla v stanovanje, sem videla, da si bom sobo delila s šestimi dekleti. To je bila spalnica, dnevni prostor in kuhinja hkrati. Imele smo samo dva stola, zato smo morale jesti na posteljah. Dekleta, ki so spala na vrhu pogradov, so lahko zgolj ležala, saj je bil strop prenizek za karkoli drugega,« je razmere za bivanje opisala Maruša. Takrat je želela oditi, a si je premislila, saj je njena družina veliko vložila v njeno ameriško delovno poletje, zato je stisnila zobe in ostala. V službi ni bilo nič bolje. Včasih si po več kot šestih urah niso smeli vzeti odmora, tudi ko je zunaj močno pripekalo. Delodajalec jim ni zagotovil tudi višine dogovorjenega plačila, ob tem je zaračunaval visoke najemnine.
Boj nekega ničvrednega tujca
»Po dveh tednih sem se odločila, da moram narediti nekaj zase, ker spoštujem denar, ki ga je v mojo željo vložila mama. Zato sem se odločila oditi do šefa ter se pogovoriti glede nastanitve in delovnih razmer,« je pojasnila Maruša. Toda gospoda Taylorja so bili sami izgovori. Ko ga je prosila, da ji pokaže dokument o ustreznosti stanovanja za namestitev takšnega števila delavcev, je dejal, da je žena pospravljala stanovanje in da ga ne najde. Toda ker je Maruša vztrajala, je izgubil živce. »Začel je kričati in mi je dejal: 'Zakaj mešaš drek? Tujec si in nimaš istih pravic kot ostali, ki živijo tukaj! Bodi hvaležna, da so ti sploh uredili papirje!'« 20-letnica se je v tistem trenutku odločila dati odpoved, kar pa lastnika ni ustavilo pri grožnjah in zastraševanju. »Ob njegovih besedah sem se počutila povsem ničvredno. O odpovedi sem obvestila agencijo, v kateri so mi dejali, da imam le teden dni časa, da najdem novo nastanitev in službo, sicer me bodo poslali domov. Hodila sem od hiše do hiše in od trgovine do trgovine ter iskala stanovanje in službo.« Naposled ji je uspelo in lastnik slaščičarne Mike jo je celo spodbudil, da je podala prijavo zoper prvotnega delodajalca.
Konec dober, vse dobro
Po vloženi pritoži so oblasti ugotovile, da namestitev res ni bila ustrezna, in nekateri študenti so dali odpoved v podjetju, ki je bilo že nekaj let vpleteno v sumljive posle. »Z dnevom, ko sem se odločila, da bom naredila nekaj za sebe in druge, ki so v podobnem položaju, je šlo vse na bolje. Na koncu sem imela najboljšo izkušnjo v življenju. Tudi iz ameriške agencije so me poklicali in se mi zahvalili, ker sem imela pogum se izpostaviti, ter dejali, da tja ne bodo več pošiljali študentov. Z odpovedjo sem sicer veliko tvegala, a sem se naučila, da če v življenju ne tvegaš, se ničesar ne naučiš.«
